Zdravo!

V službi imam en problemček. Do zdaj smo bili super kolektiv, o zunanjem videzu se nikoli nismo pogovarjali in nihče se ni obremenjeval s tem, kako drugi izgledajo. Zdaj pa sta se dve sodelavki odločili, da shujšata. Zdi se mi prav, saj sta obe kar zelo pretežki, ena težko prehodi stopnice v 1. nadstropje, druga sicer to zmore, a ni dosti daleč od nje. In seveda sta o tem začeli tudi govoriti – kdaj gresta na fitness, plavanje, kako eni ne pašejo več stare hlače ker so prevelike …

In jaz ne vem, kako se do njih obnašati. Tako da tiste, ki hujšate, prosim, da napišete, kako bi si želele, da se sodelavke obnašajo do vas.

Če vam rečejo: super, dobra odločitev, to je za zdravje super! Bi bile užaljene, bi si mislile, da si mislimo, da ste debele in ne gledamo kaj je v vaši glavi? Če rečemo: ni ti treba shujšati, bi si mislile, da se delamo norca iz vas? Naj vas pohvalimo, ko opazimo, da ste shujšale? Naj ignoriramo? Pa takrat, ko ve kaj omenite? Če bi vam dala kakšen nasvet/povabila na športno aktivnost (sem športnica in zdravo živim, nikoli nisem imela problemov s težo), bi si mislile: lahko tebi, ker nimaš teh problemov, vzvišena baba?

Nikoli še nisem imela ob sebi koga, ki bi hujšal in se hotel o tem z mano pogovarjati in nočem, da bi sodelavke po pomoti užalila.

A da bi kljub njuni shujševalni kuri ostali super kolektiv in se ne pogovarjali o zunanjosti, pa ni varianta?

Meni osebno so komentarji glede zunanjosti, tako prijetni kot neprijetni, strašno neprimerni in jih redko izrečem. Tudi o tretjih osebah. Jaz si na primer že vsaj 25 let redno barvam lase. Ampak še vedno poslušam vsake tri tedne vprašanja: A si se pobarvala? Pa dobro no, barvam se, odkar me poznaš, si zdaj prvič opazil-a, da je nekaj drugače? Nekateri to vprašanje redno ponavljajo.

Če te kaj vprašata v zvezi s prehrano in hujšanjem, jima povej. Če te ne vprašata, molči. To se običajno čisto dobro obnese. Na prvo žogo se sicer zdi, da so komplimenti zaželeni, ampak kaj boš pa rekla potem, ko/če bo teža spet šla nazaj gor?

Meni bi tudi najbolj ustrezalo, da se o tem nebi pogovarjale. Ampak potem ena reče: tistega krila, ki sem si ga lani kupila, ne morem obleči, ker mi je preveliko. In potem jaz ne vem, kaj naj odgovorim. Ali pa komentirata: joooooooj učeraj sem bila na fitnessu, da shujšam, vse me boli. In spet, kaj naj? Ena vedno govori o nekem programu hujšanja, ki stane več kot 100€ na mesec (meni se zdi brezveze dajati toliko denarja za to, so tudi cenejše in enako učinkovite vadbe). In podobne stvari. Zdaj sta onidve začeli veliko o tem govoriti.

Smo kolegice in se dosti tudi o zasebnem življenju pogovarjamo, izven službe se pa nič ne družimo. Zato ju razumem, to je zdaj postalo velik del njunega življenja, tako da razumem, zakaj o tem govorita. O drugih stvareh se še normalno naprej pogovarjamo. Sem pa prevečkrat slišala, da je bila kakšen dobronameren komentar razumljen čisto narobe, zato sprašujem, kako želite, da se ljudje, ki so na kolegialnem in ne na prijateljskem odnosu, do vas obnašajo.