Oče je po dolgih mukah zdravljenja in trpljenja v bolečinah odšel za vedno.Tako težko mi je da ne morem več jokati.

Moje sožalje! Kako kruto je spremljati trpljenje, ki je zaman, ker se konča na tak način. Kako je žalostno, da zdaj trpiš ti in kako težko je nekomu razložiti, kako ti je pri duši, ker si polna čustev, ki se sploh ne dajo izraziti. Žalost, da ti ne bo nikoli več nič rekel, spomin na njegove bolečine, spomin na prejšnje lepe čase in obup, ker so ti časi nepreklicno minili. Treba se bo sprijazniti z novimi občutji, živeti z bolečino. Seveda boš zmogla, seveda moramo živeti naprej, a življenje zdaj je drugačno.
Res iskreno sožalje, še enkrat!

Njegova,
tudi jaz ti izrekam iskreno sožalje. praviš, da ti je tako težko, da ne moreš več jokati! To je neka logična posledica vsega, kar ste v zadnjem času preživeli z njim. Ne moreš jokati, ker ti je dušo in telo “zaobjelo” neko tiho olajšanje, da se je oče odrešil muk in trpljenja. Zato za zdaj ne moreš jokati. Vendar jok še pride, nič ne skrbi. Pride jok, pride tista bolečina, ki jo prav telesno občutiš, pride občutek manjka, pride tisto boleče pogrešanje … vse to še pride, ko pride tudi spoznanje, da se je oče za vedno poslovil, da je dotrpel… takrat potoku solz ne bo konca.

Kot rečeno, nikar ne skrbi, njegova, vso bolečino ob njegovem slovesu boš potihoma v samoti in z njim nadoknadila.

Še enkrat, iskreno sožalje.

Njegova, iskreno sožalje.
Danes je en mesec, kar smo pokopali mojega ateka. Tako sem ga imela rada, vedno sem mu govorila, da je najboljši ati na svetu, da je moj atek zlat in moj zaklad.
Verjemi, da si predstavljam kako ti je. Bodi močna. Jaz se trudim po svojih najboljših močeh in si mislim: kaj bi ati rekel, naredil.
Tako ga pogrešam, da sem postala čisto otopela.

V mislih bodi s svojim očetom in se pogovarjaj z njim in ti bo lažje. Drži se.
Katja