Pozdravljeni!

smo urejena družina, z možem se imava rada in se ne prepirava, pa tudi redko kadar se, nikoli pred otrokom. Imava sinčka starega 4 leta in smo zelo veliko skupaj ter povezani. Sin je v varstvu samo, kadar sva midva v službi.
Sama sem iz ločene družine. Starša sta se ločila, ko sem bila stara 7 let (sedaj sem 35) in mami še do danes ni prebolela očeta. Jaz stikov z njim od ločitve dalje skoraj nisem imela ( redko v pravem pomenu). V glavnem spomnim se samo joka mame in očeta, ki je še vedno prihajal k njej, pa tudi slišala sta se. Mene, kot da bi me ne bilo. Sedaj se sicer razumeva, sem ga sama poiskala pri sedemnajstih in oče sedaj krivi mamo, da ni bilo stikov, ampak jaz se s tem ne ukvarjam več. Za mamo sem pa od ločitve dalje postala cel svet, imela sem vso njeno pozornost, kupila mi je vse kar je lahko, živela je dobesedno samo zame (tudi sama tako pravi), jaz pa sem imela težave odhajati od doma, ker sem se kar nekako bala zanjo, da bo žalostna. pri 30 ih sem se končno preselila in rodila. Takrat je očitno spoznala, da me ne bo več nazaj. Sicer je govorila, da je vesela, ampak skoz je bilo čutiti nekaj. Večkrat je rekla, da je popolnoma sama na svetu in da če je ne bi bilo strah bi naredila samomor. Men je hudo, grozno mi je težko…še vedno je ne “zanemarjamo” in grem vsak dan k njej, tudi na morje je šla z nami (od takrat nima resnega partnerja, niti prijateljice takšne, da bi lahko kam šle, vse je na meni). No, problem pa je še drugje.
Mislim, da je mami vso to pozornost in “lepljenje” na sebe iz mene prenesla na vnuka. Kupi mu vse, draga darila, vse kar si zamisli, skoz ga samo crklja in stiska k sebi, sploh k sem jaz zraven in se mi zdi, da je kar vesela, kadar reče, da še ne gre domov in da bo raje pri njej. V 2 mesecih počitnic, smo bili 3 tedne na morju (1 teden je bila mami z nami), 2 tedna se je sin pazil pri moževih starših, 3 tedne pa je bil pri moji mami. minuli vikend smo šli še malo proti morju, v nedeljo, ko smo se vračali, pa je mami že klicala sina, da ga čaka darilo in naj hitro pride k njej. Seveda sva ga peljala in potem je tam prespal, pa še v pon mu ne bi bilo treba vstat ob 6h. Popoldne iz službe sva ga šla iskat, vse je bilo ok do večera. Ko sva šla v posteljo sva prebrala pravljice, ko pa sva ugasnila luč je mali začel histerično jokat, da hoče k babici, da je tam doma, da ga ima babica najbolj rada na celem svetu. Nikakor ga nisem pomirila, govorila sem mu da ga imava z atekom neskončno rada, ampak se ni umiril…zaspal je v hlipanju. KO sem jo poklicala in ji to omenila, je rekla naj ne mislim, da mu kaj govori, da ga ima samo rada in nič drugega. Rekla je, da se ne čudi, če bi krivila njo, ker sem itak sedaj čisto spremenjena in sovražna do nje.
Prosim za mnenje, ker ne vem več, kaj je prav in kaj ne, kaj sem naredila narobe. Strah me je, d bi sin doživljal kakšne travme, da bi bil tako kot jaz…želim da ima srečno in mirno otroštvo.

Hvala!
Maja

Spoštovana ga. Maja!

Mislim, da je naporno vse življenje skrbeti in živeti za mamo, ko pa je vendar že davno čas, da se tudi čustveno osamosvojita – obe z mamo. Vi ste sicer šli naprej in končno upali ustvariti svojo življenje in svojo družino, a ostaja občutek, da vas strah za mamino preživetje še vedno močno veže na dom – in to vsak dan. (Hm, niste napisali, ali živite v isti hiši, na istem dvorišču ali v sosednjih vaseh… Niti koliko je vaša stara in v kakšni fizični kondiciji je – domnevam, da je še čisto sposobna poskrbeti sama zase.Vendar je čutiti, da tako pogosti stiki predstavljajo za vas določeno breme. Sicer ni pomembna toliko količina stikov in pogostost, kot čustveno vzdušje in sproščenost ob njih – ali prihaja do njih, ker si jih tudi vi želite, ali gre bolj za prisilno skrb za mamo).
Strah, da bo mama žalostna, pravite. Zakaj pa vaša mama ne bi smela biti žalostna? Naravno je, da odžaluješ in izjočeš slovo od ljudi, ki so ti blizu. Pravite, da še bivšega moža ni odžalovala – morda bi zdaj kočno imela dovolj časa in čustvenega prostora za to? Zakaj pa ne bi smela žalovati za vami – saj z vašo selitvijo in osamosvojitvijo se je končno začelo novo obdobje, staro je mimo. In prav je tako. Nič več ni tako, kot je bilo, vaše prioritete so se spremenile, tako vaša kot njena vloga se je spremenila. In prilagoditev potrebuje svoj čas. Žalovanje je proces, prav tako terja svoj čas. Solze v tem kontekstu so koristne in dobrodošle ter naravne. Ne se jih bati, ne izogibati. In ne gledati solz na materinem licu kot sredstva za »izsiljevanje« ali »čustveni pritisk« – ker verjamem, da vaša mati (v kolikor ni duševna bolnica) zmore ta proces.

Morda bi ji koristilo druženje z ljudmi s podobno izkušnjo (npr. skupina za ločene) ali pa terapevtsko spremljanje. Ali pa preprosto kakšno interesno druženje, da si razširi svoj socialni krog (bralni krožek, planinci, upokojenci, Rdeči križ, Karitas…). Vendar mora ona sprejeti odločitev, da tovrstno pomoč – vključitev želi. (Vi pa jo lahko poiščete zase (npr. skupina za ženske ali individualno spremljanje), če mislite, da boste tako lažje in bolj suvereno postavljali meje v vajinem odnosu. Pa ne mislim nujno nekih grobih posegov. V prvi vrsti gre za vašo držo do vaše mame, ki vam bo pomagala, da boste bolj svobodno sprejemali odločitve, ki bodo zares prihajale iz vaše globine in ne iz vaših strahov. Ali pa pojdita pogumno na terapijo obe z materjo, da razrešita vajin odnos.)

Prišel je čas, da vidve razvijeta drugačen odnos, kot sta ga bili vajeni v letih vašega odraščanja. Mislim, da s tem, ko vi začnete polno skrbeti zase, za svoje dobro počutje in počutje vaše družine in se ne prilagajate za vsako ceno skrbi za počutje vaše mame, bo tudi ona dobila priložnost in spodbudo, da morda nadoknadi zamujeno skrb zase (in končno odžaluje izgubo moža). Zdi se, kot da se je vaši mami ustavil čas tisti trenutek, ko je vaš oče odšel. In drugič ji je zastalo srce, ko se je odselila še ljubljena edina hči. Vendar odrasli ljudje naj bi znali poskrbe zase in najti (nov) svoj lastni smisel življenja tudi po izgubah nam najdražjih ljudi. (Kar pa še zdaleč ni lahka in enostavna naloga.) Poleg vsega je vi niste dokončno zapustili, le novi etapi življenja ste sledili. Kar je čisto naravno in zdravo. (Če pa čutite, da morate še vi kaj odžalovati, pa si to tudi lahko dovolite.)

Sicer sem mnenja, da so lahko medgeneracijski odnosi velika obogatitev za vse generacije, da ne govorim o tem, da nam mladim staršem pogosto pride zelo prav tudi pomoč pri varstvu ipd. In hkrati lahko mi priskočimo na pomoč staršem, ko nas oni res potrebujejo. Vendar ne moremo mi (skupaj z vnuki) biti zanje edini smisel njihovega življenja (ali obratno). To je preveliko breme tako za vas, kot za vašega sina, ki je začutil, da ga babi potrebuje na poseben način (da ga ima rada najbolj na svetu). Tu ste pravilno začutili, da je nekaj v babičinem odnosu do vašega sina zanj postalo preveliko breme. In prej, kot boste vi zmogli, postaviti vajin odnos na nove temelje (in pri njih vztrajati), lažje bo tudi vašemu sinu. Trenutno na nek način čuti, da je postal novo »žrtveno jagnje« na oltarju vaše mame in to nalogo voljno sprejema nase (tako kot (ste) jo vi dolga leta). Tega mu res ni treba, ker je to krivično do njega. Vendar pot do razrešitve vodi preko preobrazbe vašega osebnega odnosa do vaše matere (oz. z vašo materjo). Ko boste vi to nalogo peljali naprej – in verjamem, da jo boste, ker začeli ste že – tisti trenutek, ko ste prepoznali, da nekaj »ne štima« in ste to celo povedali mami ter šli iskati pomoč – bo tudi vašemu sinu vse lažje. Ker boste tako sebi kot njemu zmogli dati dovoljenje, da ni potrebno skrbeti za dobro počutje vaše mame/babice, ker to zmore sama (oz. ob zunanji podpori). Za vas pa verjamem, da boste v prvi vrsti imeli podporo v svojem možu, po potrebi pa jo boste poiskali še kje drugje.

Verjamem, da boste zmogli ta izziv! Vse dobro!