Stara sem 32 let.Imam že 5 let staro hčerko.S partnerjem že skupaj živiva 10 let. Že dve leti pritiska name,da bi imela drugega otroka,a jaz se enostavno ne morem in ne vem odločit!

Sprašujem lahko kogarkoli, a vem,da se bom na koncu morala sama odločit!

Čutim nek odpor do nosečnosti,do vseh težav…namreč prvič dolgo nisem mogla zanosit,potem sem vmes menjala delovno mesto in takrat končno zanosila.Po dveh mesecih sem začela krvaveti in šla na bolniško! Groza mi je bila povedati to šefu,ampak takrat mi je bila družina in otrok na prvem mestu. Dobila sem namreč eno vodilnih mest. krvaveti sem začela,ker so bili dvojčki,a je potem en zarodek odmrl….tako sem ostala celi dve leti doma.Na koncu še carski rez.Vem,ja…mnogo jih je to šlo skoz,a so se kljub temu odločile za drugega otroka…..očitno že sama ne vem,kaj si pravzaprav želim!

Poleg tega je partner zelo malo doma in ko se hčerka hoče igrati z nim,jo zmeraj nekaj stran podi,le tu in tam ne…ker pač hoče imeti mir, v miri gledati tv ali pa urejati stvari za službo na pc-ju….

Ko vidim najine prijatelje,da imajo drugega otroka,mi je hudo,ker on cel čas name pritiska….a več ne vem,če si tudi jaz tega zares želim!
Ker vem,da posebne pomoči od njega ne bom deležna!

Od vsega me je najbolj strah,da si bom na stara leta očitala,da nisem imela še nega otroka! Razen tega,me pa skrbi,da ne bom izgubila delovno mesto!

Prosim vas za nasvete!

Susu!

Doživljate stisko v razpetosti med odločitvijo za še enega otroka, z vsem tem povezanimi nevšečnostmi (tudi čisto telesnimi, čeprav so verjetno te še najmanj problematične) in željo po ustreči možu, na drugi strani pa so tu njegovimi pritiski, skrb za odgovorno delovno mesto, strahovi pred kasnejšimi očitki sami sebi, da se niste vseeno odločili, obenem pa ste v vsem tem zelo sami. V tem omahovanju in strahovih trpite že dve leti in nič se še ni spremenilo.

Kje je tu vaš mož? Koliko se lahko o vseh teh strahovih pogovorite z njim? Koliko vas on razume, sliši, začuti? Čutiti je eno strašno oddaljenost, distanco med vama, da sta vsak na svojem bregu, oba osamljena in vsak v svojem svetu? Otrok naj bi vaju (po moževih predvidevanjih) spet nekoliko zbližal. Bi vaju res (tudi čustveno)? Ne vemo kaj je razlog, da si mož tako zelo želi še enega otroka. Kaj reče vam? Koliko se je o tem pripravljen pogovarjati, koliko vas pa na hitro odpravi z vašo krivdo, da se ne zmorete/ne upate odločiti? Koliko bi bil to lahko tudi izgovor, da ste vi spet okupirani z dojenčkom in niste doma tako sami, ko njega ni? Ali pa si morda želi otroka, da bi se starejša sestrica lahko igrala z njim (in bi on imel več miru)? Ne vemo. To so samo moja ugibanja. Kaj čutite vi? Koliko je on v resnici pripravljen za tega otroka narediti, vam pomagati? Če čutite, da ste še za prvo hčerko za vse večinoma sami, je verjetno njegov pritisk na vas, neodgovoren. Kje je tu njegovo očetovstvo, odgovornost za vzgojo, igranje in ukvarjanje z otrokom? Koliko začuti hčerko in njeno potrebo, da je on čimveč prisoten ob njej? On je že oče (in si želi biti še enemu otroku), vendar koliko te odgovorne očetovske vloge on dejansko opravlja, koliko pa mu je niti ni potrebno? Koliko mu vi kar dovolite, da je odsoten od doma, ko pa je doma, pa je veliko za računalnikom in TV, na vas pa pade vse breme vzgoje in odgovornosti? Koliko vas jezi vse to? Do kdaj mu boste to še dovoljevala? Koliko si upate zahtevati, da on je že oče in da je njegova odgovornost, da se veliko več ukvarja s hčerko, ki ga močno potrebuje? Vi njegove vloge ne morete nadomestiti. In če je tu še en otrok, ki ga bo še bolj potreboval,koliko mu bo verjetno to v še večje breme? Ne vemo. Spet ugibamo. In če bi se vi o vsem tem odkrito pogovorili z njim?

Zelo vas razumem, da se v vsem tem ne zmorete odločiti. Verjetno je to v taki situaciji (med vama) tudi najboljša (najbolj odgovorna) odločitev (torej odlašanje z odločitvijo – kar pa je dejansko tudi odločitev – za NE!). Normalno je, da ob vsem tem čutite odpor telesa (in zelo dobro je, da ste toliko v stiku s telesom, da se poslušate in si verjamete). Prepričana sem, da bodo vse te nevšečnosti in skrbi okrog nosečnosti minile takoj, ko bo med vama dovolj čustvene varnosti, odkritega pogovora, odgovornega očetovstva in iskrene želje po otroku. Dokler pa tega ni, pa vam želim, da poslušate sebe in svoje telo!

Kaj boste vi storili, da zapolnite čustveno praznino v vajinem odnosu? In še zlasti kaj boste zahtevali od moža? Kaj bo on dejansko naredil, da napolni to čustveno praznino (in ne le zahteval še enega otroka)? Ni se vam potrebno čutiti krive, ker zdaj ne čutite želje po še enem otroku. Verjamem, da ste kot ženska lahko zahtevna in vztrajna v pogovorih toliko časa, da vas bo mož pomiril s svojimi odgovori (in zlasti z dejanji). In ko bo dovolj varnosti in topline v vajinem odnosu, si boste tudi vi lahko zaželeli še enega otroka.

Vse dobro vam želim.

Pozdravljeni!

Iskrena hvala za vaš ičrpen odgovor! Dosti vprašanj,kot se jih vi navedli,si postavljam tudi sama.

Še vedno razmišljam,vendar sem vseeno prišla do enega spoznanja in odločitve.
Glede na to,da ob novici,da je spet katera prijateljica ponovno noseča,doživljam frustracije,si verjetno v podzavesti tudi jaz želim še nega otroka,da bi bil tudi moj dom bolj zapolnjen! Omejeujejo me št,drugi pomisleki,predvsem služba!

Zaenkrat sva s partnerjem sklenila,da nekaj časa,oz nekaj mes počakav glede na trenutne razmere v moji službi. Pa,da bi po porodu on šel na porodniško!

Ampak,to so še preuranjene debate! vse ob svojem času!
Mogoče vi veste,po koliko časa grdo ženske po porodu delat? Je to stvar os.odločitve v primeru,da bo mož na porodniški?

Hvala in lp!

105 dni je obdobje, ki ga lahko koristi le mama, ob tem je očetovski dopust mislim cca 14 dni.
Po tem obdobju pa je lahko on na porodniškem dopustu, torej cca 9 mesecev.

Vse to pravočasno uredite na CSD.

Želim ti lepo nosečnost in zdravega dojenčka, druge nosečnosti so ponavadi veliko bolj umirjene že zaradi naše zrelosti.