Hej vsi!
Pred 4 leti sem preko spletnega portala spoznal punco. Prvotno je bilo srečanje namenjeno zgolj avanturi. Padla je beseda, dve, dodala sva se na snapchatu in se v prihodnjih dneh veliko pogovarjala in se tudi dogovorila za ponovno srečanje. Po tem drugem srečanju mi napiše, da ona tega ne more več, da ima fanta. Odstranila me je s snapchata, prekinila sva stik. Meni je bilo zelo hudo, saj do tega trenutka nisem spoznal še nobene tako uredu punce. Res sva se ujela, imela sva podobna, ujemajoča se razmišljanja, iste poglede na stvari, isti okus,… res, pisana mi je bila na kožo. V tem kratkem času sem se res zagledal vanjo, ampak spoštoval sem njeno odločitev in prekinila sva. Nekako nisem zmogel in ji čez nekaj časa pisal na facebook in ji povedal kako je in tudi odgovor z njene strani je bil v smislu, da sem ji res uredu, ampak da ne more. Vseeno pa sva se odločila, da se lahko pogovarjava. No in čez nekaj dni mi spet napiše, da me ne more imeti v svojem življenju in da naj ne pišem. In spet je bil mir nekaj časa, vendar jaz kar nisem zmogel. Čutil sem res nekakšno potrebo po tem, da jo “slišim” pa čeprav le po sporočilih. In da ne lažem, tako se je dogajalo kakšno dobro leto. Vse to sem jaz res doživljal grozno, veliko časa sem premišljeval in premleval stvari, dogodke z njo, kako bi bilo če bi bilo, kar nisem se mogel znebiti teh občutkov jeze, razočaranja in žalosti. Še manj pa da bi šel žurat ali pa spoznavat druge. Tudi v času ko nisva bila v kontaktu sva se naključno večkrat srečala, voščil sem ji za rojstni dan,… Po dobrem letu so se mi začele tudi neke zdravstvene težave za katere nekako nisem mogel odkriti vzroka. Po vseh preiskavah mi je na koncu ostal samo še psiholog, katerega sem res tudi obiskal, saj nisem zmogel več. In bingo, vse to je izviralo iz večletnega odnosa (če temu lahko tako rečem) z njo. Večkrat sem šel do psihologa in res mi je bilo bolje, nakar neko jutro ko sem prižgal telefon zagledam njeno sporočilo (po pol leta pavze). Sicer nič posebnega ampak je nakazovala, da se želi pogovarjati in jaz dobra duša sem odpisoval in spet so me prevzeli neki občutki, čeprav sem vedel da bom verjetno spet zabredel. In res sva se pogovarjala kot da se poznava že 20 let in da sva dobra prijatelja. Bilo je čutiti interes in zanimanje z njene strani. Nakar me je povabila, da se dobiva. Sprejel sem, dobila sva se in super je bilo. Spet sva se pogovarjala, ovrednotila prejšnji večer, obema je bilo nadvse všeč. Nato sva se še parkrat dobila in sicer na kosilu, pri njej doma, šla skupaj peš in res se mi je zdelo, da bi se iz tega lahko nekaj razvilo. Nato mi ponovno napiše, da kljub temu da je samska ne more, da sem ji super ampak da noče da se naveževa en na drugega. In potem sem jo seveda poizkušal prepričati, da bi lahko vsaj poizkusila in se imela luštno. Ampak ni bila za. Potem sem bil seveda spet na tleh, psiholog, neprespane noči, spet padel v podobne občutke kot par let nazaj. In potem sem se odločil, da dokončno prekinem jaz. In držalo je 2 meseca, nato sem imel neke slabe dni, tedne in ji spet pisal. In ona sploh nikoli jezna, napisala je, da je prav, da ji pišem če tako čutim, da tudi ona večkrat pomisli name, ampak da še vedno ni za. In spet sva se pogovarjala. Poslal sem ji darilo za božič, jo prosil če greva lahko skupaj kam peš in je rekla, da ja. Ta sprehod sem nameraval izkoristiti za pogovor o vsem.Ko pa bi moralo priti do uresničitve tega sprehoda je zmeraj nekaj “prišlo” vmes. Na koncu je priznala, da se ne želi dobiti. Od takrat je tako, da če ne pišem jaz ni nobenega sporočila. Tako kot vsi imam tudi jaz težave s tem, da jo preverim na ig ter fb in vidim, da ji slike všečka nekaj drugih potencialnih tekmecev, tudi na ig sledi nekaterim nazaj. Nevem, očitno mi psiholog ne more pomagati. Verjemite mi, da če bi pokazal najine pretekle pogovore, da bi rekli o kako lepo. Res se mi je zdel nek lep odnos, vendar nevem. Po eni strani si rečem, samo da to pozabim, naj gre, po drugi naj mi reče ja. Vendar je že to sedaj po vsem tem prosjačenju, “razgalitvi” svojih občutkov prav nizkotno in mi spet nekako ni prav. A po drugi strani si želim samo nekaj, karkoli od nje (dotik, poljub,…).
Težko tudi začnem novo navezo, saj imam potem stalen občutek, kot da bi jo varal. Kakšen advice?

Brez zamere, ampak živiš v nekem svetu mita romantike, zagledanosti, ki nima nobene veze z realnostjo. Si suženj svojih čustev, nič drugega. Neke pravljice, da sta se ujela, da te razume.. pa ti veš kake neumnosti so to? Moraš res čustveno odrasti, se postaviti na realna tla, saj vidiš, da celo svojemu zdravju škoduješ. Ona je tudi en navaden slabič, saj vidi, da te izkorišča. Zanjo nikoli ne boš THE ONE. Nikoli. Morda bo celo kdaj v trenutku osamljenosti probala s tabo, a ko bo našla kaj drugega, te bo spet zavrgla. Se res tako malo ceniš??? TO NI LJUBEZEN. Samo to si zapomni. Ti jo dejansko ZALEJZUJEŠ, si OBSEDEN Z NJO.

ima te za norca. oziroma, da rečemo lepše, vedno boš samo prijatelj. iz prijaznosti odpiše, očitno ji je tu in tam dolgčas in se še ona spomni nate. ampak dejstvo je, da iz te mole ne bo kruha. pač nisi ji privlačen, če ne bi že kaj bilo. ko ni nikogar, ve da se lahko obrne nate, pozornost ji očitno prija, da se nekdo po kolenih meče za njo. morda ji celo nisi zanimiv zato, ker si prelahek plen. kakorkoli, boljše, da greš dalje. če si pameten, ker iz tega ne bo nič. in nič je ne varaš, ker kot vidiš ji do zveze s teboj NI. mogoče ji boš pa postal zanimiv, ko boš imel novo in bil srečen, brez oči za njo:)

Iz tega ne bo nič… Punca te vleče za nos, oz. te ima za rezervo.
Ti pa moraš nujno delati na svojih čustvih in iti naprej.

Hej!
Ja težke so te reči. Ko imaš nekoga, ko si 100%, da bi funkcioniralo, da je to to, vsaj s tvoje strani. Pa hudi dnevi so res faking sranje. Jih poznam in ko jih imam, se počutim totalno brez kontrole.
Nočem ti nakladat nekih nasvetov kot so: drži se saj bo, ali pa ko bo prišla ta prava…
Brezveze. Ko si v črni luknji nič ne pomaga.
Mene rešujejo tiste praktične stvari:
1. Ko hočeš kaj napisat, greš na sprehod za 2 uri. nekam na samo, v gozd, raziskovat, razmišljat. Magari s sabo vzameš kako beležko pa zapišeš svoje misli, ali pa kaj narišeš. Risanje preusmerja pozornost.
2. Domače živali so pune fajn v takih situacijah. Magari hrček. Ko se ukvarjaš z nečim drugim kot sam s sabo, svojo vrednostjo in folkom okoli sebe, kar odpade nekaj bremena s tebe.
3. Kakšne zanimive knjige. Za tvojo situacijo predlagam Žensko francoskega poročnika. Literatura vsebuje blazno enih zanimivih filozofij, tale ti bo pomoje zelo zelo zanimiva.
4. Moraš imet en way out, kadar te res prime kriza. Al da greš delat sklece, meditirat, boxat, tekat. Vsakič ko te prime, da bi ji kaj napisal. Meni pomaga shadow boxing 5 minut, intenzivno. Potem se počutim bolje.
5. Učenje novega jezika/ instrumenta. To čisto odvije možgane v ene druge smeri, izboljša fokus in nadzor nad samim sabo.
Sej so dost splošne te reči, ampak potrebuješ sam eno, da se rešiš te situacije. jaz mislim da moraš sebe ojačat, ker šele takrat vidiš realno kdo ljudje so in kaj njihova dejanja povejo o njih.
Pa srečno!!

Škoda, da po vsem zapisanem ne ugotoviš, da imaš resen problem samo s sabo.
Verjetno psihiater ni prišel dovolj globoko v tvoje misli, da bi ti lahko pomagal, zato si boš moral kar sam.
Ta punca je iluzija. In vse kar počneš, počneš samo zato, ker je ne moreš imeti.
Sem bila na istem veš. Ampak ko si tako zatrapan, v vsaki besedi, dogovorjenem sms-u vidiš potencial, misliš da ji je mar, ker kao če ji ne bi bilo, ne bi odpisala. To sem mislila tudi jaz. In nikakor nisem mogla odnehati. On pa bil samo prijazen.
Iskala načine kako do njega, kako priti v stik, hodila tja, kjer bi ga lahko srečala…budalo jaz. Čeprav…ja. Kasneje sem zvedela, da je vse skozi imel partnerko. Meni zatrjeval, da sta samo prijatelja…če bi to takrat vedela, bi lažje prebolela. Pa sem. Po komaj 2.letih. Ampak sem.
Pogled nanj več ne boli, tudi želje več ni, da bi ga imela. Ti dve leti sem v vsakem iskala njega. Ko sem s tem nehala, sem spoznala moškega, njegovo čisto nasprotje. Ga nisem rabila za nič prosit, lovit…kako super občutek.
Nehaj sanjati. Daj si čas, da pozabiš. Bo šlo, boš videl. Samo ne piši ji več. Zbriši iz vseh profilov. Kontaktirala te bo samo, ko bo kaj potrebovala…ampak čustveno oporo, ne tebe kot moškega. To moraš razumet.
Ne muči se z nečim, kar te že sedaj ne osrečuje.

“Nato mi ponovno napiše, da kljub temu da je samska ne more, da sem ji super ampak da noče da se naveževa en na drugega.“
“In potem sem jo seveda poizkušal prepričati, da bi lahko vsaj poizkusila in se imela luštno. Ampak ni bila za. “
“Na koncu je priznala, da se ne želi dobiti. Od takrat je tako, da če ne pišem jaz ni nobenega sporočila. “

Punca niti približno ne goji takšnih čustev do tebe, kot jih gojiš ti do nje. To ti daje tudi vedeti… Grdo pa je, da te kontaktira, ko rabi malo pozornosti… Jaz bi na tvojem mestu stik popolnoma prekinila.
Prenehaj ji sledit na fb in ig, ker to ni zdravo, temveč samodestruktivno. Če je potebno izbriši oba omrežja za določen čas… Ne delaj si tega, saj vidiš, da ti že najeda zdravje.
Svetujem ti, da najdeš neko športno dejavnost, tek, pohodništvo, badminton…karkoli kar bi te veselilo in te zamotilo. Ceni se in delaj na svoji samopodobi.

Če želiš biti srečen v življenju si nikoli ne LAŽI. Poglej na ljudi in njihova dejanja, kot so – ne kot bi lahko bila, če bi bila…Srečno!

Na tiste manj sočutne, nesramne in nespametne komentarje ne bom odgovarjal. Hvala pa vsem drugim za lepe odgovore, nasvete in pozitivne besede. Najlažje to razume samo nekdo, ki se mu je oz. se mu dogaja isto/ podobno. Načeloma se nekako trudim delati na tem, da to pozabim, se zamotim in zaposlim, da preusmerim misli. Jaz upam, da mi sčasoma uspe in da na novo zaživim. Hvala.

Vse komentarje sem skrbno prebrala in niti eden ni žaljiv, nesramen ali nespameten, še tisti realni so napisani z veliko mero sočutja. Takšen odziv veliko pove, kako zasanjan si še … res si princeska na zrnu graha.
Ko nekoga zanimaš, se ti ni treba truditi in puliti za vsako drobtinico pozornosti. To dekle/ženska ima najbrž resne težave sama s seboj, in naletela je na eno tako naivno dušico, kot si ti. Če želiš sebi dobro, pozabi nanjo, tukaj ni bilo nikoli ničesar, kaj šele popolnega ujemanja, osredotoči se nase in se odpri za nova znanstva.

Spoštovani,

žaljivih, nesramnih, arogantnih, neprimernih objav, prav tako kot sovražnega govora, zaničevanj, poniževanj, – odgovorov ne objavljamo ali pa jih izbrišemo … kar ne pomeni, da ljudje tu tega ne pišejo.
Moderatorski pozdrav
Mirjana

Lukas, sooči se z bolečino, da ne bo nič..preboli in naprej…

Imam nekako isti problem…samo meni pa je bila leto in pol veza z njim, lansko leto kreganje ker me ni predstavil domacim, 3x sem ga pustila pa je zelel nazaj…sedaj sem spoznala njegovo druzino on pa me je pustil, ker sem imela slab vikend in sem zelela da je z mano…po njegovo sem ga custveno izsiljevala. No sedej pa problem, ko glava ve kaj je prav, da z njim ne morem bit, ni partner zame, ne stoji mi ob strani ko ga rabim, vsega sem bila kriva jaz….a srce ne da, pisem mu, ceprav ne vem kaj bom dosegla, jasno mi je dal vedet da me ima rad a da ni zaljubljen vame. Ponizujem se, ne spostujem se a ne znam naprej. Ja cas bo zacelil rane, ampak ta cas tako pocasi mineva, dnevi se vlecejo, ko kaj pocnem da preusmerim misli ne traja dolgo…obsedenost? Ne vem…razumem te kako ti je

Ah.. Grozno zalostno..

Da se tolk trpinčiš s tem.. Ni vredno ne tvojega časa, ne zdravja in ne življenja.. Vrjamem da ti je punca vsec in da se dobro razumeta. Ampak to je samo začasno.. Saj vidiš kam to pelje.. Nikamor..

Ne zapravljaj svojih let za tak odnos.. Ni vredno.

Nekje te čaka tvoja sorodna duša.. Samo prepusti se toku življenja😀

Odvisnost od odnosov se reče tvojemu početju.
Najbrž si imel že doma kak tak odnos.

Vidva pa bi se morala že prej bolj jasno pogovoriti o tem – predvsem pa, če enkrat reče da ne, potem pojdi in se ne obračaj nazaj.

Good luck!