Res rabim strokovni nasvet. Stara sem 37 let, uni. Izobražena, imam partnerja s katerim se razumem in otroka (6 let). V čem je problem? V mojih starših. Sem edinka in včasih sem bila zelo navezana na svoja starša, predvsem mamo. Moram tudi povedat, da sta mi finančno nudila zelo dosti, je pa vedno bilo prisotno psihično izsiljevanje (to vidim zdaj). In ta stvar se nadaljuje tudi danes, le da jo še komaj prenašam. Včasih so trenutki (zdaj je en takšen), ko se komaj »sestavljam«.
Ko sem šla študirat v drug kraj sem komaj videla, kaj to pomeni življenje, prej sem živela v »zlati kletki«. V času študija sem spoznala sedanjega partnerja, ki pa je na grozo moje mame bil poročen in ima iz prvega zakona enega otroka (z njim imamo normalne stike, skrbi za njega itd). Ko sva bila v Lj, sva hotela ostati tam (mož je imel službo, tudi jaz bi jo dobila), pa sta moja tarnala komu bosta dala hišo in stanovanje in da bosta sama itd. In sva se vrnila, jaz sem takoj dobila službo, mož čez nekaj časa. Ker hiša ni bila dokončana, sva nekaj časa živela pri njiju v stanovanju. Ker pa je bila situacija neznosna ( npr. nekaj časa o.k., potem pa se je mama začela muliti, ni govorila predvsem z mojim možem, ignorirala,če slučajno nisva povedala kam greva, je bil ogenj v hiši, če pa sta šla onadva in nista povedala pa je bilo o.k., vedno ko sem načela temo in hotela stvari razčistiti, sta mi govorila, da ju ne spoštujem, da ju nimam rada, da mi drugi ljudje več pomenijo in vedno se je vse končalo nekje v zraku.), sva šla v podnajemniško stanovanje. Takrat sem zanosila in spet sta odprla temo, da naj prideva nazaj, da je brez veze, da dajeva denar tujcem, naj raje vlagava v hišo. Ker je to tudi nama bilo logično, sva šla(kolikokrat gre osel na led?) in začela vlagati v hišo (hiša je imela samo zunanje stene in spodnji del, ji je zdaj njun, je bil zaprt). Zdaj živimo 11 km narazen, vlagava v hišo, miru pa še vedno ni. Vedno mi dasta do znanja, da je to NJUNA hiša (kot če mi to ne bi bilo jasno) in bi mi jo že zdavnaj prepisala, če bi se jaz obnašala drugače, ju spoštovala in ne bi bila tako nesramna. Pa res nisem nesramna. Trudim se jima pomagati, koliko mi dopuščata služba in otrok. Se mi pa ukvarjanje z otrokom zdi bistveno pomembnejše kot npr. košnja trave. Vendar pa ogromno dela moj mož, vendar to kar naredi on, ni nikoli dobro. Npr. je zelo dober vinogradnik (učil ga je njegov oče, ki to stvar dela že več kot 30 let), obrezuje, škropi trse, ampak mama gre vedno za njim in popravlja. Pa ko bi vsaj imela pojma – in potem naredi več škode kot koristi. Tudi povedala sem ji že; reakciji sta dve, ali je na smrt užaljena ali pa naredi takrat, ko naju ni doma. Če kakšno stvar pove kdo drug (sosed, njun prijatelj) je to zakon in se vedno naredi tako, kot predlagajo drugi. Najbolj pa me moti, da hodi po mojem stanovanju, ko nas ni doma. Npr. zdaj ko smo bili na morju, sta se zagovorila, da sta nekaj iskala po predalih, ali pa včasih najdem kakšno svojo stvar v njunem stanovanju, hodita po stanovanju obuta, čeprav sem jima že 100 krat povedala, da se mi sezuvamo (v svojem stanovanju se vedno sezujeta), ker želim, da se moj otrok lahko igra na tleh kadar hoče. Reakcija: oče nekaj mesecev ni prišil k nam, potem pa spet začel hoditi v čevlji, mama nekaj časa užaljena, govorila samo »s praga«, zdaj pa govori, da nima umazanih čevljev. Jaz več res ne vem, kaj naj naredim. Naj pozabim ves denar in gremo nekam in spet začnem znova? Moram pa povedati, da sta hodila po vnuka v vrtec in ga pazila dokler nisem prišla iz službe. Tudi skuhala je mama vedno, tako da meni ni bilo treba, ampak to ni opravičilo za njeno posesivno vedenje. V bistvu mi ni treba kuhati ali paziti na otroka, če ne zmoreta in sta utrujena (tudi to sem že predlagala) in spet ni bilo dobro. Ne vem več kaj naj naredim! Naj res pustim vse skupaj, pozabim na vložen denar in grem? Spet začnem znova?
Zelo pa se bojim tudi, kako vse to skupaj vpliva na mojega sina. Kaj mu govorita o naju? Zadnjič je mož bil zraven, ko je sin izjavil, da bi rad šel k njemu v službo, pa mu je moja mama rekla (kar sram me je to napisat), naj si ga zdaj nagleda, da ne bodo kasneje tam okrog skakali. »pogovorila« sem se z njima vsaj milijon krat, ampak se potem v končni fazi vedno konča isto. Če sem čisto iskrena, nimam več moči za takšne jalove pogovore. Zdi se mi, kot da butam z glavo ob zid. Kaj naj naredim? Če se vam je uspelo prebiti skozi moje pisanje PROSIM predlagajte nekaj učinkovitega (če to sploh obstaja).

Jasssna

Kot ste že sami precej ugotovili, ima življenje v »zlati kletki« tudi precej slabih posledic. Ena od njih je, da ste v odraslost in samostojnost zakorakali zelo nepripravljeni. Normalno vas žene naprej, da si naredite svojo družino, nove odnose, hkrati pa vas nekaj vedno znova vrača nazaj. Poskušajte se ustaviti in razmisliti, kaj je to, s čimer vas držita starša. Zaradi česa greste vedno znova na led? Ne vem, kaj vse boste našli, ampak spodaj nekje bo skoraj zagotovo želja, da bi vam starša pokazala, da ste v redu, da vama zaupata in da vas spoštujeta, tako kot ste. Da vas ne jemljeta kot svojo lastnino, ampak kot samostojnega človeka. Še vedno upate, da boste doživeli vsaj nekaj od tega in se jim zato vedno znova podrejate. V vaših mislih je še vedno, kot včasih, da če boste naredili »prav«, pa boste od staršev dobili tisto, kar si najbolj želite. Še mož je izgleda sprejel to »igro«. Pa tega očitno ne boste dočakali, ker se starša ne bosta spremenila. Ker enostavno ne morete narediti dovolj »prav«, ker razlog za to, da sta starša taka, niste vi! Taka sta povsem in izključno zaradi sebe. Zato se bosta (če sploh?) spremenila, ko se bosta za to odločila. Še največ kar vi lahko naredite za to, je, da se nehate truditi narediti »prav« za njiju. Poskušajte početi samo to, kar je prav in dobro za vas in vašo novo družino. Za dobre starše to ne bi smelo biti problem. Če jim je, imajo težavo oni. Ali jo bodo rešili? Tega ne morete vedeti. Ste pa dolžni rešiti svoje težave. Kar pomeni, da ne morete več čakati na starše. Na nek način ste se spet zatekli v »zlato kletko«, ker vas je strah življenja izven nje, predvsem pa vas je strah samostojnega življenja brez staršev. Kot bi želeli iz tiste »zlate kletke« obdržati samo dobro, slabo pa pozabiti ali nadomestiti. A očitno ne gre tako. Spet plačujete enako ceno kot včasih. Razlika je samo v tem, da se tega zdaj bolj zavedate in zaradi tega bolj trpite. To trpljenje je sila, ki vas bo očitno edina prisilila, da se v odnosu do staršev odločneje postavite zase. S to odločnostjo seveda tvegate, da izgubite ugodnosti »zlate kletke«. Vendar gre samo za navidezne izgube. Ko gre za starše, vi že zdaj od njiju nimate praktično nič, zato tudi nimate kaj dosti izgubiti. V svoji stiski se obrnite na moža, odkrito se pogovorite z njim in ga poprosite za pomoč. Odločno zahtevajta, da vaju starša začneta spoštovati. Vso pravico imata, da npr. zahtevata, da naj takoj prepišeta hišo na vaju ali pa nehata vlagati vanjo. Dokler je hiša NJUNA, se z vama lahko igrata po mili volji. Ta hiša je prav postala simbol »zlate kletke«, ki pa ima ključavnico od zunaj, ključe pa imata starša. Če nočete, da bi bila kletka, je treba ključavnico postaviti znotraj in dobiti ključe. Ne vem, če sta z možem to sposobna dosečii, vsekakor pa sta zaradi vloženega denarja in krivic, ki so se vama zgodile, upravičena, da vsaj poskusita. Če vama ne uspe in bosta starša trmoglavila naprej, se bojim, da ni druge možnosti, kot da zapustita vse skupaj in se odselita na svoje. Vložen denar ni vreden tega, kar prestajata zdaj.

Upam, da ste uspeli iz teh vrstic razbrati, da vam ni treba izbirati samo med »ostati in trpeti« ter »oditi«. Obstaja tretja, za vas daleč najboljša možnost: »ostati in se postaviti zase«. Če bosta z možem vztrajala na tej tretji možnosti, se bosta oba marsičesa naučila, predvsem vaju pa bo to zelo povezalo. Če bosta preprosto pozabila na vse in odšla (pobegnila?), boste vse vajine nerazrešene zadeve, ki so edini pravi vzrok vajinega trpljenja, odnesla s sabo. Dobila bosta samo nekaj miru, ki pa bo samo kratkotrajen predah. Vajini starši so sicer odgovorni, da sta zrasla s takimi težavami in s tako negotovostjo in nesamozavestjo. Vajina odgovornost pa je, da s tem nekaj naredita. Otrok čaka, kaj bodo naredili starši, odrasli naredi sam – s starši ali brez njih. Pomagajta si z možem, da odrasteta. Vsak dan po malo…

Lepo vas pozdravljam

Lahko ti iz lastnih izkušenj povem, da ne bo nikoli bolje, kvečjemu slabše.Poskusi narediti najprej v sebi odločen rez in se odloči,da boš staršem postavila ostre pogoje glede vaše zasebnosti in prenosa lastništva.

To je hinavsko psihično izsiljevanje, ki ga dobro poznam. Le sebe lahko spremenimo v življenju in sicer kako dojemamo druge in kako ob tem čutimo. Nad starši lahko kar obupaš, ker se definitivno ne bodo spremenili in ne dovoli si, da trpi oziroma bo še v bodoče trpela cela tvoja družina.
Sama sicer nisem edinka, sem pa kot starejša zelo podobno doživljala, jim marsikaj spregledala (ne oprostila), da smo lahko imeli vsaj minimalne odnose. Po tolikih letih (imam 41) pa je klub vsemu ponovno zavrelo še ob teh minimalnih odnosih in danes še na bolj boleč način, na odraščajočih vnukih, ki pa jim seveda izsiljevanja ni potrebno trpeti.Trpim pa spet najbolj jaz sama.

Zato tudi ne vem kako naprej, ker se bojim da niti za te minimalne odnose nimam več prave energije, ker jo vlagam veliko raje v svojo družino in vase.Težko je strpno in konstruktivno življenje s takimi starši, ki vedno vse znajo najbolje in niso v življenju naredili še nikdar nobene napake ter kar je najhuje, svojim otrokom ne priznajo pravice do lastnega življenja.

Tvoja družina in ti ste na prvem mestu.Tega ne pozabi.Vse ostalo v življenju pa se nauči sprejemati z veliko distanco.Postani malo egoist in si preberi kakšno knjigo, npr.Strupeni starši…. Se boš potolažila, ko boš videla, da so to vse že proučeni vzorci vzgoje veliko staršev in mnogi otroci podobno trpijo v primarni družini ter pogosto po poti izgubijo svojo identiteto, ker razmišljajo skozi glave staršev ali ker jim seveda želijo ustreči in dobiti priznanje ter s tem izkazano ljubezen.

Ostani zvesta sebi in skrbi za lastno zdravje in veselje, s tem boš največ naredila tudi za moža in otroka.

včasih sem tako jezna ko berem take zgodbe – malo preglej jih je na forumu dovolj.

povej mi ali je ta bajta vredna vsega tega? ali vidva sama na svojem ne bi zmogla? ker midva sva vzela kredit za bogih 60m2 pa me zdaj en drek briga kaj bosta mojedva s svojo hišo. popolnoma vseeno mi je če nekega dne od nje ne dobim nič. ko mi je to v glavi postalo jasno, je z mojih pleč padlo ogromno breme- kot osvoboditev. sedaj me nimajo s čim izsiljevati. no seveda me še, samo ne skačem in penim za vsako malenkost, ne jočem več za male stvari, pri večjih pa jim v obraz namečem (no resno povem) kaj si mislim. kaj oni s tem me ne zanima.

dokler tvoji starši najdejo eno samo stvar s katero pritiskajo nate, tvoje občutke krivde, dolžnosti, kolk si ti slaba itd, bodo imeli oblast nad tabo – pa če se preseliš ali ne.

jaz sem bila sposobna narest najprej fizični rez s selitvijo, temu je potem sledil čustveni rez (najprej sem pa morala past dovolj nizko, da mi je klik naredilo v glavi). po nenadni selitvi brez opozoril me ni bilo domov 3 mesece (kljub prepričevanju po telefonu – če sem si v lavi zastavila da me ne bo 3 mesece sem se tega držala), tačas sem razmislila kaj bom pri njih prenašala in kaj ne, ko sem prišla domov sem jim to povedala. od takrat smo malo bolje. izsiljevat se pa ne pustim več (ne obstaja stvari ki jo MORAM – če ti v glavi kaj ni všče in slišiš samo sebe kako si govoriš moram, se malo potipaj koliko je to res nujno in kaj bi bilo če tega ne narediš).

na kratko:
1. ko ti bo dovolj hudo, ko boš na tleh da boš mislila da boš znorela, takrat boš zmogla narest nekaj večjega
2. vredno je vsega truda!!!!

vse dobro ti želim

Pozdravljena!
Če sta vidva dogradila hišo, potem imata verjetno tudi vse račune o rečeh, ki sta jih sama kupovala.

Kot prvo zamenjaj ključavnico, ne vem zakaj si jima sploh dala ključ, če sta izrabljala. Ampak ključavnice sploh niso drage, zamenjata jih lahko na hitro sama in prvi problem je rešen. Eto, do tu lahko – od tu dalje pa samo pod vajinimi kriteriji in pogoji!

Kot drugo, če res ne bo bolje, zahtevaj od staršev na podlagi računov vrnitev stroškov in da se bosta zaradi terorja izselila.

Imata še eno možnost in sicer, da podpišete podnajemniško pogodbo, seveda za neko simbolično ceno!

Sicer pa se naj ne bi z nobeno materialno dobrino na tem svetu mogel poplačati lasten notranji mir in sreča. Zato, kot je že zgoraj zapisano, raje v majhno stanovanje, kot v takšnih pogojih ki te delajo bolno.
Cena za neko hišo ti je zdaleč previsoka!

Na tvojem mestu bi se celo poskušala odseliti čim dlje od njiju, ker sta očitno res prava terorista.

Drži se!

Pozdravljeni!

Morda si bom olajšala dušo s tem, da vam napišem kaj se dogaja meni.
Tudi jaz sem živela v “zlati kletki”, nikoli mi ni nič manjkalo. A prišel je čas ko sem spoznala svojega fanta in se odselila od doma. Ves čas sem skrbela za starše in za svojega invalidnega brata, doma sem bila vsak dan. Ko je mati zbolela sem jo kopala, oblačila v plenice,… Ko je zbolel oče sem vseskozi skrbela zanj. Oba sem po bolezni zopet postavila na noge in jima pomagala toliko, da sedaj ne potrebujeta več pomoči. Sedaj JAZ potrebujem NJUNO POMOČ, a je ni. Pred kratkim mi je zbolel fant in tako izgubil službo. Jaz delam preko študentskega servisa in ne zaslužim dovolj, da bi se lahko preživela. Tudi z taščo se ne razumeva.
Prosila sem ju, če se lahko preseliva v stanovanje v hiši (v kateri je prostora za 4 družine), hladno sta mi odgovorila, da ni prostora za naju. Potem sem ju prosila, če si lahko uredim stanovanje v zidanici, tudi tu je bil odgovor hladni ne. V zidanici delam jaz in moj fant, vsa opravila opraviva midva. Brat se nikoli ni pojavil v vinogradu ko smo delali. Ampak on ima možnost preseliti se v zidanico. Naj še omenim, da je on dobil očetovo podjetje, tudi hiša je namenjena njemu, vikend na morju. Vse sta namenila njemu. Ko sta bila bolna ju NIKOLI ni prišel pogledat, predlagal je celo da ju damo v dom in bomo tako imeli “mir”.
Za invalidnega brata skrbim še vedno in tako bo tudi ostalo. Mislim pa, če se ponovi bolezen staršev ju ne bom več zmogla obiskati.
Kaj mislite pretiravam, ali se mi res godi krivica ?

Hvala

Lady1

Tako kot ste opisali se vam res godi krivica. Vendar če na vse skupaj pogledate malo z distance, boste opazili, da sami zelo močno prispevate k temu, da se vam krivice ponavljajo. Včasih, kot otrok, niste imeli kaj dosti izbire. Zdaj pa jo imate. Zakaj se razdajati in pomagati nekomu, ki tega ne zna ceniti? Zakaj tako močno pomagati ljudem, ki ne vračajo pomoči, ko bi jo lahko in smo jo potrebni? Odgovora na ti dve vprašanji sta navidez enostavna in logična. A ne za vas, ne v tem primeru. Ker gre za starše. Tukaj otrokom odpove ves razum in vsa logika. Na vas je, da se odločite ali boste še naprej otrok ali pa se boste odločili odrasti in poskrbeti najprej sami zase. Se veliko motim, če napišem, da ste se toliko ukvarjali s pomočjo drugim, da ste pozabili poskrbeti zase? Pomoč drugim je že lepa, vendar ne preko svojih meja. Čeprav sta starša tista, ki bi morala poskrbeti za svojega invalidnega sina, je prav, če še naprej pomagate bratu, seveda v okviru svojih zmožnosti. Ko gre za starše pa imate verjetno samo dve dobri možnosti. Prva je odkrit pogovor z njimi, kjer jim odločno a umirjeno in spoštljivo poveste vse, kar vas teži in vas je v preteklosti. Druga možnost je, da se za nekaj časa povsem odmaknete od staršev in si uredite svoje življenje in povsem postavite na lastne noge. Povsem možno je, da ne boste zmogli ne enega ne drugega in vas bodo čustva spet potegnila nazaj. V tem primeru bi vam priporočil, da si s partnerjem poiščeta terapevtsko pomoč.

Lep pozdrav

Edinka!
V času študija bi dobila izredno službo v LJ, pa mi mama ni pustila, kaj bodo pa ljudje rekli, kako sem nehvaležna! Prišla sem domov, se zgodaj poročila.Ko dve leti nisem zanosila, mi je rekla, da je mož peder in da ne bova nikoli pestovala, po porodu pa je kar naenkrat imel drugo.
Velikokrat mi je rekla, da ne znam uporabljat kontracepcije, ker je zanjo normalno imeti enega otroka in ne dveh. Po zadnjem porodu je hotela, da se grem sterilizirat, ker ona odloča o tem in ne jaz!
Ker tega nisem storila, sem bila strašno nehvaležna in nesramna, saj mi je ona hotela samo dobro!
Vedno naju je z možem budila, ker sva bila po njenem nesposobna se sama zbujat. Zjutraj je vstopila v sobo in …
Pazila mi je otroka, ampak mi še danes to meče naprej. Samo ona je otroka rihtala in mene, kot da ni bilo. Za zjokat!
Da ne pišem o tem, kako mi je vedno dajala občutek manjvrednosti na vseh področjih in otrokoma govorila le slabo o naju z možem, prav tako o moževih starših.
Na srečo otroci odrastejo in spoznajo resnico.

Res je, vedno čas vse postavi na svoje mesto.Vsak dobi “plačilo” za svoje delo v taki ali drugačni obliki.

bbccm prav rada bi verjela in včasih tudi sem, da je to res, kar ste napisali. A v mojem primeru mislim, da zadeva ne deluje – vse predolgo že traja…..

Žal se pogosto zdi, da temu ni tako, ker drugih oblik pogosto ne zaznamo, saj smo osredotočeni na našo bolečino. Je pa res, da življenje poskrbi, na ne vedno pravičen način, za ravnovesje in ene udari bolj ene manj.Tudi časovno se to ne zgodi, ko bi bilo treba-se strinjam.
Z optimizmom glejmo naprej in upajmo, da drži rek “Kar dajemo od sebe se nam vrne”………..saj vaše ime že prav pravi….

Še enkrat sem prebrala vse zgoraj napisano. V tem mesecu in pol se je zgodilo veliko novega. Po dolgi in hudi bolezni (bolnica Polje, in potem dom za ostarele) mi je umrla mama. Jasssnino pismo in njene občutke zelo dobro razumem in poznam.Mene je mami na kolenih prosila naj ostanem doma, saj sta z očetom ja celo življenje delala, da bo meni lepše. Hiša je pisana samo na očeta in oče je že njo izsiljeval z grožnjo, da je hiša samo njegova in verjetno je tudi to vplivalo na njeno zdravje.( in mojo odločitev, da z možem in otrokom ostanemo v tej ‘zlati očetovi kletki’in jo na nek način zaščitimo, ker bi mati že takrat zbolela). Kasneje sem od sosedov zvedela, da sta se oče in mati kregala kar nekaj časa, ker smo se vselili v hišo. (kraganje pri nas je zgledalo tako, da je oče vpil, mati pa jokala). V zgornje nadstropje smo vložili kar nekaj denarja, da bi nam oče kar koli prepisal ni bilo govora. Materi se je zdravstveno stanje zelo poslabšalo, ko je šel vnuk v šolo in zapadla je v depresijo. Hotela je narediti samomor. To jo je pripeljalo v bolnico Polje, kjer se je več kot 10 let zdravila (bila nekaj časa v bolnici in nekaj časa doma). Ko so iz bolnice sporočili, da se njeno zdravstveno stanje ne bo nikoli več izboljšalo in da so naredili vse kar so lahko, so poklicali očeta naj jo vzame domov. To je on odklonil, jaz pa tudi nisem mogla narediti ne vem kaj.Tudi moje solze niso nič pomagale. Bila sem v njehovi hiši, v službi, imela sem družino. Napela pa sem vse sile, da sem dobila prostor v domu-blizu doma. Veliko smo jo obiskovali (jaz, moj mož, vnuk, moja tašča.. ja tudi oče je hodil k njej na obisk, pa sem imela občutek, da le zato, da so sosedje to videli.
Po res hudih mesecih je mami umrla.Upam, da ji je zdaj bolje in da ima svoj duševni mir.
Po mesecu dni, ko so naju z očemtom poklicali na sestavo smrtovnice, pa šok. Očeta je skoraj kap, ko sem uradnici izjavila, da želim, da se ugotovi mamin delež na hiši.(za to sem morala zbrati ves pogum,a nekako mi je dovolj jokanja, prošenj in njegove moči samo zato, ker je hiša njegova – prebrala pa sem tudi veliko knjig in forumov) Zahteval je, da je uradnica napisala, da je hiša 100% njegova in da bo tako tudi ostalo do konca njegovih dni. In to po 45 letnih zakona -hišo sta gradila v tem času,z malo denarja in z velikim odrekanjem obeh. Nikoli se mu nisem upala upreti, a zdaj sem odločena, da mu dokažem, da nima prav. Ne želim si tožbe, in močno trpim, da se bom za to odločila. Saj tožiti očeta ni lahko, saj kot ste napisali še vedno si želim, da bi bil ponosen name, da bi me imel rad, da bi se svojega vnuka saj kdaj tako razveselil, kot se vsako jutro svojega psa.
Delam prav???? A nekako moram pretrgati vzorec…

hope13

Ne vem, če delate prav. S tem če boste tožili očeta boste morda res pretrgali vzorec, morda pa ga samo ponavljate in utrjujete na drugačen način. Težko verjamem, da boste uspeli najti svoje prave nagibe. Bi pa vam priporočil, da v miru razmislite, ali se morda ne borite namesto vaše mame ali pa proti očetu. Oboje namreč nima kaj dosti smisla. Tožba bi bila po moje smiselna samo, če čutite, da bi se s tem borila samo in izključno ZASE. Vprašajte se, kaj želite doseči in če boste na ta način res to dosegli. Kaj bo spremenilo, če sploh, če v tožbi zmagate. Razmislite tudi, koliko ste pripravljeni v to vložiti. Ste pripravljeni, da vam vse skupaj visi nad glavo toliko naslednjih let?

Izredno težka bo vaša odločitev: oditi, zapreti vrata in pozabiti na vse skupaj ali pa se končno postaviti zase in očetu preprečiti, da počne, kar se mu zljubi. Skušajte slišati, kar čutite, da je za vas ta trenutek bolj pomembno in temu sledite. Vendar pa, kakorkoli se že boste odločili, ne pustite in žrtvujte svojega življenja za bitko z očetom. Vaša ključna naloga je, da poskrbite zase in si uredite bolj zadovoljno življenje. Naj vas morebitna tožba od tega ne odvrne. Pa še nekaj: če boste začutili, da ste se odločili “narobe” in bo cena postala previsoka, imate pravico odnehati. Morda boste do takrat svojo nalogo v eni smeri že opravili in je prav da vso energijo vložite v drugo stran.

Lepo vas pozdravljam

G. Izdidor hvala za odgovor. A čez vikend so se stvari močno spremenile – že spet. Oče je pisno zahteval, da se mora moj mož izselit v roku 6 mesecev, za te mesece pa mora plačati najemnino. Ni pa imel toliko poguma, da bi to zahteval tudi zame in za najinega sina (njegovega unuka). Ker pa mi smo družina dobro ve, da bomo odšli skupaj.
Stvari bolijo, pa ne zato ker smo ostali brez doma, ampak zato, ker ne morem verjeti, da je tega res sposoben, da mu res tako nič ne pomenimo in da smo bili dobri samo, ko smo mu bili potrebni. Mati za pranje, kuhanje, pospravljanje, moja duržina pa za lajšanje življenja ob mamini bolezni. A imamo dobre prijatelje, ki so nam že ponudili streho nad glavo, in tudi pri selitvi so nam pripravljeni maksimalno pomagat.
Tožiti zdaj ali ne, ne vem – bom upoštevala vaš nasvet, se probala umirit in razmislit.
Vesem ostalim, pa ki boste slučajno brali te moje vrstice predlagam, da stvari urejate na samem začetku in sproti. Mi jih bomo morali po 21 letih.

Hope13, sočustvujem s tabo, ker občutki ob takih dejanjih staršev so res grozni. Oče očitno misli, da bo on večno mlad. Glede tožbe pusti pri miru, ker gre samo tvoja energija in finance v nič, ni vredno. Oče pa itak poante ni razumel.
Vso srečo ti želim in tudi notranji mir!

Hope13,

na žalost sem v enaki situaciji, kar se premoženja tiče, kot je bila tvoja mama. Vse kar sem v življenju zaslužila, naredila sem še veliko več drugega, je vloženo v hišo iz katere me želi danes, pri mojih 53 letih, izseliti bivši mož. Hiša je namreč vpisana le nanj. Naredila sva jo skupaj od prvega zrna peska naprej. Spoznal je novo žensko, ki si od zveze z njemu ne vem kaj obeta, in je najel odvetnika od katerega sem prejela zahtevo s tako vsebino, zaradi katere bi lahko s pravom prišlo do družinske tragedije. Pa ne bo. Le hvaležna in vesela sem, da se mi do sedaj ni nič zgodilo, da sem še vedno zdrava in da se zavedam, da je prišel čas urediti tudi te zadeve. Poskrbeti, da se bo vedelo kaj je moje in kaj bi v primeru moje smrti bilo od mojih otrok. Moj bivši bi svojim otrokom enako naredil,čeprav navzven čisto drugače nastopa, kot je tvoj oče tebi.

Ne daj se Hope. Tvoja mama ni imela moči, da bi poskrbela zase.Naredi to zanjo, punca.

Sasap

Ne vem, če je še aktualno in tudi vesh odgovorov nisem brala, a ko sem bila v podobi situaciji so mi ravno na enem izmed forumov predlagali knjigo Rezanje spon, ki ravno govori o temi odnosov med starši in otroki. Knjiga se mi je zdela zanimiva, a sem mislila, to deluje lahko kje drugje, pri mojih starših prav gotovo ne. Pa sem se, na srečo motila. ravnala sem, kakor piše v knjigi in stvari so se po 25 letih obrnile na bolje. A spremeniti sem se morala jaz. Priporočam v branje.

Rabim strokovni nasvet. Sem spet na tleh. Stara 51 let ,poročena, imava odraslega sina s svojo družino. Problem je moja mama, ki hoče imeti mojo družino vedno pod nadzorom, z izgovorom, da to pa ni nič takega, če ona ne sme nič vedeti, ne sme nič vprašati itd. Živimo v hiši, ki sva jo zgradila midva z možem, imamo ločeni stanovanji. Sem edinka. Že od nekdaj je govorila, da bo na starost živela pri meni. Pri 12-tih mi je umrl oče, mama se je ponovno poročila. Očim je bil in je dober. S 15-timi sem odšla od doma v šolo, o svetu nisem vedela nič, se kmalu zaljubila in poročila. Dobrih 20 let sva živeli narazen, s tem da je morala moja družina ob vikendih vedno hoditi domov pomagat ali pa kar tako, ker ji je bilo dolgčas. Če nismo šli, so bili očitki, zakaj nismo prišli .Uspela mi je vcepiti občutek dolžnosti, da skrbim za njiju in neznosen občutek krivde, če tega ne bi storila. Že v otroštvu sem bila zelo nesamozavestna, morala sem biti samo pridna, pri sosedih se nisem smela igrati, ker je bilo grdo potepati se. Ko sva z možem zgradila hišo, sta se z očimom vselila, saj nisem imela moči, da bi se uprla. In tako sem se strinjala. Zdaj že 15 let skrbim za njiju, zadnje čase čedalje več, saj sta res že v letih. Vozim k zdravnikom, večinoma tudi kuham, pospravljam ,pomagam pri osebni higieni, skrbim da imata in pravilno jemljeta zdravila itn. Očim je zadovoljen in nemoteč. Mama pa naporna, da komaj še zmorem. Vse hoče biti na tekočem, kdo je prišel k nam, po kaj je prišel, če kdo od nas kaj praznuje in imamo obiske za vsakega posebej, kaj je prinesel za darilo, če ni nič, kako to da nič prinesel, če kam grem, vedno hoče vedeti,kje sem bila, prav tako za mojega moža, kar seveda ne upa vprašati njega ,ampak zaslišuje mene. Pošto vse pregleda, če ji le pride v roke in potem sprašuje, kaj smo dobili, če greva kam z možem, morava obvezno povedati, kam greva, reče, da zato , če se jima kaj zgodi, da ve kje sva in kdaj prideva. Vse to je njej normalno, jaz pa se počutim kot majhen otrok, ki mora vse poročati mami, sicer je užaljena in sem spet jaz vsega kriva, ker sem taka, saj je ona stara in mogoče ne bo več dolgo itn. Pravi, da ne more stati pri štedilniku in kuhati, ker jo bolijo noge, kar naprej pa stoji pri oknu in gleda ven, kaj se dogaja pri sosedih, kdo je prišel k nam, skratka skoraj se ne zgodi, da ona ne bi videla, da je nekdo prišel k nam.Očita mi, da nimam nikoli časa, da bi sedela pri njej in se pogovarjala z njo. To pa pomeni, da ona sprašuje vse mogoče, ker debatirati z njo se ne da, saj ni razgledana, nikoli ni hodila v službo, npr.na TV ne loči filma od dokumentarca.S sosedi se nikoli ni razumela, ne prej ne zdaj pri nas in vedno so oni krivi za to, ker vedno čaka, da bodo drugi prišli k njej, ker je ona stara. Če pa jo že kdo obišče, potem spet govori meni, kaj je rekel, kako je oblečen , kaj je pojedel kaj je popil.Ne znam si več pomagati, kako naj vse to še prenašam, občasno me čisto vrže. Vsak pogovor z njo se je še vedno končal z njenim jokom in užaljenostjo, da je že prav, naj bo bogu potoženo itd. Sem ujetnik lastne mame. Kako naprej?

oven51,

predlagam, da z vsebino vprašanja odprete novo temo. Po pravilniku stoji, da moderator načeloma na vprašanje poda samo en odgovor. Poleg tega pa moderator, ki je skrbel za to temo, g.Gašperlin, na forumu ne deluje več.

Hvala za razumevanje in vse dobro!

Edin Duraković,
skrbnik foruma