Pozdravljeni!

Na željo Agneške njenega vprašanja izjemoma ne objavljam. Strinjam se namreč s tistimi, ki ste nas opozorili, da objava odgovora brez vprašanja nima za ostale nobenega smisla. Zato naprošam vse, ki se bojite, da bi se odkrila vaša identiteta, da iz vprašanja izločite vse podatke, zaradi katerih bi se to lahko zgodilo. Po vsej verjetnosti ti podatki sploh niso pomembni za razumevanje same problematike. Moderatorji se bomo v bodoče izogibali objavi odgovorov brez vprašanj, saj forum temu ni namenjen. V primeru Agneške sem naredil izjemo, ker menim, da bo odgovor vseeno lahko pomagal še komu drugemu.

Prvi, ki jih je v opisani situaciji treba zaščititi, so tisti, ki za vse skupaj niso čisto nič krivi: bratovi otroci. Če ocenjujete, da brat in njegova žena ne znata poskrbeti zanje, potem ste dolžni nemudoma vse skupaj prijaviti na najbližji Center za socialno delo. To je edino vaše vmešavanje, ki je dopustno in smiselno, vse ostalo je stvar vašega brata. Če vas bo prišel prosit za pomoč in podopro, mu jo dajte. Če ne bo, mu jo lahko ponudite. Ampak žal je to skoraj vse, kar lahko naredite.

Če vas skrbi za starše, da bi jim svakinja lahko kaj naredila, potem ste se dolžni obrniti na policijo. Zaradi dogodka z bratom, ki ste ga opisali, vas bodo verjetno morali jemati kar resno. Če sumite, da je svakinja (včasih) neprištevna, potem tudi to povejte policiji. Informacije, kako ravnati v takih primerih, lahko dobite tudi na najbližji psihiatrični bolnici.

Čeprav je težko to sprejeti, sploh zaradi njune visoke starosti, starša nista žrtvi, ampak izvirna krivca in ves čas sokrivca vsega dogajanja. Kljub temu ste otroci le dolžni poskrbeti za njiju, če tega nista sposobna sama. Pri tem upoštevajte, da je zelo tanka meja med tem, da “ne želita” ali “nista sposobna”. Če ne želita poskrbeti zase, potem nimate kaj narediti. Če ne zmoreta, potem jima je treba pomagati. Če jima preti resna nevarnost, je treba umakniti svakinjo ali njiju.

Zavedam se, da tele zgornje vrstice zvenijo zelo trdo. Namenoma. Kakor ste opisali vse skupaj, ni ne časa ne prostora za kvazisočutje in kvazipomoč. Če želite resnično pomagati, ukrepajte na načine, ki sem jih predlagal. Z vsem ostalim boste samo še en igralec več v tej nori igri. Če si drugi nočejo pomagati, naredite samo to, kar lahko in ima smisel. Predvsem pa poskrbite zase in svojo družino, ker je to vaša prva in glavna dolžnost.

Lepo vas pozdravljam

Hvala! V tem času se je spremenilo samo toliko, da se je brat odločil in odšel živet nazaj h družini. Vsi smo bili zelo začudeni, najmanj še jaz, ker mi je ta dinamika precej znana. Zdaj sta “srečna”.

Starša pa sta naredila vsaj to, da sta (sama) povedala bratu kje so njune in naše meje in da ne želita imeti več stikov z njo, da naj svoje stvari rešujeta sama. Veste koliko časa je moralo minit, da se je naša familja, naša starša predvsem, enkrat postavila tako kot je treba?? Do sedaj se je vsem oproščalo, češ,..so pač psihopati, mi to razumemo (in toleriramo). Prvič je bila postavljena jasna meja. Sama si želim, da bi starša pri tej odločitvi zdržala, bilo je dvajset let maltretiranja.

Prav nič kruta se mi ne zdi vaša oznaka, da sta starša zelo odgovorna tukaj. To že precej dobro vem. Je pa potrebnih ogromno razočaranj, da sem to resnico sprejela kot dejstvo.