Lepo pozdravljeni,

sem nov na forumu. Pričujoča tematika rahlo spominja na eno predhodno na tem forumu, vendar ker mislim, da je bistvo problema drugje, sem postavil novo temo.

Moj oče si je pred 2-3 leti kupil prenosni računalnik, tako, za delo in za prosti čas. Trenutno ne dela in tako v njegovi uporabi prevladuje slednja komponenta. Tako, da ima praktično vse dopoldne čas zase (mama je v službi). Včasih pa imam občutek, da enostavno preveč časa preždi za računalnikom, predvsem na račun obiskovanja pornografskih strani. Očitke zanika, češ, da bere samo novice in karta”(kar pa dokazano ne drži in sem ga nekajkrat zalotil po nesreči).

To, kaj on gleda, me ne moti. Zdi se mi, da je bolj problem v tem, koliko časa nameni tej “aktivnosti”. Tu je nekaj vzorcev obnašanja, ki sem jih opazil v zadnjih letih.

1. Čas na računalniku: v povprečju je to 3-4 h na dan (praktično vse dopoldne, ko mame ni doma).
2. To se ponavlja dan za dnem. Dobro, če si 1 dan 2h gor, en dan 3, en pa 1… Toda on “visi tam” vsak dan kar občuten čas.
3. Nerad prizna, da je toliko časa na računalniku. Ko ga kdo vpraša, kaj dela cel dan, odvrne “sem šel v trgovino” ali “sem posesal stanovanje”, na računalniku pa “igram pasjanso, tako, da mine čas”… Kar je lahko res, a to je le kaplja v morje.
4. Nerad hodi iz stanovanja, razen če to ni nujno. Včasih je dejal “ne morem biti cel dan doma, rabim zrak”. Zdaj je obratno, ko ga z mamo kdaj vprašava, če gre kam z nama, to zavrne.
5. Zdi se mi, da svoj prosti čas prilagaja računalniku in ne obratno. Ko gre(va) recimo na vrt kaj delat, mora on biti ob skoraj točno določeni uri doma, preden pride mama iz službe…

Razen občasnih šaljivih prebliskov se z njim še nisem resno pogovarjal o tej temi. Po karakterju je namreč oče zelo hitro vzkipljiv, hkrati pa tudi zamerljiv in ne prenese kakršnekoli kritike na njegov račun. Namesto konstruktivnega pogovora se rad zavije v molk, tako, da v drugih vzbuja občutek krivde.

Zato sem se obrnil sem. Najprej, ali je to, kar sem omenil, sploh problem? Naša generacija je zrasla ob računalniku, in morda pri sebi to ne vidimo, toda ko vidimo, kako lahko računalnik “pasivizira” ljudi, me je kar malo strah.
Drugič: ali naj se z njim sploh kaj pogovorim? Po eni strani bi rad da bi bil bolj aktiven v drugih aktivnostih, saj je zdaj še relativno zdrav. Po drugi pa vem,da ima tudi on svoje želje in potrebe…?

Ne iščem toliko odgovora, kot bolj kakšen nasvet ali pa misel.

Hvala in lep pozdrav!

sim79

Lepo pozdravljeni!

Kot opisujete, vaš oče veliko časa preživi na računalniku. Po vašem občutku veliko preveč. In najverjetneje vas občutek ne vara. Oče v sebi doživlja neko stisko, ki jo kompenzira z računalnikom. Doma je, brez službe, kar je lahko za moškega zelo težko. Vendar ga to ne opravičuje. V prvi vrsti je on tisti, ki bi moral poskrbeti zase.

Lahko se z njim pogovorite, brez napadanja. Vendar dvomim, da vas bo poslušal, tako kot tudi vi niste prepričani v to. Morda bi bilo smiselno, da se z njim pogovori mama, vendar brez obsojanja. Veliko tega, kar se dogaja z njim je prav tako del njunega odnosa. Vendar mama ni odgovorna za to, kar on počne, lahko pa mu pomaga. Nič ni narobe z njim, samo pomoč potrebuje, da bo lahko izrazil, kako mu je, se nekomu odprl. Težko vzdrži v občutji, ki se mu prebujajo.

To kar opisujete, je njuna težava in vi kot otrok ste zelo vpleteni. Starša bi morala poskrbeti zase in za svoj odnos, vendar se delata, da se nič ne dogaja, vi pa doživljate vso stisko in moro, ki se v hiši prebuja. Poskušajte se pogovoriti še z mamo. Težko je za vas, ker vas je posrkal zakonski konflikt. Tukaj otroci najbolj trpijo in nosijo nekaj, za kar so odgovorni starši.

Težko je najti pravi odgovor, dokler še živite s straši, saj je težko razmejiti njun svet od vašega. Pogovor ne bo odveč. Povejte jima, kako nevzdržno postaja doma, povejte to, kar vi čutite, to pa je najverjetneje tudi vse, kar lahko naredite. Tako boste vrnili čutenja staršema, ona dva pa bosta morda začutila, da imata problem, ki bi ga bilo smiselno rešiti.

Lepo se imejte.

Sabina Stanovnik, spec. zakonske in družinske terapije

Živijo!

Po pisanju sodim, da si vsaj doraščajoč, če že ne odrasel otrok, ki ima kritičen pristop do družinskih razmer. Dejansko je problem v odnosu mati-oče/mož-žena, predvidevam da mama niti ne sluti, kaj se z očetom dogaja v njeni odsotnosti. Tako kot pravi ga. Stanovnik, bosta morala problem reševati onadva.

Citiram: “…Po karakterju je namreč oče zelo hitro vzkipljiv, hkrati pa tudi zamerljiv in ne prenese kakršnekoli kritike na njegov račun. Namesto konstruktivnega pogovora se rad zavije v molk, tako, da v drugih vzbuja občutek krivde.”

To je pa slabo! Slabo zato, ker karakter ne opravičuje razlogov, zakaj se odrasla oseba vede tako, da druge spravlja v “strah” ali kaznuje z molkom in manipulativno nabija občutke krivde. Ti verjamem, da je vse, kar si napisal resnično. Težava pa je tudi v drugih družinskih članih, ki očetu to dovoljujete. Razumem tudi, da je lažje nasvete deliti, kot jih živeti. Preizkušeno na lastni koži.
Poskusi se navaditi, da očetu vedno poveš tisto, kar misliš, jasno na vljuden način. Ga seznaniš s svojim stališčem, ne glede, če je to njemu všečno ali ne. In poskušaj biti ponosen nase vsakokrat, ko to zmoreš. Seveda bo očetova rekacija nepredvidljiva, ali pa zoprno predvidljiva. Ti se poskušaj predhodno prepričat, da te očetove manipulacije (kolerični izpad, molk, krivda) ne prizadanejo. Vsakokrat znova. Ko bo vsakokraten postopek za teboj, si čestitaj!!! Tako ti bo zrasla samozavest in samopodoba, ko pa imaš enkrat to dvoje, tisti ki manipulira nima več nobenega orožja v rokah. Boš videl, kako se bo vedenje očeta spremenilo do tistega, ki ne bo več odreagiral na njegove igre. In še nekaj… ne boj se!