Pozdravljeni,

imam eno veliko dilemo. Z ocetom se ne razumeva – dolga zgodba ampak tu bom napisala moje ugotovitve. Mislim da je on od mene zelo veliko pricakoval in vlagal vame ampak na malo napacen nacin – tako da je poskusal povsem prezreti/uniciti mojo osebnost in zelje. Seveda sem se uprla, upirala ves cas in ko sem odrasla dolgo casa sploh nismo komunicirali, ker se je skoz vpletal. Pa se to da je odrastel brez mame in po mojem brez neke topline in jaz kot prvi otrok sem mu pomenla vse. Grozno sem razdvojena med zamero za vse hudo kar se je dogajalo, za vse rane in med tem da ga imam rada in se mi smili. Po mojem se je prevec vsiljeval v mojo intimo in osebnost.

Po eni strani je naredil ful napak v zvezi z mano po drugi ni mogel drugace, vem, ne maram ga v bistvu, po drugi strani pa imam obcutek krivde. Kdo ga bo pa maral ce ne jaz? A sem mu dolzna pomagat, pomagat nam obema v tej situaciji?

Težko vprašanje… Veš, tudi moj ati je odraščal brez staršev, mama mu je zelo zgodaj umrla, oče pa je bil v tujini in je bil v bistvu revček. In vedno si je full želel družine, potem je dobil mene in čeprav sem edinka, se nikoli do mene ni tako obnašal kot opisuješ ti svojega očeta. Tako da to definitivno ni nobeno opravičilo, če je on imel slabo otroštvo. Marsikdo ga je imel, pa tega ni prenašal na svoje otroke.
Moja starša sta pravzaprav oba imela otroštvo za en drek, nič pametnega nista videla, samo slabo…. Pa sta zdaj najboljša starša na svetu!!!!

Moj fant recimo pa ima očeta, ki svojega otroka v življenju ni znal pohvaliti in mu dati vedeti, da je ponosen nanj. Samo kritike in napake je videl, samo pomanjkljivosti, nobene pohvale, nobene nagrade…. Pa je fant (in tudi njegov brat) zdaj pri 28ih cel zakompleksan, nesiguren vase, ker ima že od malega vcepljeno, da nič ne naredi prav, da nič ne zna. Ker mu je foter to vcepil v glavo!! In sedaj mučka z diplomo že sto let, na razgovor za službo raje sploh ne gre, ker mu je to grozna muka, ker nima samozavesti, ni siguren vase, je prepičan, da je nesposoben… Ker mu je pač foter to vcepil v glavo!! In še bi lahko razlagala…..

Skratka, če je tvoj foter slabič, je pač slabič! Sam se je tako odločil in naj zdaj požre posledice. Ti pa živi kot veš in znaš, po svoje, kot ti paše in kot sama presodiš, da je ok. Vsak je namreč sam svoje sreče kovač, vsak se sam odloči, kako bo ravnal s svojimi bližnjimi itd.

Lahko bi rekla, da sem iz podobnih razlogov gojila podobno jezo vs. pomilovanje do enega svojih staršev.

Vse skupaj sem na začetku potlačila nekje globoko v sebi. Živela s tem uspešno kar nekaj let.
Vendar ti moram reči, ko čez čas doživim prelomnico v svojem življenju mi ob vsem tem pretresu privre na plano še ta jeza in se spremeni na trenutke celo v bes. Vse skupaj pa potem peklensko boli.
Postalo mi je jasno, da moram enkrat dokončno to prežvečiti in predelati.
In tako sem se lotila.

Začela sem z ugotovitvijo, da je življenje moje mame, njeno. Kako je ona živela in delovala ni moje breme. Niti ni moja naloga, da ji to zamerim. Ne glede na to, da je to tako ali drugače vplivalo name.
Ko sem si dopovedala to, sem šele začutila, da ji pričenjam odpuščati. Z vsem svojim razumom sem nadaljevala s terapijo. Dovolila sem ji, da dela napake….jaz sem odrasla in ko mi kaj ne odgovarja lahko zaprem vrata za sabo.
Nadalje sem si dopovedala naslednje NEHAJ JI OČITAT PRETEKLOST!
Zaključna gesta je bila; Pojdi ji nasproti, neobremenjena (tu je bilo morda meni lažje – nikoli me ni negirala, v meni so bile druge zamere)….
In sem ji tudi šla…
In prišla je naproti tudi ona meni….
In danes se mi več ne smili, nisem namreč jaz tista, ki bi bila odgovorna za njeno življenje.
In danes jo imam neobremenjeno lahko tudi rada.

Se mi zdi, da se te stvari, ko smo odrasli skozi razum in EQ, dajo včasih dokaj enostavno predelati. Treba se jih je samo lotiti.
Gre namreč tudi za to, da veliko nas goji določene zamere do staršev, pa ni prav, ni prav zaradi nas samih.
To je težko breme, pretežko za nosit celo življenje.

Pika 111 poskusi z odpuščanjem, koliko razumem že dolgo nisi več odvisna od njega, zato bo tudi lažje. Predelaj v sebi zamero in jo spusti na plano ni vredno, da te grize….dan za dnem, leto za letom…

Ambivalentnost do očeta zelo dobro poznam.

Šla sem skozi različne faze, ki so se pa ponavljale po obdobjih.

Vedno je šlo pa tako: potreba po njegovi bližini, potreba mu zaupati, potreba najti stik z njim…. in njegova nesposobnost vzdrževati stik (pogovarjal se je cca 5 minut in se je že moral umakniti), nestanoviten (hitre jeze)…. sledil je moj umik, ker me je spet prizadel…. in pojavilo se je sovraštvo, ker me je ponovno pustil na cedilu…

Vedno sem krivdno iskala pri sebi…. da je z menoj težko shajati, da sem neumna, da sem grozna in da zato moj oče ne govori z mano…

No, enkrat pa mi je le kapnilo, da ima težave moj oče. Očitno je psihično nestabilen, zakompliciran, nevrotičen….

Smisli se mi pa ne več, ker čeprav ni imel očeta itd…… ni na sebi naredil čisto nič. Krivdno za svoje izpade je metal na družino.. itd.

Tako, osvobodila sem se ga tako, da ga jamljem kot nestanovitnega in zaupanja nevrednega in temu sledi, da sem na določeni distanci. Dandanes se z njim lahko pogovarjam o marsičem, vendar ga v moje srce spustim čisto malo. Kolikor meni paše.

Moj oče je celo življenje igral žrtev. Tudi njegova mama je umrla, ko je imel 4 leta. To zgodbo sem poslušala celo mladost, pa je imel zelo dobro mačeho, ki lepo skrbela za njega in njegovi sestri.
On je človek, ki nikoli v življenju ni naredil nič narobe, vse so bili vedno krivi drugi, zato je tudi krivdo za slabo stanje svojega zakona pripisal meni. Jaz sem bila namreč kriva, da ga mama ni marala, skratka dežurni krivec za vse.
Po drugi strani pa je od mene pričakoval ne vem kakšne uspehe in me zaradi tega gnjavil non stop. Ko sem pustila faks, sem bila njegovo največje razočaranje. Nikoli v moji mladosti mi ni dal nobene podpore, vzpodbude ali pohvale.
Ko sem odrasla sem se z njim večkrat želela pogovoriti, ampak on ne zna poslušati, vse sprevrže in potem krivo obtožuje. Tudi v vse se vtika, vedno deli nepotrebne nasvete (kakor da sem še otrok), vmešava se v vzgojo mojega otroka, čeprav nima pojma, igra policaja, ker hoče imeti kontrolo nad vsem.
Ker se nikoli nisem mogla pogovoriti (kot bi jaz govorila kitajsko, on pa finsko…), ga pač po potrebi ignoriram. Sama pri sebi sem si postavila mejo moje vzdržljivosti in ko jo prekorači, ga brez milosti zatrem. Nekaj časa je užaljen, potem se sčasoma pomiri in da mir, dokler se spet ne počuti močnega in začne posegati na moje področje. Potem se zgodba spet ponovi. In tako nekako shajam z njim…