Pozdravljeni,
v upanju, da mi boste morda znali svetovati, mi kaj spodbudnega napisati, se obračam na vas. Obupana sem, sesuta in ne znam naprej. Vem, da sem sama kriva in da bom mogla vse sprejeti, pa vendar… Bila sem poročena, 4 leta, zakon ni bil enostaven, težavna nosečnost in pomanjkanje komunikacije, so pustili določene posledice. Oddaljila sva se, nekako živela en mimo drugega in nisva znala pravi čas najti poti. Jaz sem se zatekala v delo, on je velikokrat šel na pijačo s prijatelji. Priznam, da me je podpiral pri delu in karieri, dal mi je vse in mi stal ob strani. Zaradi težav v otroštvu (alkohol) je nekako s seboj prinesel vzorce, da se ni znal pogovarjati, da ni znal uživati v zakonu, da ni znal doumeti in resnično dati od sebe ljubezni in občutka varnosti meni. Pa vem, da me je imel rad, da me je ljubil in da sem bila njegova velika ljubezen. Kljub mojim prošnjam, da bi vzpostavila normalen zakon, ga nisva uspela, bilo je tudi nasilje iz njegove strani, tudi jaz sem s svojo ignoranco in pomanjkanjem nežnosti prispevala svoje. In zgodilo se je, da sem se zapletla z drugim, priznam, da sem našla tisto kar sem iskala doma. Njemu sem na začetku leta povedala, da želim, da greva za nekaj časa narazen, povedala sem mu, da sem se zaljubila v drugega. BIlo mu je hudo, zelo hudo, trpel je in osamljenost reševal z alkoholom. Priznam, da sem trpela tudi jaz, nisem ga hotela prizadet in vem, da je bilo skrajno nespametno, da sem iskala nežnost drugje. Kljub temu je bil odgovoren in dober oče, glede vsega sva se uspela dogovoriti. Vedno mi je ustregel in sva nekako uredila stvari. Še avgusta sva se pogovorila, da bi poskusila ponovno, ampak nama ni uspelo se dogovorit do konca. In sedaj… pogrešam ga, priznam, da ga noro pogrešam. In imam ga rada. Povedala sem mu, da si ga želim nazaj, da ga imam rada, pa je rekel, da je prepozno. Rekel mi je, da je popolnoma hladen in da nič ne čuti do mene, da je hladen do vseh, do vsega. Ampak imam občutek, da laže sam sebi, da si je postavil ta zid, da bi lažje prebolel. Ko sva se pogovarjala, me ni gledal v oči, čeprav sem ga prosila, mi je rekel, da ne more. Ko sem ga prosila, da me objame, me najprej ni hotel, potem pa sem jaz objela njega in me je počasi objel, videla sem, da si je s prsti šel skozi oči. Vedno, ko ga kličem, se mi oglasi, ko sem ga prosila, da naj pride k meni, ker sem bila sesuta zaradi vsega, je prišel. Tudi, ko ga prosim, da mi kaj popravi, mi to vedno naredi. Iskreno sem se mu pokesala, opravičila, prosila, da poskusiva rešit, pa zaenkrat noče. Povejte mi, sploh obstaja možnost? Se vam zdi smiselno vztrajati? Menite, da mu je res vseeno?

Spoštovana Sonči1980,

vaš zapis se bere kot romantična zgodba. V njem se prepletajo ljubezen in nasilje, alkohol in varanje, medsebojno trpinčenje, beg in hlad, pa spet strastna privlačnost. Lahko da je to romantično, problem pa je, da je tudi izredno boleče in da se z možem počutite najgloblje povezani ravno v največji bolečini. Prevarate ga, mu to poveste, potem pa trpite, ker on trpi. On vas zapusti, vi ga hočete nazaj, ker ga noro pogrešate. Bolj ko je hladen, močneje si ga želite in vaš trpinčeni um vam slika predstave – o čem? Kako se bo moški, ki je bil do vas fizično nasilen in se je iz odnosa umikal v alkohol, vrnil k vam, naenkrat topel in čuteč? Verjetno ne; in vi boste ob njem zadovoljni? Ali pa se boste znova zatekli v delo in afero?

Tako vas zasleduje bolečina začaranega kroga in radi bi ga pretrgali. Za zdaj je vajina povezanost v bolečinah, ki si jih medsebojno prizadevata, še močna. Tisto, kar imenujete ljubezen, je morda bolj hrepenenje – strastno hrepenenje po ljubezni, če si kot ljubezen predstavljate medsebojno povezanost, toplino, sočutnost, razumevanje, podpornost, pa tudi dovoljevanje drugemu, da diha v svojem ritmu. Hrepenenje po nečem, kar se je že davno razblinilo, ostal pa je nadomestek – odnos kot droga. Droga ne umirja, predvsem pa ne povezuje. Katapultira te v evforijo in izgine – je ni več, ko priletiš na beton. Droga je stvar, kemična substanca, pri vama koktajl stresnih hormonov. Če bi iskali pravo ljubezen, bi vas fizično nasilen partner odbijal. Vi pa ste – morda nezavedno – iskali drogo, adrenalin, bolečino … same stvari, ki so za odnos razdiralne. Od kod vam je to občutje domače? Za moža pravite, da izhaja iz alkoholnega okolja. Kaj pa vi?

Na vaše vprašanje, ali se nam zdi smiselno vztrajati, vam odgovarjam: seveda. Smiselno se mi zdi vztrajati v samospraševanju in raziskovanju, zakaj ste, kjer ste, in predvsem, kaj si pravzaprav želite. Ker če si želite prav tega človeka nazaj – če je to vse – ste na istem kot alhkoholik, ki si želi naslednje »turneje«, kot da ga bo osrečila in osmislila njegovo življenje. Če pa bi radi prišli vsaj do približne podobe tega, kako si predstavljate svojo prihodnost – v kakšnem občutju, s kakšnim moškim, kot kakšna mama – vas toplo spodbujam, da zagrizite v ta projekt. Začnite se spoznavati – to je dolga, zanimiva pot k notranjemu ravnotežju, kjer se boste morda prvič v življenju počutili celi in mirni – pripravljeni na »cel« odnos.

Srečno vam želim,