Pozdravljeni!

Zelo bom vesela, če bom dobila strokoven odgovor oziroma nasvet.
Oče že od kar pomnim rad pije alkohol (z leti se je seveda stopnjevalo). Pred leti so bili pri nas nekajkrat tudi policaji zaradi prepirov. (Takrat mu niso mogli nič storiti, ker je on lastnik hiše). Ja, lastnik je samo on, čeprav je večino denarja takrat ko sta hišo kupila, prispevala mati. Oče je tudi zelo bolan (zato zdaj pije malo manj kljub temu pa zelo nagaja- npr. glede kurjave, itd).
Govori, da bo šel v dom za starejše in ker nima dovolj velike pokojnine bo hišo “dal” domu za starejše. Zanima me, ali sploh lahko z mamo kaj storivi, da ne bovi ostale brez strehe nad glavo? ALI OBSTAJA KAKŠNA REŠITEV. On je sposoben marsičesa. Oče in mati sta poročena.
Jaz sem že polnoletna (Kljub DIPLOMI, mi ni uspelo dobiti niti malo primerne zaposlitve, zato sem v skrajni sili sprejela delo delavke v proizvodnji, kjer mi podajšujejo po nekaj mesecev. Ali mi bodo po novem letu podaljšali pa še ne vem.) Če bi dobila primerno zaposlitev, bi verjetno vzela neko garsonjero v najem. Tako pa že vse življenje prenašam prepire in nagajanja.ŽELIM SI BOLJŠEGA IN DOMA BOLJ MIRNEGA ŽIVLJENJA.

Lep pozdrav.

Spoštovana Joži,

verjamem, da vam ni lahko živeti v teh okoliščinah, ko z mamo trepetata, kako se bo razpletla zgodba z očetom in njegovimi načrti, in se sprašujeta, kje bosta živeli. Moram reči, da za to pravno področje nisem pristojna, niti to ni področje tega foruma – zato boste za podrobnejši odgovor s pravnega vidika morali vprašati kakšnega pravnika. Prav tako je za te zadeve pristojen center za socialno delo, ki tudi sodeluje pri takih vprašanjih sprejema v dom in plačila stroškov, zato se lahko obrnete tudi nanje. Mogoče tudi med našimi bralci foruma obstaja kdo, ki že ima izkušnje na tem področju ali pa celo dela na tem področju in vam bo znal dati kakšno informacijo. Postavila bom le svojo »laično domnevo«, da bi mama verjetno lahko preko sodnega postopka dokazala tudi svoj vložek v hišo in zaščitila svoj del premoženja … A kot že rečeno, o tem bodo več morali reči drugi, ki so strokovnjaki za to področje.

Kar pa jaz kot terapevtka vidim pri vas in bi vam želela ovrednotiti, je še dodatna krivica in izguba – da sta vam alkohol in nasilje »vzela očeta«, da morate zdaj trepetati, kdaj boste na cesti, prenašati prepire in nagajanja in ob tem »skrbeti« še za mamo in tako na nek način zgubljate tudi njo. Ja, čas je, da začnete živeti svoje življenje in predvsem verjeti, da vam to pripada, da vam ni treba »skrbeti zanju«. Da se v njune prepire ne spuščate in ne vmešavate – njuna odgovornost so, tudi mama (se) mora (naučiti) poskrbeti zase in za svoj dušni mir, če to seveda želi – to je njena odgovornost (pa čeprav si bo mogoče za to morala najti drugo pomoč, ne vas).

Hkrati pa kot da so se občutja neuspeha, negotovosti in nemoči ter sramote, ki so vam tako poznana iz domače družine, preselila še na področje službe in vaše osebne stanovanjske problematike. (Kar po navadi ni naključje – če poznamo dinamiko prenašanja čustvenih vzorcev.) Verjamem pa, da če je želja po boljšem in drugačnem življenju (ki vam pripadata!!) v vas res močna in ste zanjo pripravljeni tudi precej tvegati in narediti konkretne korake (in kot kaže, ste), potem se bodo stvari v vašem osebnem življenju počasi postavile na svoje mesto. Samo vztrajajte.

Lep pozdrav!

Gospa Anica K. zahvaljujem se vam za odgovor in tudi sama upam, da se bo našel med bralci foruma nekdo, ki mi bo znal svetovati.

Vam pa postavljam še eno vprašanje o katerem tudi vedno bolj premišljujem.
Kako nekomu, ki me povabi npr. na pijačo ali v kino reči, v redu grem na pijačo AMPAK DA TI NE PADE NA PAMET, DA BI PRIŠEL KDAJ K MENI DOMOV!
Tudi pri povabilu na pijačo se kar “umaknem” in iščem neke izgovore, da potem ne grem, ker se mi ne zdi “fer”, da potem osebe ne morem povabiti domov npr. na pijačo, pecivo. Upam, da razumete kaj sem želela napisati, saj ne želim na dolgo pisati o podrobnostih.
Samo še to, ne maram hinavščine, zato tudi sama stvari povem “bolj direkt”.

Hvala in lep pozdrav.

Kljub temu, da je iz tvojega pisanja začutiti precejšnjo stisko, je tvoje vprašanje bolj za pravnike. Jaz bi ti priporočal, da se z mamo obrneta na odvetnika, sploh, če ga poznata (jaz osebno bi se na odvetnika svojega delodajalca – in bi mu to tudi povedal) in mu priskrbita vso potrebno dokumentacijo, da bo lahko na sodišču uspešno zastopal vajine interese. Podobnih vprašanj se je na teh forumih, v katerih se oglašajo ljudje v različnih stiskah, sploh na forumu Ločitev, pojavilo že na stotine. Večinoma imajo vsi enako bistvo: izsiljevalec(praviloma lastnik hiše ali stanovanja) izsiljuje žrtve z raznoraznimi “finimi idejami”, kaj bo vse naredil, kaj lahko vse naredi, ipd … Večina njihovih trditev je sicer resnična, a samo do neke mere. Temu jaz pravim “gostilniško” oz. “šankovsko” pravo, kjer kup kekcev nekaj razpravlja in so prepričani, da imajo prav, ker sploh ne vedo, da je zakon bistveno bolj obširen od tistih nekaj odstavkov enenega ali dveh členov, ki so njihovi situaciji in bolanim nameram pisani na kožo, zakon sam pa je bistveno širši, lahko tudi po nekaj sto členov.

S temi stvarmi se jaz srečujem dnevno(dobesedno), saj si delim pisarno z sodelavko, ki rešuje reklamacije. 1000 in 1 interpretacija zakonov. Če bi mi nasedali na vse bolane interpretacije strank in ZPS, bi že zdavnaj propadli. Ena izmed takšnih interpretacij se nanaša na prvi odstavek enega izmed členov zakona o varstvu potrošnikov (ali obligacijskih razmerjih), ki pravi, da je prodajalec v roku 8 ali 15ih dni dolžan vzeti robo nazaj. To je sicer res, ampak v naslednjem odstavku isti člen določa, da lahko prodajalec v tem primeru obračuna tudi do 15% manipulativnih stroškov. TA odstavek pa se seveda ljudem ni všeč in ga mirno ignorirajo, a ne .. 🙂

V primerih, podobnih tvojemu, pacienti praviloma ne ločijo niti med stanovanjsko in lastniško pravico. Če se je hiša kupila V ZAKONSKI ZVEZI, je polovica hiše po ločitvi njena, razen, če na sodišču dokaže, da je v celoti prispeval sam zanjo. Če pa mama lahko dokaže, da je večino prispevala ona, potem ga ni tako dobrega odvetnika, ki bi lahko branil njegove interese na sodišču, razen, če so sodniki nori ali podkupljeni. Ampak, treba se bo malce potruditi in zadevo sodišču primerno predstaviti, samo od sebe se ne bo nič zgodilo. Skratka, kar postavita se zase in ne nasedajta njegovi smešnih interpretaciji prava, najamita odvetnika ali se obrnita na brezplačno pravno pomoč in vaju bodo že oni podučili, kako in kaj. In ne mu razlagati pravilnih interpretacij zakonov, naj si najame svojega odvetnika, še bolje pa je, da ostane pri svojih zmotnih prepričanjih.

Spoštovana gospa Joži,

razumem vašo zadrego, ko pomislite na to, da bi koga povabili v domačo hišo, kjer verjetno nikoli ne veste, kakšno vzdušje bo, kak sprejem, kak odziv. Ne vem, ali vam je ta vaš »zadržek« vaša notranja »samocenzura« ali vam je dejansko kdaj kdo od staršev res »prepovedal« obiske oz. vsaj nakazal, da so nezaželjeni. V vsakem primeru pa ostaja občutek, da nekoga povabiti domov bi bila sramota za vas – ker potem bi odkril, kje stanujete in kdo torej ste.

Najprej bi vam rada rekla, da to, kar se dogaja pri vas doma in kar vas ovira pri tem, da bi kakšnega znanca ali znanko povabila domov, nima nobene veze z vami. Zato je res krivično do vas, da ne čutite svojega doma kot varen in urejen kraj, na katerega bi z veseljem koga povabila na kavo ali kak piškot. Vi ste čisto OK, kljub razmeram, v katerih živite in ki so vas sicer po svoje zaznamovale. A to še ne pomeni, da morate vzeti nase vso sramoto, ki jo čutite doma in ki vas ovira pri sproščenem družabnem življenju – ker res ni vaša. To je zgolj vaš dom in to bo vedno ostal, ne glede na razmere, ki tam vladajo (ker drugega ni).
Zato mislim, da pravi prijatelj, nekdo, ki vas ceni takšno, kot ste, bo videl in zmogel ohraniti svojo podobo o vas tudi znotraj vašega domačega okolja. Ali pa bo vas bo celo še bolj razumel in cenil, ker si bo lažje predstavljal, od kje izhaja to »fejst dekle, ta dobra prijateljica«. Zame osebno bi bil to »test«, ali me nekdo sprejme takšno kot sem, z vsem, tudi z mojimi starši in vsemi zapleti z njimi. Brez pretvarjanja in »lišpa«.

Če pa presodite, da so vaše domače okoliščine res take, da ne dopuščajo obiska (oz. vam povabilo še ni varno, dokler človeka bolje ne spoznate in on vas), potem mislim, da morate biti iskreni in povedati po resnici, kje vas »čevelj žuli«: kaj so vaši zadržki, česa se bojite, česa sramujete, kaj vam je neprijetno, koliko se konec koncev čutite dolžni ga povabiti na čaj ipd. Mislim, da si lahko privoščite tudi na tem področju negovati svojo nehinavskost in povedati »direkt«. Kar pa ne pomeni, da morate vse to razlagati kar vsakemu – seveda samo človeku, za katerega domnevate, da tega ne bo izkoristil in vas potem ponižal ali sramotil kdaj kasneje. A mislim, da tudi ko izbirate ljudi, s katerimi boste šli na kavo ali v kino, naredite vsaj »prvo selekcijo« in se odzovete res zgolj na tista povabila, kjer čutite spoštovanje že v osnovi. S tem tudi sebe najbolj zavarujete, saj je to dobro sito, da vidite, kdo je res iskren in si sploh zasluži, da greste vi z njim v ven.

Samo na tak iskren način boste lahko dobili potrditev od drugih – da ste OK in sprejemljiva za nekoga točna takšna, kot ste, vključno z vso svojo zgodovino in sedanjostjo (družino). Kar bo tudi vam pomagalo predelati te izkušnje in se lažje tudi čustveno posloviti od doma.

Vse dobro!

Pozdravljeni!
Ponovno se vam oglašam.
Ne vem več, kaj naj storim! Vem le to, da bi mi boljša služba izboljšala življenje tudi na drugih področjih. Še vedno delam v proizvodnji, od koder bi najraje pobegnila. Odnosi v službi so obupni.
Doma se pa itak nikoli nisem počutila »doma«.
Leta tečejo, jaz pa nimam takorekoč nič od življenja.
Ko dobim negativne odgovore oz. še huje, ko pokličem in želim kaj vprašati za razpisano delovno mesto, mi že takoj povedo, da je mesto že oddano (pa so šele objavili razpis)! Že do razgovora je skoraj nemogoče priti. Skoraj povsod odigrajo pomembno vlogo veze, poznanstva… Kje je sploh še kakšna pravica!?
Nimam pojma, kaj naj naredim, da bi v moje življenje posijalo sonce?
Lep pozdrav.

Spoštovana,

kolikor vem, je ga. Koprivc Prepeluh na bolniški, zato vam tokrat odgovarjam.

V vašem pismu je čutiti veliko jeze in morda je le-ta razlog, da se kar ne premaknete iz neke točke v življenju. Kot da želite menjati službo iz nekega obupa, panike in totalnega razočaranja, ne pa iz neke želje, ki prihaja iz vas. Zagotovo se bodo našle neke rešitve, samo obupati ne smete. Čeprav morda te še niso vidne, so nekje, samo poiskati jih morate. Sama sem mnenja, da so verjetno v vas neke globlje ovire ali blokade, katerih se sploh ne zavedate in ki vam preprečujejo, da se stanje ne izboljša. Da se še v službi počutite tako kot doma. Torej, da so odnosi z ljudmi, kjerkoli se pojavljate, podobni tistim doma oziroma vam vzbujajo podobne občutke. Vprašanje torej je, zakaj se morate nenehno “obupno” počutiti (kaj vam to vzbuja?), namesto da bi bili veseli? Kaj bi torej morali VI spremeniti pri sebi, da bi se začeli okoli vas vrstiti drugačni ljudje, da bi se vi boljše počutili v drugačnih okoljih (in ne teh, kjer ste zdaj)? V takšnem primeru bo treba nekaj spremeniti na sebi, kar pomeni, globlje se soočiti s svojimi stiskami, strahovi in travmami, ki so vas zaznamovale in vas očitno še močno spremljajo. Globlje razrešiti tisto, kar vam preprečuje, da ne smete iti naprej v življenju in biti srečni, kar si nedvomno zaslužite. Bolj podrobno tudi razmislite o vaših željah in odločitvah, kaj zares želite v življenju početi in kaj vse lahko naredite, da boste to dosegli. Pa še nekaj: včasih je treba tvegati ali nekaj spremeniti v življenju, da se pokažejo rešitve, pred tem se jih ne da videti.

Pogum in odločnosti vam želim.

Ne verjamem, da bi bila druga služba lahko čudežna paličica. Glej, koliko časa se ti že vleče isti problem. Imaš koga, s katerim lahko konkretno predebatiraš svojo situacijo? Tukaj ne vemo, kakšno plačo imaš, kje živiš, kakšne so možnosti najema stanovanja in podobno. Ampak tudi če dobivaš minimalno plačo, bi mogoče lahko stisnila in šla na svoje. Poišči si kakšno popoldansko delo par ur na teden – sto evrov več na mesec pomeni, da bi lahko plačala vse stanovanjske stroške, na primer (ogrevanje, elektrika, voda, smeti in podobno). Sliši se malo, v resnici je pa veliko – je lahko tisti odločilni jeziček, ki bi ti omogočil lažje, predvsem pa srečnejše življenje.

Ne vem, kako je zdaj z vašo hišo, a premoženje, pridobljeno v zakonu, se deli na pol ne glede na uradnega lastnika. Tudi vsak kolikor toliko sposoben notar bi na morebitni kupoprodajni pogodbi zahteval tudi materin podpis oziroma bi ona kasneje pogodbo lahko spodbijala. Toliko morda za pomiritev tovrstnih skrbi.

Spoštovana!
Moja obrazložitev.
Priznam, sem jezna, kdo na mojem mestu pa ne bi bil, po tolikšnem času upanja, iskanja, hrepenenja…? Sem tudi žalostna, razočarana…
Poleg ostalih problemov doma, me »muči« tudi sramota (nimamo nove hiše, urejene okolice, ker oče na to ni nikoli nič dal, jaz pa itak nimam financ za to). Zato si tako močno želim boljšo službo, ki bi mi omogočila boljše življenje! Konec koncev sem študirala, se med študijem pošteno trudila, da sem prišla do diplome. Kaj je sedaj z mojo diplomo? Ne morem pridobiti izkušenj na tem področju, ki me zanima, ker nimam izkušenj, poznanstev… Očitno je tako, da če si rojen pod nesrečno zvezdo, nimaš sreče. Ampak jaz ne želim takega življenja, kot ga imam, resnično si ga ne želim in si ga tudi ne zaslužim!
Ko sem v času študija imela »slabe« dneve, sem mislila na to, da moram doštudirati, da bom potem imela dobro službo, ki bi mi omogočila odhod od doma. Doštudirala sem, službe, ki bi bila vsaj malo podobna moji izobrazbi oz. službe v katero bi hodila z veseljem, pa NI!
Upam, da me sedaj kaj bolje razumete.
Lep pozdrav.

Pozdravljena, Joži!
Sem kar nekaj časa razmišljala, kako bi ti svetovala oz. mogoče pomagala razsvetliti problem še z druge plati. 🙁 Pa pravzaprav pametnega nasveta -razen to, da iskreno upam in želim, da se ti čimprej nasmehne sreča z iskanjem druge zaposlitve- nimam.
Glede na dejstvo, da te tudi domače okolje mori (vsaj tako sem razbrala iz tvojih prejšnjih postov), bi jaz na tvojem mestu napela vse sile, da bi šla na svoje. Imaš čas…. za iskanje kake garsonjere ali 1-sobnega stanovanja, ki bi ga vzela v najem. Ni hudič, da se bo vstrajnost poplačala in boš čez določen čas našla kako varianto, ki bo finančno ugodna! Zagotovo vem, da se sem in tja najde kaka duša, ki ti odda stanovanje skorajda zastonj. Ki mu/ji je pomembneje, da stanovanje ni prazno in da se plačujejo stroški. Videno na lastni koži! 😉 Tako da pogum velja!
Ne vem, če boš s tem zadovoljivo razrešila tudi svoje ostale probleme, ki ti otežujejo življenje. Ampak to je velik korak in potem začni delati na sebi. Na SVOJI sreči.
Vmes pa seveda pridno pisati prošnje….
Hej, ni vse črno!!! In ni hudič, da se ti ne nasmehne sreča. Samo pogumno in optimistično glej v prihodnost!
Srečno, K.

joži, glej sama si še, nimaš fanta ter otrok. Lahko greš zase v najem, kamerkoli ti paše, še bolje v večje mesto, kjer se marsikaj dogaja ( lahko si najdeš mnogo hobijev zase, dogajajo se razne prireditve, koncerti…). V najem si lahko vzameš le sobo. Napleteš lahko mnogo novih poznanstev, pa tudi službo lahko prej dobiš kaj drugega, bolj zanimivega. Res ti ni treba živeti doma, skupaj z svojimi, če čutiš da ti tako nikakor ne ustreza. Nebi rekla, da bi imela otroka v taki situaciji, takrat res nimaš kaj veliko za izbirati. Zato pojdi, dovoli si doživeti kaj novega, spoznati nove ljudi in kraje. Če ti nebi zneslo, pa se vrneš domov. Jaz bi tako definitivno naredila, če bi bila sama. Pa še nekaj, bodi izbirčna pri fantih in predelaj negativne vzorce, ki jih imaš od doma.

Mladih, ki so v podobnem položaju kot je Joži, je še ogromno in dejstvo je, da je služb malo in da vsi kljub temu da se bodo vzeli v roke in predelali vzorce iz primarne družine, ne bodo dobili službe in s tem človeku primernega standarda.

Nič čudnega ni tudi to, da si po nekaj letih trdega dela v proizvodnji in minimalni plači obupana, meni se zdi to čisto normalno počutje v takih pogojih.

Je pa res, da je edina pot iz te situacije, ta, da ne obupaš, da iščeš naprej drugo službo, da najdeš svoje stanovanje (morda skupaj z drugimi sostanovalci da bo ceneje), da poskušaš biti aktivna na področjih, ki ne stanejo veliko npr. poceni so sprehodi, hoja v hribe, vrtnarjenje.

Internet ti omogoča širjenje obzorja in ostati v stiku s svojo stroko. Morda poiščeš dodatno delo, morda se najde kaj celo v tvoji stroki, povprašaš sošolce, kje so zdaj, skratka išči stike z novimi ljudmi in se čim manj obremenjuj s svojo staro družino. Začni živeti svoje življenje in obrni tisto zvezdo na srečno stran!. To, da pri starših ni za zdržat, obrni v svojo korist, odseli se in zaživi samostojno.

Morda razmisli, da bi šla v tujino – če imaš pravi poklic npr. kaj iz zdravstva – so boljše plače. Še čiščenje je boljše plačano kot pri nas – poznam ženske, ki poceni stanujejo v Prekmurju ali na Goričkem in hodijo na delo v Avstrijo. Mlada si in celo življenje je še pred tabo.