Draga Sabina
Zelo sem bila vesela ko sem prebrala tvoje pismo in bi bila vesela da bi te spoznala.Zbolela sem pri 28letih,začelo pa se je z krvavenjem kljub rednim ginekološkim pregledom so mi nato odkrili karcinom na ustju maternice.Žal nimam otrok kar je zelo boleče.Vse skupaj bi bilo lahko če nebi imela vseskozi zdravstvene težave,za kar pa vidim nimam več moči.Na zunaj izgledam lepo, veselo vendar sem v duši zelo nesrečna in žalostna.Gibljem se v krogu ljudi ki so vsi zdravi,za kar nekateri pravijo da je vredu,vendar za mene to ni vredu,kajti oni ne razumejo mojih težav.Ne mislit da sem jezna ker so oni zdravi,jaz nikomur ne privoščim bolezni ker vem kako je to hudo,samo mislim da bi z sebi enakimi lažje prenašala vse težave ker mi nebi bilo potrebno vedno igrati da se počutim vredu.Napiši mi kaj več o sebi,kako tvoje počutje.Želim ti vse lepo in napiši mi še kaj. Hvala

Pozdravljena.
Šele sedaj sem videla tvoj odgovor in tudi jaz sem bila zelo vesela. Tudi zame vsi mislijo, da mi nič ne manjka in mogoče mi celo kdo zavida. Ampak v sebi sem tako žalostna, da se bojim, da bom spet hudo zbolela,ampak si ne morem pomagati.Za sabo imam nekaj težkih in usodnih življenskih preizkušenj, tako da nisem več brezskrbno mlado dekle, kot sem bila še nekaj let nazaj. Po vsem sem izgubila še partnerja, ki mi ni zmogel stati ob strani in je raje zbežal od problemov. Pridejo momenti, ko mislim, da sem se že izvlekla iz najhujšega, pa spet zagledam npr.družinico in me prav fizično zaboli in potem sem cel dan tako žalostna, da bi me lahko razneslo.Pa ne zavidam, le tako hudo boli, res. Vendar vedi, da ljudje take vrste žalosti ne razumejo, oz.nočejo razumeti, najlažje je reči, saj si še mlada.
Zato se tudi delam pred ljudmi, da sem vesela, se uredim, ampak leta mi bodo zbežala, ostala bom sama, brez potomcev. Čeprav majčkeno upanje še tli,ampak se bojim, da bo popolnoma ugasnilo.Moram povedati, da se mi zadnja leta dogajajo nesreče ena za drugo in vem,da bi morala biti vesela, da pri vsem ostajam živa, ampak vseeno…Kot da bi se mi življenje maščevalo, ker sem se dolga leta imela dobro in mi je šlo vse po maslu. No,izgubila sem vse, za kar sem v življenju živela, težko je najti čisto novo pot. Zelo težko.
Anja, drži se, vedi, da nisi sama, veliko je nas trpečih žensk, le vidi se ne, ker to prikrivamo, saj drugače bi nas družba čisto izločila.
Napiši mi še kaj, prosim.

draga Sabina
Opravičujem se ker ti pišem z takšno zamudo,vendar sem vsak dan gledala če mi boš odpisala nakar sem obupala.Danes sem slučajno pogledala v upanju da bom našla tvoje pismo in sem bila zelo vesela ko sem ga prebrala.Tako veliko pomeni da se lahko z nekom pogovarjaš pa čeprav samo preko pisem,vedi da sem še vedno zelo žalostna,imam vsakodnevne stiske,občutke dušenja
in sem zelo obupala nad mojo splošno zdravnico v kateri sem videla vedno eno pomoč razumevanje,ampak mislim da ji grem počasi na živce.Zdravniki imajo najraje kadar te ne vidijo pogosto in da imaš čim manj težav,ne vedo pa kako s tem početjem škodijo bolniku. Tako rada bi te spoznala ampak vem da je težko ker se tudi ti podpisuješ drugače kot ti je v resnici ime.Verjamem da bi se zelo razumeli in bi si lahko pomagale.Samo da ti povem da sem doma na primorskem,to naj bo za enkrat vse. Bodi vesela,srečna,upaj na najbolje,vem pa sama da je zelo lahko govoriti težko pa je to vse ustvarit.Ne misli da so vsi ljudje ki jih srečujemo in so tudi nekateri kateri nam želijo slabo,da so srečni.Mogoče na ta način skrivajo svoje težave kot jaz in ti ki vsaj hvalabogu z svojo zunanjostjo lahko prikrijeva svoje težave.Življenje je tako kratko in sem srečna tudi če se počutim vsaj par ur na dan vredu. Lepo se imej,piši mi kaj,bila bi pa vesela če bi lahko šle skupaj na kavo in poklepetale kot stare znanke . Anjasabina je pisal/pisala:
>
> Pozdravljena.
> Šele sedaj sem videla tvoj odgovor in tudi jaz sem bila zelo
> vesela. Tudi zame vsi mislijo, da mi nič ne manjka in mogoče
> mi celo kdo zavida. Ampak v sebi sem tako žalostna, da se
> bojim, da bom spet hudo zbolela,ampak si ne morem pomagati.Za
> sabo imam nekaj težkih in usodnih življenskih preizkušenj,
> tako da nisem več brezskrbno mlado dekle, kot sem bila še
> nekaj let nazaj. Po vsem sem izgubila še partnerja, ki mi ni
> zmogel stati ob strani in je raje zbežal od problemov.
> Pridejo momenti, ko mislim, da sem se že izvlekla iz
> najhujšega, pa spet zagledam npr.družinico in me prav fizično
> zaboli in potem sem cel dan tako žalostna, da bi me lahko
> razneslo.Pa ne zavidam, le tako hudo boli, res. Vendar vedi,
> da ljudje take vrste žalosti ne razumejo, oz.nočejo razumeti,
> najlažje je reči, saj si še mlada.
> Zato se tudi delam pred ljudmi, da sem vesela, se uredim,
> ampak leta mi bodo zbežala, ostala bom sama, brez potomcev.
> Čeprav majčkeno upanje še tli,ampak se bojim, da bo popolnoma
> ugasnilo.Moram povedati, da se mi zadnja leta dogajajo
> nesreče ena za drugo in vem,da bi morala biti vesela, da pri
> vsem ostajam živa, ampak vseeno…Kot da bi se mi življenje
> maščevalo, ker sem se dolga leta imela dobro in mi je šlo vse
> po maslu. No,izgubila sem vse, za kar sem v življenju živela,
> težko je najti čisto novo pot. Zelo težko.
> Anja, drži se, vedi, da nisi sama, veliko je nas trpečih
> žensk, le vidi se ne, ker to prikrivamo, saj drugače bi nas
> družba čisto izločila.
> Napiši mi še kaj, prosim.