ne vem kje bi začela… snoči sem jokala.. danes sem se pa odločila da prosim za nasvet ali pa pomoč- karkoli
. živimo v majhni hribovski vasici, imamo nekaj zemlje. oba z možem sva stara nad 50 in in o9ba bolna. Mož ima posledice nesreče, jaz pa sem še bolj bolna in hodim na kemoterapije. amapk to ni najhujše. imava nezaposlenega sina. star je 26 let in brez zaposlitve. Je ek. komercialni tehnik in v naši občini nimajo dela zanj. Zato je pri nas doma precej hudo. jaz bi mogla imeti mir, pa sem iz dneva v dan bolj živčna. Sin bi le pri računalniku delal, drugo ga ne zanima, in tako se prepiramo iz dneva v dan. A je kdo tukaj, ki bi se zavzel za mojega sina, in mene rešil hudih stisk?????? hvaležna bi bila vsaj za spodbudne besede. moji živci so že na koncu.

Draga “Čena”.

Najprej bi vam rada rekla, da razumem vašo stisko v dani življenski situaciji.
Življenje nam marsikdaj ni naklonjeno. Zelo težko je tako na kratko reči nekaj, kar bi pomenilo rešitev v danem trenutku.
Ste v nezavidljivi situaciji in v tej bi mogli poskrbeti za svoje zdravje.
Prepričana sem, da je sin sposoben poskrbeti sam zase. Res je, da službo ni lahko najti, sploh v svojem domačem kraju, ampak danes tudi razdalja ni več ovira. Mladi so mobilni in iznajdljivi , prej ko slej se bo kakšna možnost našla tudi za vašega sina. Vendar pa kot veste, se bo treba malo potrudit, zbirat informacije o možnih zaposlitvah, navezat stike, pošiljat prošnje, pridobit kakšna nova znanja…..
Z možem pa pazite na svoje zdravje in si poskušajte življenje čimbolj olajšat.

Vse dobro Vam želim.

Z lepimi pozdravi,
Mihaela.

Najprej vam svetujem, da poskrbite za svoje zdravje. Sin pa bo moram poprijeti tudi za kakšno drugo delo, ki bi mu ga ponudili. Mogoče bi se še kaj dodano šolal, naredil kakšen tečaj ipd. Gotovo obstaja tudi zanj kakšno delo. Razumem, da vas skrbi zanj, ker sem tudi sama mama, pa vendarle poskušajte misliti na sebe.

Želim vam veliko zdravja

Pozdravljena!

Največji vzrok hudega v vaši družini je ta, da se ne znate pogovoriti med sabo, da ne znate naravnost povedati, kaj mislite. Da od drugih pričakujete, da bodo kar uganili, kaj bi vi radi. Če pa ne uganejo, je ogenj v strehi in prepir. Vi ne veste, kaj bi rad vaš mož ali vaš sin, onadva pa za vas ne vesta, kaj bi vi radi. Tega si ne znate na lep in sprejemljiv način povedati. Vsak pri sebi goji neka pričakovanja, kako bi moralo biti, življenje gre pa svojo pot. Zraven pa še vsi čutite veliko dolžnost pomagati drug drugemu, ker imate vsi velike probleme v življenju.

Sedite že enkrat skupaj in se v miru pogovorite. Ali pa z vsakim članom družine posebej. Začnite se pogovarjati o svojih občutkih, željah, strahovih,….

Tudi v pismu ste zelo nejasno povedali, zakaj ste živčni. Samo ugibamo lahko, da zaradi brezposelnosti vašega sina in zaradi prepirov v družini.

Kje se skrivajo vzroki prepirov? Kdo jih zaneti? Česa ne morete sprejeti drug pri drugem, da se kregate? Zakaj si sin ne poišče službe in ostaja zagrenjen doma? Zakaj mu vidva z možem to omogočata (ga preživljata, mu perete, kuhate, pospravljate,…). Odrasli sin naj to dela sam. Če je zaključil šolanje in je star 26 let, ga tudi po zakonodaji niste več dolžni preživljati. Najmanj kar mora storiti je to, da mora prispevati k skupnim stroškom in prevzeti del dela v gospodinjstvu.

Ugibam, da imate manjšo kmetijo, zemljo ki jo je treba obdelovati in živino in da pri tem računate na sina, da jo bo nekoč prevzel. S tem njega zelo vežete, da si zdaj ko je mlad, ne more poiskati službe, ki bi jo z veseljem opravljal. Dajte mu to možnost. Nič ne bo narobe, če boste za leto ali pet let dali živino iz hleva in travnike v najem. Sin bo tako prost in bo lahko poiskal službo in se odselil. Imel bo možnost izbirati, lahko bo odšel ali ne. Če bo odšel, še vedno obstaja možnost, da se nekoč vrne. Zagotovo pa bo ohranil dobre odnose z vami. Sinova prihodnost je za vas veliko bolj pomembna kot pa travniki in živina. Dobri odnosi z njim so zelo pomembni. Dajte jim prednost!!

Tudi za svojo ozdravitev ste si dolžni zagotoviti mir in dobre odnose z bližnjimi. To ne pride samo od sebe, ampak je treba zavihati rokave!

Lep pozdrav in veliko zdravja!