Pozdravljeni.

Imam težavo pri kateri bi prosila za nasvet.
Imam sestro s katero sva imele vedno zelo dober odnos. Vedno je bila zelo pomembna oseba v mojem življenju.
No in ta odnos je bil popoln, dokler sma zivele 500 metrov narazen, ona ima tudi dva otroka, sama sm ta dva otroka skozi vozila na treninge in jih z veseljem razvajala.
Potem sem se odselila od doma dalje stran, tako da je sedaj do mene nekje 20 minut vožnje. In sama še vedno grem do sestre vsaj enkrat na teden, ponavadi še večkrat. Ona pa ne more nikoli prid do mene. Se pogovarjala po telefonu, jo nekaj prekine in me potem pozabi poklicat nazaj. Boli me predvsem to, da imam občutek, da jaz vedno letim k njej ko me kaj potrebuje, vse bi še danes naredila za njo. Sama se pa počutim kot da me izkorišča. Najverjetneje se tega niti ne zaveda in niti noče tega.

Mogoče kakšen predlog, kako ji naj pokažem da me to boli? povedala sem ji že, vendar ni bilo boljše. Naredila se je kot da ni nič, moji in njeni mami pa skozi govori kako jo boli da sem se oddaljila.

Hvala za odgovore.

Spoštovana nikica111,

tako kot se s časom vse razvija, se spreminjajo tudi naši odnosi. So ljudje, ki nikoli ne bodo odšli iz našega življenja, in sestre prav gotovo spadajo med te ljudi. Ni pa nujno, da imamo s sorojenci vedno enak odnos. In čeprav nas ne bodo nikoli »zapustili«, se odnos z njimi lahko poslabša … in morda spet izboljša, morda pa kar ne najdemo skupne govorice. In to se dogaja vam. Sestri ste že povedali, kaj vas boli, a ste doživeli, da vas ni slišala in je vaše vedenje interpretirala po svoje. To je vašo bolečino še poglobilo. Občutek imate, da ste vi za sestro kot človek (ne kot »servis«) veliko manj pomembni kot ona za vas. In ker bi vi še danes vse naredili zanjo, to pomeni, da je za vas zares zelo pomembna.

Kadar se ob človeku, ki je za nas zelo pomemben, počutimo nerazumljene, podcenjene, neupoštevane, neslišane, obenem pa še izkoriščane, je žalost najbolj naraven odziv. Vendar ni edini. In tudi rešitev te težave ni samo ena. Še zdaleč ne.

Občutek imam, da ste osredotočeni na eno samo stvar: Naj me vendar sliši, naj vendar pokaže, da me spoštuje in ceni! A poskusili ste že, pa ni bilo želenega odziva. In dvomim, da boste s ponavljanjem istega (da ji boste še vedno na voljo, ko boste le utegnili) dosegli želeni rezultat. Kaj pa če bi ves ta problem pogledali z druge plati? Skozi prizmo lastnega življenja? Ne vem, ali imate partnerja, otroke ali kako drugo osebo, s katero bi skupaj razvijali samostojno življenje. Ne vem, iz katerega razloga je sestra za vas tako pomembna oseba, da ste toliko živeli skozi njeno življenje (in če ste vozili njene otroke na trening, bi rekla, da to traja že kar precej let). Ali obstaja kaj, kar je za vas pomembnejše od nje? Kajti – če spet pogledamo v naravo – razvojna pot sorojencev je, da si poiščejo svoj poklic, svoje partnerje, ustanovijo svoje družine ali kake drugačne skupnosti. Lahko seveda ostanejo trdno povezani med seboj, vendar pa drug drugemu ne morejo nadomeščati življenjskih izkušenj partnerstva, starševstva – ali pa samskega stanu, če so se zanj odločili.

Torej je bolečina, ki ste jo opisali, pravzaprav klic k prebujenju: kdaj se boste začeli ukvarjati s svojim življenjem, pa naj bo kakršno koli in s komer koli? Ko boste začeli bolj ceniti svoj čas in njegovo vsebino, ga bo morda tudi sestra. A prvo in najpomembnejše je, da se začnete »okoli svoje osi« vrteti vi.

Želim vam drznih, svežih korakov v novem letu.