Oče
Moj oče je alkoholik, že odkar pomnim. Stara sem 28 let, vendar ob izgubi statusa, sem ostala tudi brez zaposlitve. In še vedno živim doma. V teh nevzdržnih razmerah, ki me razjedajo. Bojim se partnerskih odnosov, resnega fanta še nisem imela, prijatelji in prijateljice pa ob vseh obveznostih nimajo več toliko časa, kot pred leti. Ne spomnim se ene lepe stvari iz otroštva, spomnim se pa tega, da sem ob kreganju staršev pripravila nahrbtnik, če bom slučajno morala bežati od doma. Spomnim se, ko me je oče držal v naročju, ko je izklopil elektriko, ker se mu je pač tako zazdelo in mi govoril, da ni nič narobe… Vedela sem, da je nekaj narobe, seveda. Mama je postala živčna razvalina, tudi ona izgubi živce, se dere nazaj… Rada bi odšla, ampak nimam kam. Nimam ne denarja, ne nič.
Nazadnje sta se dopoldan še normalno pogovarjala, nato pa mu je naredilo klik in je kar začel razbijati. Ne morem mu pogledati v oči, mama se mi smili, po drugi strani pa ne razumem, zakaj ne odide. Vem, da ne bo odšla. Ni bila tako vzgojena. Vem, da me ima oče rad… ampak jaz ob njem trpim. Nikoli me ni fizično maltretiral, mamo sicer po nekem mojem spominu je v preteklosti… ampak jaz se ga bojim. Vsega se bojim. Preveč naglas televizije, ropotanja krožnikov, kozarcev, posode, partnerskih odnosov, intime. Odkar sem brez službe je še mnogo slabše. Motivacija mi spet pada, navdušenje nad življenjem tudi, brezvoljna sem. Rada bi čimprej naša službo, nekaj privarčevala, odšla. Če ne bi imela psa, bi se mi v tem stanju zmešalo. Je ena izmed trenutno svetlih točk v življenju.
Dretja ne prenašam več. Ne prenašam več dretja zaradi tega, ker mu kosilo ni bilo všeč. Ali ker mu mama ni postavila rdeče preproge in mu na zlatih krožnikih na mizo prinesla večerje. Sram me je, vsi sosedje poslušajo njuno dretje. Na bruhanje mi gre. Na dan moje podelitve diplome se je dretje začelo že ob 7ih zjutraj… nikoli ne bom pozabila tega. Na podelitvi mi je šlo na jok. Ne prenesem več tega pritiska.
Morala sem se izkašljati… Zanima me, če lahko kje poiščem brezplačno pomoč? Psihološko, psihoterapevtsko, kakršnokoli? Ne znam več naprej.
