Spoštovani,

Zanima me nekaj stvari, če se vam to zdi v nekem partnerskem odnosu normalno in sprejmljivo. Poročena sem 20 let, vendar sem se odločila za ločitev, ker ne morem več sprejemati določenih stvari npr.:
– moj mož se ne pogovarja z mano 5 dni, ker sem en dan šla s prijateljico na kavo. Z njo sem bila na kavi do pol sedmih on se je vrnil domov ob šestih in je bil užaljen ker nisem bila doma, ker je bil on utrujen, da bi mu kaj pripravila za jest. po petih dneh se začne normalno pogovarjati, kot da teh pet dni molka sploh ne bi bilo (to se je zgodilo že večkrat, da se je zapiral v sobo in se ni pogovarjal z mano velikorat pa tudi ne z otroci, kljub temu da sem se jaz hotela, vendar se potem tudi jaz nisem, ker ni bilo odziva).
– vedno kritizira moje prijatelje, še za enega ni rekel da je v redu in stalno govori da me skoz “nekaj šuntajo”
– greva v trgovino na blagajni na traku razdeli kupljeno hrano in reče, da bi pa mogoče plačala vsak pol, da potem ne bo on imel tako velik minus na kartici. položnice v glavnem plačuje on (ker ima toliko večjo plačo, jaz denar porabim tudi za nakup hrane in otroke, zase bolj malo, ker nimam)
– stalno me nekaj kritizira in zdi se mi da nikoli nič ne naredim prav
– velikokrat ko kam grem ima kakšne pripombe (ponavadi ne takrat ko grem ampak potem ko se vrnem)
– za gospodinjstvo skrbim v glavnem sama že skoz, on pride domov gre na trening, v glavnem ga tako ni doma, veliko je na računalniku potem pa reče da se nič ne ukvarjam z njim
– vedno poslušam kako mora vse on plačevat in da ga poznamo samo takrat ko rabimo denar
– tudi do otrok je včasih zadirčen tako da sta mu tudi že hčeri večkrat rekli naj ne bo tako “tečen” in naj skozi ne teži
– da z mano se pa ne da pogovarjat, da sem neumna in tako naprej
V glavnem odnosi doma do skoz napeti, skoz neko kreganje v glavnem med njim in hčerkama, jaz sem tako raje tiho, ker se mi ne da več pregovarjat.
Čez vsa ta leta se mi je nabralo toliko zamer, da enostavno ne vidim več skupne prihodnosti. Sem se tudi čustveno ohladila do njega in si ga niti ne želim več. ločiti sem se že hotela pred štirimi leti, vendar me je nekako prepričal da sva ostala skupaj. potem je bilo nekaj časa mogoče par mesecev v redu potem pa je bilo spet vse po starem. Sedaj ko sem mu omenila da bi želela da se ločim sicer pravi da me ima rad, vendar iz pogovora sodeč ga najbolj skrbi kako bomo razdelili premoženje (ker kot on pravi je spet on vse vložil in v glavnem je tako vse njegovo, čeprav sva začela iz nule), kaj bo on pri 48 letih sam in da bo moral spet začeti
znova, smili se sam sebi, očita mi neke stvari za nazaj (te očitke tako že poslušam celo večnost), govori kakšna bi morala biti, samo pregovarjanje in prepričevanje. Pred štirimi leti ko sva imela krizo sem mu predlagala da obiščeva zakonsko svetovalnico pa mi je odgovoril, da on pa že ne bo hodil tja. takrat je tudi starejšo hčero obremenjeval z najinimi problemi in je bila ona njegova zaupnica (kar se meni ne zdi prav, obremenjevati otroka starega 17 let z najinimi problemi) in vedno se je kregal pred otroci (kar se mi tudi ne zdi prav in bolj ko sem mu govorila da naj bo tiho pred otroci, bolj se je izpostavljal). Potem je on izpadel kako je “bogi” jaz pa sem bila tista “grda”. V glavnem začaran krog jaz pa mislim, da bi morala izstopiti iz njega, ker enostavno ne morem več živeti v takih odnosih, kljub temu da tudi on ugotavlja da tako ne gre več naprej, vendar po njegovem bi se morala spremeniti samo jaz, vsaj tako govori, zase pa nikoli ni rekel da bo pa tudi on kaj spremenil in vedno samo sprašuje kaj bomo pa naredili, nikoli pa nima rešitve, te moram imeti vedno jaz. In sedaj tudi pričakuje da se bom odločila jaz, da bo potem lahko rekel ja mami se je tako odločila in spet bom jaz tista “grda”, ki nočem biti z njim.
Se opravičujem sem malo zmedeno napisala malo za nazaj malo kaj se dogaja sedaj. Kaj si mislite o tem.
Hvala za odgovor in lep dan vam želim.

Lepo pozdravljeni!

Dvajset let nenehnih prepirov, nerazumevanja, osamljenosti, nenehnega iskanja. Človek resnično postane utrujen in išče rešitev v odhodu. Po vašem opisu vaš mož deluje zelo nezrelo in neodraslo. Hkrati pa je v njem toliko hrepenenja po ljubezni in objemu. Vajini nenehni prepiri zelo služijo sistemu, ki sta ga ustvarila. Bolj kot sta jezna in besna drug na drugega, manj se čutita v ranljivosti in intimi. Odnos, ki sta ga zgradila, zelo služi temu, da ne najdeta stika, kajti stik se ohranja v jezi, besu in nerazumevanju. Začarani krog, ki ga sam zelo težko presežeš.

Izstopiti iz tega začaranega kroga pomeni, začutiti se v hrepeneju in ranljivosti, najti stik v sočutju in razumevanju, kar pa se morata odločiti oba. To je vajin odnos in vama mora biti toliko vreden, da se bosta začutila in splavala iz te mlake čutenj. Odločitev za rast v odnosu je hkrati odločitev za odraslost. Biti odrasel, pa pomeni biti odgovoren zase, za svoja čutenja, za svet, ki ga kreiraš, za svoje odzive…

Izstopna vrata iz začaranega kroga vedno obstajajo, samo vidva se bosta morala pogovoriti. Ali ima to za vaju smisel in ali si resnično želita ustvariti nekaj novega in drugačnega od tega, kar sta sedaj dvajset let ustvarjala, je odgovor, ki je vajin. Izstop iz teh čutenj, ki se prebujajo v odnosu, je vstop v sočutje. In po tem vsi hrepenimo, samo vprašanje je, ali si dovolimo v odnosu spustiti drugega do sebe, ali si dovolimo biti začuteni, sprejeti, ljubljeni, objeti? Ali pa se tega bojimo? Saj je včasih lažje, v veliko primerih vse življenje, živeti v nenehnih prepirih in bojih, kot pa se začutiti v tem, koliko hrepenimo drug po drugem in koliko smo ranljivi v odnosu s partnerjem.

Tudi odnos z otrokom prinaša svojsko ranljivost, zato je velikokrat težko, saj če si bil kot otrok brez sočutja in topline, zelo težko zmoreš ta objem pri svojih otrocih.

Vse dobro v prihodnje, pa srečno.

Sabina Stanovnik
spec. zakonske in družinske terapije
Midva-zakonski in družinski center
Osojnikova 3, Ptuj
030/333-009
[email protected]

jaz bi zelo rada slišala tudi moževo plat….

Anavlis ja kaj si pocela 20 let s taksnim?? Pravijo da se ljudje ne spreminjamo kaj dosti, torej se on v osnovi ni spremenil, vedno je bil kot je. Ni sodeloval v gospodinjstvu, pri vzgoji, ponizuje te zaradi nizjih prihodkov, ignoriranje in vse ostalo je na dnevnem redu.
Zakaj si komaj sedaj tako mocna in se odlocas oditi?
A saj nikoli ni izgubljeno ali prepozno pravijo in s tem se strinjam!
Skoda le, da si komaj sedaj videla, da te clovek izkorisca in da se zdis sebi preskoda, da z njim zapravljas cas, nimas svobode.
Pojdi dalje, ni ti potrebno tega prenasat, ko bos zivela sama, bos lahko pocela kar te je volja in se njega ne bos rabla pedenat.
Kaj bos ti njemu kuhala, prosim te lepo, kaj je brez rok? To so ja dandanajsni “enakopravni” moski.
Lepo so poslali zenske delat, ker sami vec ne zmorejo s svojo nemocjo zasluziti dovolj, hkrati pa bi naj vso ostalo delo doma in v druzini se vedno bilo fino zensko delo. Kje pa si to videla?
Ti placuje za kuhanje? Kuharce imajo tudi urne postavke, cistilke prav tako.. Kjer se stvari ne delijo, se morajo postaviti jasne meje.

Ko sem imela sama tak primer, ko je moj nekaj sral da nic ne delam, ceprav sam tudi niti zmignil doma z ritjo ni, sem mu lepo razlozila, da to ni moje delo, da me on ne prezivlja ali mi placuje za pucanje, peglanje, vzgajanje in kuhanje, torej ali se bo zmigal sam ali pa naj mi daje urno postavko!
Seveda je nekaj na silo poskusal sodelovat, ko pa je videl da je prevec dela in je prenaporno, se je pa spobral. Na sreco!
Danes imam manj dela ker ga ni, nihce me ne iznicuje ali razvrednoti, imam svojo svobodo in nove obozevalce. Kaj ces boljsega?!
Ce doma nimamo moskega kot moskega, je bolje biti sam.
Seveda obstajajo tudi svetle izjeme, drug moj bivsi je pa doma delal vec kot jaz, tako da… Ne posplosujem moskih, vendar komot trdim, da je taksnih lenivcev vec kot drugih.
Predvsem iznicujejo domace delo, skrb za otroke ipd. tisti ljudje, ki sami a bas nista ne znajo in so najbolj odvisni od drugih!

JovankaBroz zate pa ne vem zakaj bi zelela njegovo zgodbo, vse je kot na dlani in vsak bralec pisma vidi in zacuti, da je zenska porocena z nicevcem.

Anavlis, morda pa mozu poves da ga tu ena zeli kontaktirati in se ga tako resis ;).

No lep pozdrav in dosti srece na novi poti in ne premisli si, ko se odlocis, se odloci ter se drzi svojih ciljev.

Ja očitno je res nekaj vredno samo to koliko zaslužiš, ne pa kaj vse narediš doma. To sem sedaj ugotovila. Žalostna sem pa zaradi tega, ker tudi starejša hči tako misli in ker sem se odločila, da ne bi več živela s svojim partnerjem in povedala, kaj mislim da mi pripada mi je pa rekla naj kar zginem iz stanovanja in da sem “prasica” ker hočem očitu “vse pobrat”, kar pa ni res, hočem samo tisto kar mi pripada. Pozabila pa je kako sem ji dala zadnje evre, da je lahko kam šla, da sem 20 let skrbela za njo…pa saj mi ni bilo težko saj jo imam rada, ampak res ne vem s čim sem si to zaslužila. Tako, da zdaj sem pa najslabši človek na svetu, pa hotela sem samo biti iskrena do moža in mu rekla da sva se pač odaljila in da ne čutim več ljubezni do njega. Ne vem mogoče bi bilo boljše da bi pa živeli skupaj in bi blefirala ljubezen. A to pa je pošteno? Hotela sem se samo v miru pogovorit in povedat kaj čutim, sedaj pa je vse narobe.

Glej, hčerkino reakcijo vzemi zelo z rezervo, saj jo je oče s tem ko je pral pred njima vaše probleme nekorektno vpletel v zgodbo in jo s svojimi videnji manipuliral. Ona tega v tem trenutku ni sposobna razumeti. Korajžno pojdi po svoji poti naprej, hčerki te bosta z leti še kako razumeli. Ostani zvesta sama sebi, dobra mati, kolikor ti hčerki dopustita, predvsem pa začni uživati življenje in ne se več žrtvovati za vse. Ker si zelo močna in si itak podpirala vse štiri vogale v hiši ob tem, da te je še nekdo nenehno poniževal, upam da se bom zmogla psihično pobrati po tem razočaranju.

Vse lepo ti želim in ti pošiljam veliko sonca!

To kar ti opisujes, da se ti je zgodilo s hcero, tega se sama najbolj bojim in verjemi, nemalokrat je res v prvem trenutku tako in otroci prav izsiljujejo, so grobi in ne vem kaj se vse, ker so zmanipulirani in resnici v oci sploh nocejo pogledati.
Ce bos ostala mirna in se ne prepirala, ne hotela na vsak nacin dokazovati, ampak mirno sledila sebi in svojim ciljem, bo tudi hcera slej kot prej prisla k tebi.
Ako ne bo, kar se tudi zna zgoditi, je bila tvoja vloga matere dobro izpeljana, predobro, ker je nisi naucila kako z manipulativci. Sama hocem svoje otroke vzgojit v borce, ce bo le slo!
Vidis tvoja zgodba mi je spet v opozorilo in spomin, da od svojih otrok ne smemo pricakovati hvaleznosti, vdanosti in neskoncne ljubezni!
Je zalostno, kruto, ampak tako je. Nisi ne prva, ne zadnja ki se ji je ljubezen in predajanje do otrok tako obrnila.

Da pa ne izgubis se zadnje moci in upanja, ter vere v boljso prihodnost, uredi locitev cim hitreje in si uredi novo zivljenje.
Morda bo hceri kdaj zal, ce ne, pa bos ti se zmeraj bolj srecna kot tako, kjer te ne samo moz, se celo hcera izsiljujeta, teptata in se prav delata norca iz tebe.

Vso sreco in bodi mocna in glej na vse pozitivno. Ves, kdo bo skrbel zate, ce sama ne bos? 🙁 Zato se potrudi in si sledi!