Odlomek iz članka o psihopatih
Objavljen v Dnevnikovem Objektivu, v soboto – a tole je najzanimivejše in najbolj uporabno.
Kevin Dutton, profesor psihologije na Univerzi Oxford, je pred nekaj leti med Britanci izpeljal zanimivo raziskavo, v okviru katere je preučeval navzočnost psihopatskih lastnosti pri ljudeh v različnih poklicih. S pomočjo spletnega vprašalnika, na katerega se je odzvalo 5400 ljudi, je dobil razmeroma dober pregled nad posamezniki s psihopatskimi nagnjenji, ki jim kljub svoji drugačnosti uspe dokaj normalno delovati v družbi.
Po pričakovanju se je izkazalo, da so s funkcionalnimi psihopati (tako je poimenoval psihopatske osebe, ki nikoli ne zabredejo v kriminal) najbolj okuženi poklici direktor, odvetnik, televizijski in radijski voditelj, prodajalec in kirurg; najmanj psihopatov pa je, vsaj po anketi sodeč, med socialnimi delavci, medicinskimi sestrami, terapevti, rokodelci, stilisti in učitelji.
Eden od sodelujočih v anketi, po poklicu odvetnik, je Duttonu zatem, ko je izpolnil vprašalnik, poslal še daljše pismo, v katerem je opisal, da se je že od mladih nog zavedal, da vidi svet drugače kot večina ljudi. Še zlasti zanimiva je bila njegova ugotovitev, da mu tovrstne lastnosti v življenju bolj koristijo kot škodijo, iz česar je sklepal, da bi lahko nekatere psihopatske lastnosti dojemali tudi kot učinkovito zdravilo za marsikatere tegobe sodobnega načina življenja, vendar le pod pogojem, da jih uporabljamo v zmernih količinah.
….
Možgani psihopatov
Kot psihopata običajno opredelijo osebo z značilnim skupkom lastnosti, med katere spadajo šarm, karizma, neustrašnost, brezobzirnost, narcizem, prepričljivost in odsotnost vesti. Psihopati se pri odločanju o moralnih dilemah praviloma ne ozirajo na lastne emocije, kolikor jih sploh imajo, ampak jih zanima zgolj končni rezultat. Znajo biti izjemno šarmantni in karizmatični, če jim to pomaga pri doseganju zastavljenega cilja, a šarmantnost se lahko hitro spremeni v grobo brezobzirnost, ko presodijo, da ima takšna taktika večje možnosti za uspeh.
Študije možganov psihopatov so pokazale, da je njihova amigdala oziroma območje možganov, ki koordinira hiter intuitivni emocionalni odziv na najrazličnejše situacije, pri soočanju z moralnimi dilemami bistveno manj aktivna kot pri običajnih ljudeh. Psihopati praviloma ne začutijo neposredno prek odziva lastnega telesa, da bi bilo z njihovimi dejanji kaj narobe. Ne zvije jih denimo v želodcu, ne začnejo se potiti niti kako drugače na sebi ne občutijo, da delajo kaj narobe, ko s svojimi dejanji koga prizadenejo. Ustavi jih lahko šele racionalen premislek situacije, ki pa ni vedno enako učinkovit, kot je hiter intuitivni odziv, ki mu običajno pravimo vest.
Dutton je pri psihopatih opazil tudi pogosto koristno sposobnost osredotočenja na sedanji trenutek, s čimer se izognejo premlevanju in podoživljanju najrazličnejših scenarijev, kaj vse bi se lahko zgodilo ali se lahko zgodi. Podobno kot nekateri mojstri vzhodnjaških veščin meditacije znajo tudi psihopati odmisliti sanjarjenje o alternativnih možnostih razpleta dogodkov in se osredotočiti zgolj na sedanjost, kar jim omogoča, da so nekako srečni in zadovoljni. Kot ugotavlja Dutton, so lahko v zmernih količinah takšne veščine osredotočenja na sedanjost seveda izjemno koristne za vsakogar, ki se težko znajde v hitrem tempu današnje družbe, prav tako kot tudi druge pozitivne lastnosti psihopatov, kot so denimo šarmantnost in jasna osredotočenost na dosego končnega cilja.
