od kje mleko – podhranjene
Draga/dragi Thailand!
Se opravičujem če ste res bili res le le vedoželjni in se niste znali izraziti.
Prvič. Najprej vas bom malo “nadrla”, ker vaše vprašanje izraža tipičen primer vzvišene arogantnosti naše zahodnjaške kulture napram drugim kulturam. “Tiste uboge črnke” – sram naj vas bo!
Drugič. Vaše vprašanje izraža tudi nekaj tipičnih mitov:
– dojenje izčrpava matere in škodi njihovemu zdravju ter
– matere sčasoma izgubijo mleko (kako obdržijo mleko po tri leta in več)
Najprej, prosim, preberite naslednje:
Tako, sedaj so vam verjetno malce bolj jasni mehanizmi laktacije. Ženske imamo mleko tako dolgo, dokler otrok sesa. Mleka sčasoma ne zmanjka kar tako.
Ugotovljeno je, da tudi matere, ki so slabega zdravja ali celo podhranjene (npr. v deželah tretjega sveta) lahko dobro dojijo svojega otroka. Ponavadi otrok dobi kar potrebuje kljub materini slabi prehranjenosti, ker črpa iz materinih zalog, ki jih je telo ustvarilo zato v nosečnosti. Problem se pojavi lahko le, če mati ne dobi dovolj velikega vnosa kalorij v daljšem časovnem obdobju (enega leta ali več).
Biološka dejstva o dojenju so stalna. Ne obstaja edino en, edini in pravi način in tehnike dojenja, le nekatere kulture živijo bolj simbiotično z biološkimi dejstvi. Večje kot je neskladje med kulturo in biologijo dojenja, več je težav in ženske manj ali slabše dojijo. V poljedelskih združbah matere dojijo otroke na otrokovo pobudo, v zelo kratkih časovnih intervalih (povprečno 20 minut), neprekinjeno čez cel dan in celo noč. Te družbe z dojenjem nimajo težav. Dominantne kulture zahodne Evrope so z biologijo dojenja v slabši zvezi. Celo ženske, ki živijo v dojenju “prijaznih” družbah se srečujejo z miti, oz. neresnicami, ki jim lahko povzročajo težave pri dojenju (tipični mit pri nas je npr. da mleko sčasoma usahne). Zahodna, dominantna kultura pritiska na cel svet z globalizacijo, ekonomsko kolonializacijo, vojaško okupacijo, izvažanje zahodnih izdelkov in globalizacijo masovnih medijev. Ena od poti te globalizacije je agresiven marketing nadomestkov materinega mleka.
Toplo priporočam v branje tudi moj odgovor tukaj:
Tretjič. Ah, čudovita superiornost in samozadostnost naše zahodne kulture kaj? Antropologija je potem popolnoma mimo, hmmmmm? In sklicevanje na Afriko absolutni ni na mestu, saj je ravno zaradi nedojenja in propragiranja umetne hrane v Afriki umrlo ogromno otrok. Preberite si še kaj o Nestlejevih svinjarijah v Afriki:
Sprejmem vaše opravičilo, ker sem nerodno postavila vprašanje.
Resnično je bilo moje vprašanje prijazno postavljeno. Lahko bi vprašala tudi za “uboge Indijke” ali katerekoli druge r e v n e ženske.
Črnke v Afriki sem dala za primerjavo, ker največkrat na televiziji vidim, ko prikazujejo lakoto, prav črnke z dojenčki. In dejansko se mi res smilijo. Ker nimajo hrane. in jih spoštujem.
In resnično me zanima vpliv te podhranjenosti na njihovo-žensko zdravje in od kje njihovo t e l o črpa vitamine in hrano za nastajanje mleka.
Ni prav, da ste me “nadrla”. Imam sočutje do r e v n i h , če pa vi vidite v vsakem vprašanju provokacijo, je to vaš problem.
Še enkrat ponavljam, zanima me “znanstvena” razlaga, ali kako naj se izrazim? mehanizem nastajanja mleka pri podhranjenih. To pišem povsem prijazno.
Zdaj pa si grem ogledat še vaše priloge. Prisrčno pozdravljeni od mamice, ki pač želi vedeti še kaj več.
Draga Thailand,
ko bi vi videli, kašna vprašanja in kakšne stvari sem že dobila, boste morda malce bolje razumeli mojo nastrojenost proti “provokacijam”. Zato sem se vam vnaprej opravičila, če je šlo le za nesporazum v komunikaciji. In iz vašega kratkega, jedrnatega in vprašanja sem pač razbrala, kakor sem.
Še vedno pa se ne strinjam z vami, da so ljudje v drugih kulturah revčki, reveži ali podhranjeni. Seveda ne bom trdila, da temu ni povsod tako, toda tisto kar vidimo mi, je ponavadi slika za medije in si zato postavimo močno stereotipne predstave. Ker večina drugačnih kultur, plemenov, itd. živi prav lepo in normalno, po svojih “normativih”. Seveda nimajo materialnih dobrin, zdravstvene oskrbe in načina življenja, kot ga imamo mi, toda kljub temu, da je njihova prehrana uborna – je tudi lahko odlično uravnovešena in polnovredna. V Aziji, kjer uživajo veliko vrst riža in zelenjave in uživajo zelo malo mesa in nič mlečnih izdelkov – to ne pomeni, da tako jedo zato, ker so reveži ampak je takšen način življenja. In ker ne uživajo toliko mesa in mlečnih izdelkov, tudi ne potrebujejo toliko dodatnih vitaminov, mineralov in podobnih zadevščin za presnovo, kot jih potrebujemo na Zahodu. Zato je lahko skledica riža, nekaj leče, ghi-ja (v Aziji neke vrste maslo) in nekaj sadja popolnoma kakovosten dneven obrok.
Seveda je slika na področjih z podhranjenostjo (predvsem v podsaharski Afriki popolnoma drugačna). Dokler so otroci dojeni večinoma nimajo težav s podhranjenostjo. Ko pa so odstavljeni od materinih prsi, se začne problem.
In tukaj sva zopet nazaj pri mitu, da dojenje mater izčrpa, ker temu očitno ni tako. Ker tudi če bi bilo tako nasplošno (ne le v Afriki), potem bi bil to tudi evolucijski samomor človeštva že stoletja nazaj.
Prav je, da ste vedoželjni in želite zvedeti več. Zato bom v naslednjih dneh poiskala konkrente vire in raziskave na to temo in vam jih posredovala.
Sedaj pa se bom v tale pogovor vključlila še jaz, saj me zanima en stvar.
Pred časom sem postavila vprašanje pod Dojenje-hujšanje in ste mi draga Karmen M odgovorila da se če se prehitro hujša v mleko izločajo strupi in da je tveganje NEdojenja še večje.
Torej če prav razumem ste mi napisala da bi bila možna izguba mleka je tako ali narobe razumem?
In če bi bila pri hujšanju možna izguba mleka me zanima od kod torej res mleko “podhranjenim”.
Hvala vam še enkrat za odgovore.
Draga Mami,
narobe ste me razumela. Tveganje Nedojenja pomeni, da se odločite, da ne boste dojili zaradi katerega od vzrokov. In tveganje nedojenja pomeni, da tvegate, da ima otrok večjo verjetnost, da bo zbolel za katero od bolezni zaradi katerega je dojenje tako zelo priporočano.
Tveganje nedojenja torej NE pomeni, da bi zaradi hujšanja izgubili mleko. Pri prehitrem hujšanju se v mleko izločajo strupi iz materinega telesa, a kljub temu je takšno mleko še vedno boljše, kot nedojenje. Mati ne izgubi mleka zaradi prehitrega hujšanja, saj je laktacija proces, ki je odvisen od ponudbe in povpraševanja in ne od tega koliko in kaj se hrani mati.
Takole, tukaj je dogovor:
PREHRANJENOST MATERE IN DOJENJE
Znanstveniki so že večkrat preučevali vpliv materine podhranjenosti na materino mleko, kakovost in količino materinega mleka ter posledice na rast otrok in njihovo zdravje.
Kadar govorimo o lakoti in podhranjenosti, je potrebno upoštevati še vrsto drugih činiteljev, kot so koriščenje, dostopnost in razpoložljivost hrane. V medijih pogosto vidimo posnetke podhranjenih ljudi in dejstvo je, da se lakote dogajajo ter da veliko ljudi nima zagotovljene hrane vsak dan. Tudi kadar je hrana na voljo, se zgodi,da ne pride do vseh, ker je predraga, zaradi kulturnih prepričanj (pri nekaterih narodih se najprej najedo možje in otroci moškega spola, šele na to pridejo na vrsto ženske) ali političnih problemov. Zgodi se tudi, da imajo ljudje sicer dostop do hrane, a zaradi npr. kronične driske njihova telesa ne morejo absorbirati hrane, ki jo potrebujejo.
Raziskovalec Robb Davis se je osredotočil na štiri države: Mali, Ugando, Benin in Haiti. Vse te države imajo izredno visoke stopnje umrljivosti otrok v starosti od 6. do 11. meseca in veliko otrok, ki so od tega obdobja naprej zakrneli v rasti in razvoju. Stopnja dojenja do petega meseca starosti je 98%, nato pa izrazito hitro pade. Najpogostejši vzrok za visokosmrtnost, zavrto rast in razvoj pri otrocih, starih od 6.do 11. mesecev je prav v nizki stopnji polnega dojenja v teh državah. Nezanemarljivi vzroki pa so tudi: malarija, druge infekcijske bolezni, dostopnost, koristna raba in kakovost hrane.
Ženske, ki živijo v okoljih, ki je revno z naravnimi viri in hrano, se soočajo z nedostopnostjo hrane, pomanjkanjem ekonomskih vidikov, da bi same proizvajale hrano, s težkim fizičnim delom, ki časovno tudi onemogoča proizvodnjo hrane (nošnja vode iz več kilometrov oddaljenih vodnjakov) in neizučenim zdravstvenim osebjem, ki ne znajo pomagati pri težavah z dojenjem,
V svetu obstaja splošno mnenje, da laktacija povečuje prehrambeni stres pri podhranjenih ženskah, še posebej, kadar se pokriva še z morebitno naslednjo nosečnostjo (v zadnjih dveh trimestrih). Večina žensk v času laktacije tudi hujša.
Laktacija in materina podhranjenost podaljšata čas laktacijske amenoreje po porodu, kar sicer močno pozitivno vpliva na časovne razmake med porodi in večje možnosti za prehrambeno okrevanje (da se mati prehranjuje spet normalno). Za ženske, ki ob menstruaciji izgubijo veliko krvi, je daljši čas laktacijske amenoreje (poporodne odsotnosti menstruacije) zelo pozitiven. Količina železa, ki ga mati izloča v mleko ves čas laktacije je daleč manjša kakor količina železa, ki ga mati izgubi ob samo nekaj menstruacijah. To dejstvo je za slabo hranjene ženske zelo pomembno. Poleg tega imajo ženske med dvema otrokoma večjo starostno razliko, kar tudi močno pozitivno vpliva.
Kako torej materina dobra/slaba prehranjenost vpliva na laktacijo? Leta 1993 so znanstveniki iz International Dietary Energy Consultancy Group objavili rezultate dvajsetletnih raziskav. Njihove ugotovitve, povzete zelo na kratko so bile naslednje: »Človeška laktacija je zelo krepak in vztrajen proces, na katerega prehranjenost matere nima bistvenega vpliva v krajših obdobjih (do enega leta).« Vpliv podhranjenosti na laktacijo se kaže le, kadar je podhranjenost izrazito huda in dolgotrajnejša (daljše obdobje dobesednega stradanja). Za večino ljudi pa so obdobja stradanja ponavadi krajša obdobja, odvisno od letine, letnega časa ali pridelka ter tudi dostopnosti pomoči. Pa še takrat so ženske sposobne v prvem eltu po porodu proizvesti mleko, ki pokriva v povprečju 69% otrokovih prehrambenih potreb.
Znanstveniki, ki so preučevali laktacijo na področjih, kjer je stradanje in lakota zelo pogosto (v državah podsaharske Afrike) so odkrili, da tudi hujša obdobja lakote nimajo bistvenega vpliva na kakovost in količino materinega mleka in nimajo bistvenega posledičnega vpliva na rast in razvoj otrok.
Zelo opazno je bilo dejstvo, da kljub slabi prehranjenosti in manjšim zalogam v nosečnosti, ženske proizvajajo mleko, katerega kalorijska vrednost je primerljiva z mlekom normalno prehranjenih žensk. Rezultati nekaterih raziskav, a ne vseh, sicer – kažejo na to, da imajo podhranjene ženske mleko, ki ima nižje vrednosti maščob. Med obdobji sezonske lakote lahko ženske začasno proizvajajo manjše količine mleka, toda povezave, da to vpliva na nazadovanje pri rasti in razvoju otrok niso bile dokazane. Zato so nekateri znanstveniki domnevali, da imajo ženske v stanju laktacije v svojem telesu nekakšen mehanizem, ki v tem stanju zmanjša njihovo energijsko potrošnjo ali nekakšen mehanizem, ki poveča izkoriščenost materine presnove. V številnih letih raziskav in ob številnih primerih se je pokazalo, da je proizvodnja mleka kljub izrednim pogojem lahko izjemno učinkovita.
Biološka vpliv materine podhranjenosti ima torej zelo majhen vpliv na laktacijo. Kljub temu obstajajo povsod po svetu številnimi miti in predsodki, v katere verjamejo mnogi ljudje: da dojenje matere izčrpava in da ima slaba ali nepravilna prehrana matere velik vpliv na kakovost njenega mleka. Prav zaradi teh prepričanj, so v mnogih državah in kulturah zdravniki priporočali hranjenje po steklenički.
Zaradi teh prepričanj so marsikje po svetu potekale posebne akcije »nahranimo matere in posledično tudi dojenčke«. V deželah, kjer je veliko revnega prebivalstva si le ti dohranjevanja mater in otrok niso mogli privoščiti. Ko so v te dežele pošiljali hrano za pomoč, so bile ponavadi ženske in otroci tisti, ki so od nje dobili najmanj. Pomoč v obliki prilagojene hrane za dojenčke pa je povzročila, da je čas trajanja dojenja zelo upadel in so otroci začeli dobivati drugo hrano mnogo prezgodaj. Poleg tega v večini dežel tretjega sveta ne morejo zagotoviti pogojev za varno in zdravo hranjenje dojenčkov: čiste vode, energije za steriliziranje, čistoče, ter denarja za nakup prilagojenih mlečnih izdelkov – kar je peljalo v drastično povečano smrtnost majhnih dojenčkov in otrok.
V obdobju od leta 1978 do 1985, so v Jemnu zdravstveni delavci verjeli, da je podhranjenost žensk najpomembnejši vzrok za strmo povečanje hranjenja po steklenički v sedemdesetih letih. Toda dejstva kažejo prav nasprotno: v tistem obdobju se je v Jemnu zelo povečal prihodek in so bile ženske so celo bolje prehranjene kot prej.
Kljub temu, da so dodatno hranili podhranjene ženske, kar ni imelo bistvenega vpliva na proizvodnjo in kakovost mleka, in ob agresivnem marketingu nadomestkov materinega mleka, kar je močno znižalo število dojenih otrok in čas trajanja dojenja, je potrebno upoštevati tudi dejstvo, da je večina teh žensk tudi zato prekmalu ponovno zanosila.
V zahodni Indiji, je dr. Ted Greiner leta 1975 zajel v svojo raziskavo 200 mater in otrok, starih od enega do dveh let. 99% teh otrok se je polno dojilo dva tedna, nato se je dohranjevalo po steklenički in dojilo do sedmega meseca. Ko je dr. Greiner spraševal te ženske, kaj bi bilo, če bi se otroci polno dojili najmanj štiri ali pet mesecev, je 69% žena odgovorilo, da bi bilo to za otroka najbolje in le 10% žensk je odgovorilo, da bi bilo dojenje nezdravo za otroka.
Ko jih je dr. Greiner vprašal, zakaj otrok ne dojijo tako, kot menijo, da bi bilo bolje, je bil najpogostejši odgovor: »tega si ne morem privoščiti«. Razlaga za ta verovanja je zelo banalna, saj so vse matere v porodnišnici prejele brošuro proizvajalca nadomestkov materinega mleka (in to so bile tudi edine informacije, katere je imelo tudi zdravstveno osebje v porodnišnicah), kjer je bilo napisano, da doječa mati potrebuje dnevno 3000 kalorij. Poleg so bile narisane velike slike mesa, rib in mleka, kot primer zdrave prehrane, ki naj bi jo doječa mati morala uživati. Veliko žensk je navajalo informacijo zdravstvenega osebja, da morajo one same piti mleko, če želijo imeti mleko za svojega otroka. V deželi, kjer so krave svete živali in kjer mleka v taki obliki ne pijejo, so matere raje dajale mleko svojim otrokom, kot da bi ga morale uživati one same.
Ob informacijah, da je materino zdravje in prehranjenost bistvenega pomena za laktacijo, je veliko žensk izgubilo zaupanje v svoje naravne sposobnosti telesa in menijo, da ne zmorejo proizvajati dovolj mleka ali dovolj kakovostnega mleka za svojega otroka. Ta prepričanja soše dandanes močno prisotna tudi v naši kulturi.
Viri:
1. Ted Greiner, PhD: Maternal protein-energy nutrition and breastfeeding
2. Hojer, B., M. Gebre-Medhin, G. Sterky et al. Combined vitamin D deficiency rickets and protein energy malnutrition in Ethiopian infants. J Trop Pediatr 1977; 23:73-79.
3. Ahfad J. 1992 Dec;9(2):4-22. Medline: Nutrition and child feeding patterns in the Sudan.
4. Mabilia M., Ecol Food Nutr. 1996;35(3):195-207. Beliefs and practices in infant feeding among the Wagogo of Chigongwe (Dodoma rural district), Tanzania. I. Breastfeeding.
5. Villar J, Belizan JM., Lancet. 1981 Sep 19;2(8247):621-3., Breastfeeding in developing countries.
6. LLLI Center for Breastfeeding Information, Journal Abstract of the Month for March 2002, Ecological study of effect of breast feeding on infant mortality in Latin America” Ana P. Betran et al. British Medical Journal 02-08-11;323:1-5
Hvala tudi vam za vprašanje, saj sem tudi jaz naučila nekaj novega.
Predvsem pa upam, da izraza “ubogi revčki” ne boste več uporabljali v kontekstu opisovanja drugih ljudstev, plemen, kultur ampak morda druge, primernejše izraze. Ne mi zamerit, ampak moje mnenje je, da v preprostih plemenih kljub temu, da imajo trdo življenje za svoj lasten obstoj – živijo mnogo bolj BOGATO od nas. Zato ponavadi na takšno izrazoslovje poskočim 🙂
Čeprav je slišati hecno, toda prav zato so v Ameriki začeli uporabljati izraz “Afro-ameriški”, namesto “črnec” ali “colored people”, ker so bili izrazi stigmatizirajoči.