Pozdravljeni,

najprej bi prosila, če moje teme ne objavite javno zaradi prepoznavnosti.
/…/
Najina zveza je imela veliko vzponov in zelo globoke padce. Vedno sva ostajala skupaj, ne glede na vse. Če vprašate mene, sva si karakterno zelo različna, tudi prihajava iz popolnoma različnih družin. Če vprašate njega, bo drugačnega mnenja in sicer, kako zelo se ujemava.

Tekom zveze sva eden drugega tudi zelo močno prizadela in to kar nekajkrat. Nekako sva vse zgladila, a samo na površju. Tista prizadetost v srcu je še vedno ostala, vsaj z moje strani. On se mi zdi da nekoliko lažje vse pomete pod preprogo ter pozabi, jaz ne.
/…/
Imam občutek, da se vse to kaže sedaj pri meni v določeni stopnji apatije, brezvolje, ne znam več uživat v ničemer, ničesar se ne veselim, imam občutek kot bi notranje umrla.
/…/
Okoli mene so prijatelji, znanci, mojih let. Vsi poparčkani, zveze ali zakoni jim dobro tečejo, so očki ali mamice ali pa družino planirajo.
A jaz? Ne vidim se z njim imeti otroke, ne vidim se pred oltarjem. Če bi me zasnubil, bi mu rekla NE.

Vem, da sedaj mislite, kaj še čakam in zakaj ne grem čimprej stran?
/…/
Prvič živeti in hoditi naokoli sem tako pričela šele s tem, ko sem spoznala sedanjega fanta. V trenutku je postalo moje življenje zelo pestro in zanimivo. /…/

Tako sem takrat, ko me je zelo prizadel (to je bilo že v prvem mesecu zveze), bila pred izzivom, ali naj ostanem ali grem? Vem, da bi vsaka ženska, ki da nekaj nase, odšla. /…/

Vedno sem ob težkih trenutkih in na razpotju izbrala 2. možnost, da ostanem. Nekoč sem tudi imela vizijo, da bom lahko šla preko vseh tistih stvari, s katerimi me je prizadel. /…/ Sedaj vem, da pri meni ne gre.

/…/
Počutim se ujeto v tem odnosu, ki je zame čustveno mrtev, a fant ga po drugi strani vidi kot lepega. /…/

Ne znam prekiniti te agonije, ker ne vem, če bo po tem sploh kaj bolje?
Če prekinem, bom lahko odprla naslednjo temo, kjer bom opisovala, kako je fino biti čustveno miren, a je tako zelo dolgočasno, ker ni nikogar ob meni.

Res ne vem več, kaj naj, a tako ne more več biti, saj me duši.
Upam, da boste našli kakšen nasvet zame.

Lep pozdrav!

P.S. Še enkrat bi prosila, če mojega prispevka ne objavite javno. Hvala.

Spoštovana »Fool-moon«!

Delno sem upoštevala vašo prošnjo in veliko večino vašega vprašanja oz. opisa detajlov pobrisala, pustila pa sem nekaj osnovnih informacij, da bo morda ta prispevek v pomoč še komu, ki je v podobni stiski, kar je tudi namen tega foruma. Naj takoj povem, da na vaše vprašanje boste morali sami odgovoriti in zbrati pogum za odločitev. In potem za to odločitvijo stati in vleči korake, ki so potrebni, ter nositi vse posledice.

Opisujete svojo agonijo ostati ali oditi, ki traja že skoraj ves čas vajinega odnosa. Takrat, ko ste prvič začutili, da bi morali oditi, ste upali, da boste zmogli čez vse tisto, kar vas je prizadelo (in potem še kar nekajkrat podobna zgodba). Hkrati pa ste se predvsem zbali zase, da vam v primeru prekinitve odnosa ostane le dolgočasno samsko življenje, kakršnega ste poznali pred to zvezo. In izbrali ostati – in s tem prevzeli nase čustveno breme, za katerega počasi začenjate vedno bolj čutiti, da je pretežko in krivično do vas. Zakaj vztrajate v čustvenem mrtvilu? Zakaj vztrajate v odnosu, v katerem niste vi vi, ampak le lutka same sebe? Kar sami ste si odgovorili, da se skoraj na smrt bojite negotovosti, ki je pred vami, in obetov čustvenega mrtvila (življenje s sedanjim partnerjem je vsaj navzven občasno zanimivo). Kot da ste tudi sami sebi nezanimivi, dolgočasni, kot da ne bi bili sposobni tudi zase osebno zorganizirati zanimivega življenja? Kot da brez moškega ob sebi niste nič? In predvsem – sami sebi in svojim občutkom ne zaupate dovolj. Ker vam je do zdaj več pomenila čustvena varnost (četudi hladna) tega odnosa in misel na to, da pa ne boste sami, da se boste imeli s kom družiti … Si predstavljate sebe čez 5 ali 10 ali 20 let? In če se vama »slučajno« napove še otrok – je to okolje, v katerega bi želeli roditi otroka? Ali vidite svojega partnerja kot očeta svojih otrok? Kaj bi rekli prijateljici, ki bi bila v podobnem precepu? Verjetno bi se zanjo odločili brez težav.

Hkrati pa se mi zdi, da vprašanje ostati ali oditi sploh ni glavna tema – glavno vprašanje je, ali si vi upate biti iskreni do sebe in partnerja, ali si upate živeti (v tem odnosu ali izven njega) tako, da boste to vedno bolj vi? Ali upate sebi in svojim občutkom sploh dati pravo težo? (Sami ste zapisali, da že v začetku niste dovolj dali nase – a lahko končno začnete to popravljati in se nehate mrcvariti (in s tem tudi pokažete partnerju iskreno, kako pri vas stvari stojijo)?). Ali dovolj zaupate vase in v svoje sposobnosti? Ali verjamete, da zmorete preživeti tudi sami in samski? In če vidite, da v odnosu niste vi, ker se prilagajate nekemu kalupu, ki ste si ga celo sami ustvarili, potem je čas, da stopite iz tega kalupa in začnete odkrivati, kdo v resnici ste, kakšni ste. Ne zamorjeni in brezvoljni, na dnu vaše duše zagotovo spi s tisoči navlake prekrito veselje, vera v življenje, v lepoto, dobroto, na dnu vašega srca so zagotovo spijo tudi vaše pradavne sanje, želje, interesi … in morda je končno nastopil čas, da jih obudite iz spanja in začnete živeti. Če jih do sedaj niste uspeli zaživeti, je zdaj ravno pravi čas, da jih spravite v življenje. In če kot pravite, v vajinem odnosu ni prostora za to, kaj vam brani izstopiti iz njega? Verjamem, da vas je na smrt strah – ste kot dojenček na porodu – čuti, da v maternici postaja pretesno, da ga potiska ven, a pot je naporna in ne poznaš je, a hkrati je to edina pot, ki vodi v življenje.

Morda še ena stvar: odločite se tudi sami sebi odpustiti in sprejmite, da ste se pred leti morda odločili napačno, ko ste ostali (če tako čutite). Ja, ta »napaka« vas je veliko stala, vendar vam ni potrebno doživljenjsko plačevati obresti. Nič vas ne veže. In napaka, iz katere ste se nekaj naučili (in v ste se, vsaj spoznali ste, kaj zmorete in kaj ne), ni napaka, ampak življenjska šola. Dovolite si napredovati v višji razred.

Ja, zagotovo boste za to plačali neko ceno – kot za vse odločitve v življenju, nikoli ne moreš imeti vsega na naenkrat – biti v odnosu in uživati vse prednosti tega in biti hkrati samski in živeti vse tisto, za kar v odnosu ni prostora. Vi ste tisti, ki se boste morali odločiti, morali tvegati in izbrati. Čutiti je sicer, da ste se v resnici globoko v sebi že odločili. Le pogum še zbirate. Vendar pogum ni odsotnost strahu. Pogum je, da kljub strahu nekaj, kar vam veliko pomeni, naredite. In ko čutiš, da slediš pravemu notranjemu glasu, je vredno zbrati ves pogum in iti na pot!

Prisluhnite svoji notranji modrosti in končno recite pristnemu življenju »da«! Dovolj mladi ste še, poleg tega pa za to ni nikoli prepozno!

Pozdravljena ga. Anica,

najlepša vam hvala za odgovor.

Spoznala sem, da sem se v tem odnosu res naredila v neko lutko same sebe, kot ste zapisali. Predolgo sem se postavljala na stranski tir, si zatiskala oči pred resnico in ne dopustila, da čutim to, kar res čutim.

Naj vam z veseljem sporočim, da sem, še preden ste mi odpisali, končala razmerje. Prav ta vikend sva šla narazen in mislim, da je boleče predvsem zanj, kajti sama kar čutim neko olajšanje. Res, nisem več zdržala.
Tako je, ne moremo imeti istočasno vsega, a šele zdaj spoznavam, da mi je neprimerno bolje biti sama in ne ujeta v čustveno mrtvem odnosu.
Vem tudi, da mi je tole bila zelo dobra šola za vnaprej, da naj v prvi vrsti poslušam sebe in svoje občutke.

Upam, da bodo ostali v podobni dilemi, kot sem bila jaz, tudi znali izbrati pravo pot. Konec koncev spoznaš, da je le enostavneje končati, kot ostati v odnosu, kjer ni več spoštovanja, zaupanja in ljubezni.

Lep pozdrav!