Nevem, če sem ravno zadela ustreznost foruma pa vendar bom tukaj opisala situacijo in upala na dober nasvet.
Zadeva je takšna, da imam prijatelja, ki ima očeta, ki ima težave z alkoholom. Oče se je od kar je izvedel za srčno bolezen podal v alkohol. Sicer je fant je dopolnil 18 let in bi lahko odšel od doma pa vendar noče, ker sta doma še mladoletna sestra in mama, ki si neprestano zatiska oči in upa na očetovo spremenitev, govori, da ima dovolj, da se bo ločila in odšla pa vendar iz tega nikoli ni nič. Oče doma razbija, vpije, lomi stvari, mamo občasno udari, ma kaj udari, dobesedno prebije jo, prišlo pa je tudi tako daleč, da je hčerko porinil po tleh. Mama in hči občasno spita v avtu, prijatelj pa odide prespat k punci. Naj povem še to, da mama nikoli ne želi vpletati policije saj navzven delujejo normalna, srečna družina za štirimi vrati pa kaos!
Tega prijatelja poznam že od otroštva in lahko povem, da je fant pozitivček, navihan, zabaven pa vendar se v zadnjem letu od kar se stanje slabša spreminja v nekaj čisto drugega. Je z mislimi odsoten, neprestano slabe volje pa čeprav se pred prijatelji dela da je vse v najlepšem redu, sam je veliko tudi v strahu za mamo in sestro (sploh takrat, ko spi pri punci, kar je zadnje čase skoraj vsak dan), veliko svojih čustev drži v sebi. V šoli se težko prebija z ocenami pa čeprav je bil pred tem vedno povprečen. S prepričevanjem mame je obupal, oziroma ve, da nebo storila nič pa čeprav se oče pred njenimi očmi spravlja na hčerko!
Sama sem doživela identično situacijo, oče alkoholk, z razliko da je bila pri nas vsak dan policija na vratih, ki pa ni storila nič. Prisotno je bilo tudi verbalno in psihično nasilje nad mamo. Name sicer ni nikoli položil roke pa jo verjetno bi, če ne bi mama odločila nama spakirala stvari in sva šli.
Sam je izrazil željo, da bi se pogovoril z mano, ker ve, da sem preživljala enako situacijo. Včasih je dovolj, da človeka samo poslušaš pa se mi vseeno trga srce, ker mu nemorm drugače pomagati, kot svetovati to, da more najprej gledat nase. Sama sem mnenja, da če se ne bo situacija spremenila, da bo zapadel v depresijo in tako ne bo mogel pomagati ne sebi kot tudi ne sestri in mami. Iz lastnih izkušenj pa vem tudi to, da se bo psihično in fizično nasilje samo stopnjevalo.

Če je imel kdo podoben problem in ima kakršenkoli nasvet bi bila iz srca hvaležna, ker sama enostavno nevem več.

Lp, Petra

Spoštovani,
Vidim, da vas skrbi za prijatelja. In prav je, da ste spregovorili.

Če kje velja, da molk ni zlato, je to prav na tem področju.

Družinsko nasilje je pogosto skrito, predstavlja tabu temo in javnost zanj izve, ko je včasih za žrtve prepozno. Iz številnih tragedij se moramo naučiti, da je potrebno problemom posvetiti pozornost in se aktivirati, še predno je prepozno.

Če se družina, v kateri prihaja do porušenih medosebnih odnosov, zapira za štiri stene, ki so gluhe in slepe tudi za ušesa in oči sosedov in javnosti, se kaj kmalu zgodi, da njeni člani lahko živijo dvoje življenj; tisto, ki ga kažejo svetu in je navidez urejeno ali vsaj prikrito in drugo, ki se odvija doma in v katerem so možne vse oblike nasilja, psihičnega, fizičnega do spolnega, ki pa se na žrtvah poznajo kot vidni ali prikriti klici na pomoč, Kdaj poseči, kako, na kakšen način?

Zasebnost naj bi bila tako varovana pred javnostjo in pred posegi države in vendar le do določene mere, torej do trenutka, ko družinski člani ogrožajo drug drugega, predvsem pa starši lastne otroke.

Vsako nasilje je potrebno prijaviti, morda pa bi lahko prijatelju svetovali, da :
– Poišče podporo pri družini, prijateljicah/prijateljih, znankah/znancih, sodelavkah/sodelavcih in jim poves, kaj se mu je zgodilo oz. se mu /jim dogaja.
– Poišče lahko pomoč pri nevladnih organizacijah, še posebej, če nima ljudi, s katerimi bi se lahko pogovoril. Pomagajo mu lahko pri iskanju varnega prostora. Zanj in družino.
– prebere Zakon o preprečevanju nasilja v družini. Strokovne delavke in delavce v
nevladnih organizacijah in na centrih za socialno delo lahko zaprosi, da mu pojasnijo, kakšne so njihove pravice in kakšne so dolžnosti različnih organizacij v skladu z Zakonom o preprečevanju nasilja v družini.
– Vsakič, ko je oče fizično nasilen, pokliče policijo na številki 113 in 080 12 00
ali na številko vaše lokalne policijske postaje. Policija se je dolžna odzvati vedno, ko je ogrožena varnost, in ob tem ustrezno ukrepati.

Zunanja “lepa” podoba družine, ki jo po vaših besedah vzdržuje mati in raje ne vpleta policije je v tem primeru zelo škodljiva in morda odraz sramu oz. strahu, “kaj pa si bodo mislili o nas??” in je pogoto ovira, da pokličemo policijo ali poiščemo pomoč.

Pogosto v svoji praksi srečam ljudi, ki jim pretrpeti vse kar so morali pretrpeti, ker si mati ni upala narediti tega koraka, niti ni bili tako hudo, kot občutki manjvrednosti in sramu, ko so stopili iz hiše in so se srečali s pogledi drugih ljudi. Mnogi zagotavljajo, da jim je to slednje bilo težje. Zato do neke mere razumem tudi mati, da misli, da na s tem “varuje ugled in lepo podobo družine”.
A je to žal zabloda. Napačno prepričanje, s katerim se dela velika škoda.

Vsi odzunaj itak vedo vse o vsaki družini v vasi ali mestu, tega se ne da skriti in tako kot je to veljalo pred 200 leti: “vas vedno ve vse prej kot naši domači.” In tega kar se jim dogaja ne obsojajo, sprašujejo se a ne obsojajo, za kaj točno od “namišljene podobe” je vredno tako trpeti.

In kot drugo, v vsaki družini se dogaja to ali ono.
In kot tretje, ne stori drugemu, česar ne želiš, da bi drugi storili tebi. Zlato pravilo, ki pa ga se velika večina vaščanov in meščanov, prav zaradi točke dve, tudi pridržuje.

Vam bo zgoraj napisano morda v razmislek?
Morda bo prijatelj pa le spoznal, da sveta in drugih ne more ne spremeniti ne rešiti, lahko pa pomaga sebi in morda mlajšim sorojencem.

Toliko z moje strani,

upam na ugodno razrešitev situacije,

vse dobro vam želim,
Mirjana