Pozdravljeni,

ime mi je Amadeja in sem stara 22 let. Moj problem je oziroma problemi.. strah me je skorajda vsega.. ne upam si avta voziti ker me je strah. da mi ugasne ali da povzrocim nesreco. strah me je novih ljudi, pogovarjati se z ljudmi..ze sedaj me je strah kako bom zivela ko bom starejsa.. kaj bo ko mi bodo bliznji umrli. Veckrat na dan v sebi cutim nepojasnjen strah. Imama fanta ze leto in pol.. imam ga res rada, ljubim ga. PROBLEM JE, DA MU NE MOREM ZAUPAT.. NIKOMUR NE MOREM ZAUPAT. Če gre kam sam s prijatelji vseskozi studiram kaj dela, s katero drugo punco se pogovarja ali se kaj drugega. če mi ne odpiše v pol ure znorim (kadar je zunaj s prijatelji), pojavijo se mi najslabši mozni scenariji, začne me trest, jočem se. In to zelo velikrat. Če slišim lepo zgodbo, žalostno zgodbo.. takoj mi gre na jok. razjezim se takoj.. Zalostna sm večina časa.. razen ko sem z fantom sem srečna. Sem skos doma. Sedaj je prislo do tega celo.. cez noc.. da fant ne ve več če se hoče bit zmano ker sem tako nesamostojna.. ker ne vozim.. ker sem po njegove kot otrok. po drugi strani mi je pa rekel, da sm čustveno preveč zrela za njega. on pa ne ve, če je pripravljen na resno zvezo. čez noč mu je začelo trgat in si želi še drugih punc.. povedal mi je celo, da ga je punca ena skoraj poljubila in se je odmaknil, samo ga je strah da se drugič nebo. kr ga odbijam s svojo slabo voljo, sekiranjem, ker sem skos doma.. ker se nočem druzit z nikomer kot znjim :/ ne vem kaj naj naredim.. ne morem več tako živeti. in nočem fanta zgubiti.. prosim pomagajte? :/

Lp..

Živijo,

problem niti ni tako zapleten, kot ga navajaš.
Precej podobne narave si kot jaz. Si čustvena in potrebuješ tudi ljudi okoli tebe, ki so zaupljivi.
Jedro problema: Ti si čustveno precej zrela oseba, žal je takšnih ljudi malo in deležna boš precej nerazumevanja s tvojim partnerjem ali z drugimi ljudmi. Tvoj partner, tega ni vajen, želi si lahkotnega življenja, verjetno tudi ni veliko hudega pretrpel v življenju- ugibam, zato niti tega ne zna ceniti.
Veš, danes veliko ljudi gleda iz svojih lastnih potreb in se niti ne morejo ali ne znajo ukvarjat še z drugo boljšo polovico kaj šele z drugimi ljudmi. Lahko ti reče, da te razume. Ampak govoriti nekaj ali čutiti, sta dva različna pojma. Glej, jaz ne navijam na to, da gresta narazen, probajta se pogovorit, povej mu svoje občutke. Lahko, da se jih bo še bolj ustrašil ampak boš vsaj vedla na čem si. Tudi, če zdaj tega ne boš naredila, se moraš zavedat, da boš ti še bolj čustveno dojemljiva čez čas in tudi bolj občutljiva in če je že zdaj neko nezaupanje, je lahko samo še slabše kasneje. Resnično se pa čudim, da danes ne cenijo več tega. Ko nekaj imaš, je vse samo samoumevno in takrat lahko frajerja špilajo, ko pa to izgubijo, se pa cmerajo in čist ponižno prosijo in ko spet imajo so nekaj časa ok, potem pa spet ista zgodba-tega je ful velik danes. Pazi nase in bolj se ceni. Ne vem zakaj mi nekaj pravi, da ni bilo vse ok, v tvoji primarni družini.