Z ženo sva poročena že par let in imava tudi par let starega otroka.Izhajava iz čisto drugačnih okolij. Jaz iz kmečke družine (majhna kmetija), ona iz nekmečkega okolja( način življenja). Že pred poroko sva se dogovorila, da bova živela pri meni.Ko pa je do poroke prišlo, so se začele težave. Začela je zavračati vse, kar je povezano z mano( straše, soprodnike, da ne govorim o kmečkem delu)- Pa me to najbolj ne moti, če ne pomaga na delu na kmetiji, špredvsem me moti ignorantski odnos celo kljubovalni do vsega kar je povezano z mano. Celo zaničevalno, čes da je miselnost na podeželju 50 let za njihovim okoljem.Njen svet so samo štiri stene v stanovanju ( imamo čisto ločeno stanovanje sicer v skupni hiši z mojimi starši), in majhen vrtiček , ki ga obdeluje. Ne pokaže nobene pripravljenosti za vključitev v okolje. Praktično nima nobenih stikov z nikomer, razen z eno sosedo, po telefonu s svojimi starši. Ves čas , kar sva poročena, še nikoli ni povabila na obisk kakega svojega sorodnika ali prijateje.Kot kaže se me sramuje ali okolja v katerem živi.Jaz pa sem drugačen človek, bolj odprt, in zelo trpim, če sem samo0 doma, da ne govorim, če sem samo v stanovanju.Narava in sprostitev v naravi mi zelo veliko pomeni.Kakršno koli pogovarjanje na to temo se hitro konča, ker me vedno zabije. Smili se mi tudi otrok, ker mora biti vedno poleg nje, več ali manj notri. Kajti ven pa ne gresta, da ne bi prišle v stik z okolico, posebno z mojimi starši. Jaz pa ga ne smem vzeti, da ne bi prišel v stik s starši. Tako otroka na skrivaj vodim do staršev pred odhodom v varstvo, da ga vidijo vsaj tistih nekaj min.Enostravno ne vem kaj naj naredim, saj se nočem kregati.Vendar pa priznam, situacija postaje zame počasi brezizhodna, sem že kar malo obupan. Ali sem res v taki pasti?

Alijanda

Ne poznam sicer ženine plati zgodbe, toda njeno obnašanje, kot ga opisujete, je milo rečeno res precej čudno. Toda, tako kot vsi ljudje, ima tudi ona svoje razloge za tako vedenje. Običajno so ti precej globlji in drugačni od tistih, ki so navidez očitni. Verjamem, da ste ob tem, kako doživljate vse skupaj, res že precej obupan, na nek način res v pasti. Ampak zato, da se počutite ujetega v to »past«, je odgovornost zelo vaša. S tem mislim predvsem, zakaj dovoljujete tak odnos, to zaničevanje, sramotenje? Zakaj pristajate na to, da je VAŠ OTROK zaprt med štiri stene? Čemu se ponižujete s tem, da na skrivaj vozite otroka iz stanovanja in do staršev? Napisali ste: »Enostavno ne vem, kaj naj naredim, saj se nočem kregati.« Zakaj se nočete kregati, odkod vam ta odpor do krega? Ga je bilo pri vas doma preveč ali pa je bilo vsako nasprotno mnenje že v kali zatrto? Očitno se boste morali kar velikokrat »skregati«, če boste želeli kaj narediti za otroka in za vajin odnos. Če se boste še naprej izogibali kregu, se boste očitno še naprej napredku v vajinem odnosu. Ta je pa nujen, saj tako naprej očitno ne bo šlo več, predvsem pa se mora ustaviti škoda, ki se dela otroku. Očitno boste morali nekaj spremeniti, samo od sebe se ne bo nič. Se boste začeli učiti postaviti zase, dojemati različna mnenja (kreg), kot nekaj normalnega? Boste v tem kregu končno uspeli zdržati do konca, ali boste vedno znova iz njega pobegnili kot »poraženec«. Niste v pasti, samo tako se počutite, ker je na nek način to še najbolj enostavno. Lažje je dojemati situacijo, kot da se ne da nič spremeniti, saj potem ni treba tudi nič narediti. Žene ne boste spremenili, lahko pa začnete spreminjati sebe – kot človeka, očeta in moža (vrstni red ni naključen!).

Upam, da zgornjih vrstic niste razumeli, kot da je z vami kaj narobe. Živite na način, kot ste se oziroma so vas naučili. Verjetno ste do zdaj naredili, kar ste mogli. Toda očitno so vas marsičesa naučili narobe in zadeve ne delujejo več. Za to res niste nič kaj dosti krivi, od tod naprej pa se začne vaša odgovornost, da se začnete učiti na novo. Povabite zraven svojo ženo, brez terapevtske pomoči se bojim, da vam bo precej težko kaj bistvenega spremeniti. Če žena ne bo želela sodelovati, si pomoč poiščite sami. Ko si boste dvignili samozavest, se zavedli svoje moči in odgovornosti, se bodo začeli spreminjati tudi vaši odnosi. Ne obupujte in odlašajte – začnite že jutri. Srečno!

Tvoja edina past zna biti nizka samopodoba ! S tem ne mislim da je treba nekaj narediti na silo, grobo ali kako drugače negativno, definitivno pa je tvoja mlačnost v zvezi pogubljujoča zate. O vsem kar človeka tišči, se v normalnih zvezah mora, sme in je tudi nujno da se pogovori. Ti na njene stavke, kateri ti niso po gudu – ostajaš tiho.

Ozadje nam ni znano, nisi ga napisal – to se ni zgodilo čez noč, kako je bilo v preteklosti, kak način življenja sta imela prej, kak je bil medsebojen odnos tudi s tvojimi starši, kak je na splošno vajin odnos in s tem povezano zakonsko življenje, kak karakter je sicer….? Brez da bi žensko kako užalil, se sprašujem – ok, je sicer iz nekega drugega življenskega okolja, prišla je živeti k tebi na kmetijo, vedela da je to drug način življenja.. – pa je kdaj sploh pokazala trohico zanimanja za karkoli, vsaj kak drobec tega ? Če ni – na kaj si upal ? Po svoje bi bil slep, naiven in še kaj če bi si mislil da bo drugače, potempatek ni čudno da se zapira med štiri stene, to je njen beg. Nikakor zaradi otroka ni pravilno da tako postopa, otrok potrebuje gibanje, zrak, igro, prostost, oba starša, tudi njegova pravica je da ima neomejene stike s starimi starši.. Kup tega ! Njena posesivnost do otroka je negativna, da sploh ne omenjam tvoje mlačnosti okoli tega da otroka na skrivaj “pokažeš” staršem ! Tukaj ni krivda njena, tukaj je definitivno tvoja ! Moram biti malo grob, oprosti – toda starš otroka si tudi ti, če odmislim vse ostalo – narobe je v partnertnerstvu že to da se dela na skrivaj, se pravi – proti volji drugega. Kam to pelje ? In pravijo: otrok je zrcalo partnerstva..

Glede na vse napisano je moje subjektivno mnenje da sta si vidva kontrastno zelo različni osebnosti. Nisi napisal kako drugače v zakonu funkcionirata, sklepam da pa se ti drugače posvečaš delu na kmetiji, ona pa v bistvu stagnira; živi nekako solo življenje, nima kroga prijateljev, nima hobijev, zapira se stran od zunanjega sveta.

Tvoja opisana skrb gre bolj v smeri njenega prepoznavanja in sprejemanja v okolici, starši, kar pa je zmotno. Najprej je treba poiskati razloge v vajinem odnosu, biti pripravljen tudi poslušati njo, njene stiske ali razloge da je temu tako. Če je sicer primerjala miselnost kmečkih ljudi z neko zaostalostjo, potem je bil to nek gnev. Dan današnji je življenje v kmečkem, izvenmestnem okolju – privilegij marsikoga, neizpolnjena želja mnogih… To, da se je preselila k tebi, ni bil nikakršen vajin dogovor, ženska brez ljubezni tega verjetni nikoli ne bi naredila ! So pa se pojavili drugi dejavniki, katere morata skupaj obdelati. Brez strahu, z veliko mere tolerance in razuma, drugače vama tudi stroka nima kaj pomagati.

In morda za konec: ne jemlji sebe za žrtev ! Ženska z moškim ki nima j***, nima kaj ! Dominanten je morda lahko vsak, toda ne “naučeno”, temveč spontano.

Ma niste vi v pasti,samo poguma nimate,da bi se postavili zase,ne razumem,kako lahko dovolite,da ne morete otroka vzeti sabo recimo na sprehod v gozd..ali iti na obisk staršev..če ji paše čepet v stanovanju naj,ima vso pravico,ampak ni pa treba vsem kompletno čepet doma,tako kot ima ona pravice,imate vi pravice in ena izmed njih je peljati svojega otroka na izlet ali k sorodnikom.lp

Alijanda,

dokler ne boš ženi jasno in glasno povedal, da te to moti, bo ona nad tabo imela moč. In dokler boš ti trpel za ljubi mir pri hiši, te bo to psihično uničevalo. In kam bo to privedlo? Da se bosta z ženo še bolj odtujila, postala celo sovražnika. Tega pa menda nočeš ne ti ne ona. Ni mi jasno, kakšen odnos sta vidva imela pred poroko, vendar če je ona prišla živet k tebi, je menda vedela, kako živite, vedela je, da bo morala delati na kmetiji (pa čeprav ji morda tega ne očitaš). Saj je že prej vedela, da si kmet (pa tu ne mislim slabšalno, ker kmete zelo spoštujem), zakaj te je pa potem vzela?
Jaz bi se postavila zase in za svojega otroka. Njej povej, da ni treba, da gleda tvoje starše, če noče, vendar ima otrok pravico do stikov s svojima dedkom in babico in ju lahko vidi, kadar hoče. Povej ženi, da če ji kaj ne paše, lahko odide in si najde mestnega fanta, ki jo bo zaničeval, jo pretepal, cele dneve poležaval doma… bo pa izobražen in to ona hoče. Razumeš poanto? Naj se odloči, ali bo raje živela s pridnim, delavnim človekom, ki jo ceni njo in otroka, ki jo spoštuje, pa ima morda samo osnovno šolo (pa kaj potem) ali si bo našla enega z doktoratom, ki je morda prebral vse knjige sveta, pa še nikoli ni vzel v roke knjigo bontona?

Z možem oba izhajava iz kmetije, a skupaj sva začela kot najemnika in po 5 letih sva se preselila v novo hišo. Do mojih je 1 km, do njegovih 2 km.
Na začetku je bilo normalno, da sva oba sodelovala pri poletnih opravilih, pri obeh družinah, kasneje pa so se problemi začeli kopičiti.
Meni je šlo zelo na živce vsiljevanje kmečkih dobrot (meso, domači rezanci, potica…). Želela sem biti samostojna, sama speči potico, sama narediti rezance, ne pa da se je ob mojem povabilu na praznovanje, tašča pojavila z rezanci, potico, spekla je kruh…. S tem sem jo razumela, da jaz ne znam tega pripraviti, da bi bilo dovolj dobro zanjo.

Tako razmišljamo ženske. Bolj ko je tašča “dobra”, bolj nam je zoprna.
Razumem tvojo ženo, da se drži zase, saj še jaz, ki izhajam iz kmetije ne prenesem tega vtikanja. Na živce mi je šla tašča s pretirano skrbjo za moje otroke (da se ne bo umazal na kmetiji, da ne bo padel….). Pomisli, če je tudi pri vas kaj podobnega.

Pravzaprav je pa tako, da če ne boš ugotovil v pogovoru z ženo kaj je bistvo njenega “odmika” v svoj svet, lahko samo ugibaš.
Ti gledaš na vse drugače, ker so to tvoji starši.
Popolnoma jo razumem da mrzi kmetijstvo. Glej-bila sem pri 12 letih za vsa gospodinjska dela na kmetiji sama (likanje, pospravljanje…), saj moja mama ni imela časa (prašiči, krave…). Zasovražila sem kmetijstvo.
V nekaj letih se je na kmetiji ponesrečil moj stric, umrl je 28 letni brat in 60 letni oče. Vse zaradi kmetijstva…..Celo življenje smo varčevali in vlagali v kmetijo. Ničesar si nismo privoščili-obleke smo imeli od cele žlahte. Kupovalo se je stroje in vlagalo v stavbe.
In danes?
Razpadajo, ni gospodarja…..Ali naj pustim službo da bi delala kmetijo?

Ne-tast in tašča še vztrajata – sama. Enkrat se bo tudi to končalo.
Z možem imava svoje življenje-svoje službe, presrečna sem, da tudi podobno mnenje glede kmetije.

Pogovori se z njo. Naj ti bo bistvo žena-ne govori staršem o svoji ženi, kot da ima svoje muhe in podobno. Če boš imel srečo in pravi pristop se ti bo žena odprla in poskušaj jo razumeti.
Poročen si z njo, ne s starši.

Hvala za vse odgovore.
Verjamem, da je v kratkem težko opisati vse razmere, ki so vezane na probleme, ki jih imam.Kot rečeno, ni največji problem kmetija ali delo na njej, ker imamo majhno kmetijo in jo obdelujemo le ljubiteljsko, iz odgovornosti, da se nam površine ne zarastejo, pri tem seveda pridelamo še nekaj zdrave hrane.Dohotkovno je popolnoma nepomemben vir za vse nas.Imam univerzitetno izobrazbo (odgovor za toygirl), dobro službo in delo na kmetiji mi pomeni sprostitev, fizično aktivnost, ki bi jo moral v nasprotnem poiskati drugje( rekreacija, fitnes..). Tudi sicer dam veliko na zdrav način življenja ( zdrava hrana- veliko jo pridelamo doma še zaenkrat, gibanje…)
Nizka samopodoba? Težko bi se strinjal s tem, ker v javnosti uživam velik ugled in spoštovanje, opravljam odgovorno službo. Če bi imel tako nizko samopodobo, potem dvomim , da bi bilo tako.Morda.Jaz verjamem, da imam tudi jaz, kot vsi , napake, da nisem idealen.Večkrat sem se skušal pogovoriti z ženo o določenih stvareh, vendar kot rečeno. Vedno sem naletel na zaprt dialog. Tudi če pridem še s tako pozitivno informacijo, ona to sprevrže v slabo in vsakič konča z svojim zaključkom, ki je edini pravi.To je tako, kot če prepričuješ prepričanega. V šoli so nas učili, da prilagoditi pse, pomeni preživeti.Ja ,, oba se morava prilagajati novim razmeram, vendar v večji meri bi se morala okolju prilagoditi ona, ker je prišla v novo okolje. Če navedem primer, kar me tudi zelo moti: otroka pri govorjenju popravlja, ko govori naše narečje. Pa čeprav vedno pravim, da bo otrok bolj izstopal, če bo pri nas govoril njeno narečje, kot naše.Končno so narečja bogastvo naroda in kdo ga bo negoval, če ne mi ki tu živimo.Nenazadnje, kdo bo obdeloval našo zemljo, če ne tisti, ki tu živimo. ( Morda Snaga iz Ljubljane?)Žena je imela veliko hobijev, preden se je poročila. Taiste stvari se dogajajo v našem okolju, samo vključiti se je treba v nove skupine.Vendar ne, med te čenče pa jaz ne grem.Takšni so njeni odgovori.Nevključitev na celi črti ima za posledico razumljivo potezo, da bi me imela vedno rada poleg sebe, ker sem jaz edini. Vendar jaz nisem padel z Marsa, sem del okolice, družbe in tako bi želel tudi naprej funkcionirati. Nikoli si nisem družine predstavljal kot hermetično zaprto celico, kar v našem primeru skoraj je.
Kar se tiče odgovorov “nule”: nikoli nisem imel kompleksa zaradi tega, ker sem kmečki sin in da živim na podeželju. Ravno nasprotno. Če česa, potem se zagotovo ne sramujem svojega dela, tudi dela na kmetiji ne.Glede vsiljevanja mojih staršev: ga nikoli ni bilo, kontaktov nimamo, nimamo skupnih nedeljskih kosil( kot jih imajo marsikje ), edinkrat ko pridejo moji starši je praznovanje rojstnega dne otroka in to samo na sladico, pa še takrat se “gospa” umaknejo.
Saj sem se že posvetoval tudi z različnimi strokovnjaki s tega področja, kjer sem jim lahko tudi bolj podrobno razložil težave kot tukaj, pa jih je veliko prišlo do zaključka, da sem predober ali kot je bilo v enem odgovoru že napisano, da sem morda brez jajc.
Vendar sem bil zelo popustljiv ravno zaradi tega, ker vem, da ni enostavno zamenjati okolje in sem pričakoval, da bo sčasoma le pognala korenine.Pa je pognala le trnje, ki ne pusti nikomur blizu, pa čeprav je na vrhu morda čudovit cvet.Vendar če te trn zbode, boli.

alijanda,

nič nisi napisal, kakšno je bilo vajino življenje pred poroko. Se je žena strinjala s selitvijo na kmetijo? Je bila že prej verjetno pri vas doma, da je videla kje in kako živite, mar ne? Če pa prav razumem, ko berem tvoj prispevek, se s kmetijo ukvarjate ljubiteljsko oziroma, da polja ne propadejo.. in ženi ni treba delati na kmetiji. Po mojem mnenju njo moti vse, kar je povezano z vašim krajem, narečjem… Mogoče se z ženo poskušata pogovoriti in jo vprašaj, kje bi pa ona živela in kako si predstavlja življenje na vasi ter kaj bi ona spremenila. Mogoče skupaj prideta do neke rešitve, ki bo sprejemljiva za oba. Pa srečno!

Ja res, meni je pri vseh teh zadevah čudno to, da vse te tako različne interese opazite šele po poroki, pa še to ne v prvem letu zakona. Branje izpade tako, kot da vaju je kdo na silo skupaj spravil. Take stvari je treba urejati v času hoje in spoznavanja, ne pa potem , ko so tukaj že otroci in skupno življenje in premoženje.

Poroke, ki jih lahko videvamo preko celega leta, vesele svate in razkošje je vse bolj namenjeno ceremoniji kot zreli odločitvi o skupnem harmoničnem življenju.

ja, aneja, saj to je čudno. Da bi bilo ženi prej vse ok, da mu tega, da ne mara živeti na kmetiji, ni povedala že prej in da bi svoj “pravi obraz” pokazala šele po poroki.

tudi to se dogaja

Pred poroko ni bilo nobenega problema glede življenja na podeželju, celo nasprotno.Tako, da se res na nek način počutim izigranega, zlorabljenega…….

Tudi meni se zdi, da problem tiči povsem drugje in se odraža skozi prezir do vsega, kar je povezano s tabo. Malo me je zbodlo, da imaš službo IN delo na kmetiji (sicer ljubiteljsko), ki ti verjetno vzame kar občutno več časa, kot če bi šel nekajkrat na teden na fitness. Morda se je po rojstvu otroka in selitvi počutila osamljeno (brez starih prijateljic/prijateljev) in samo za vse (otrok, gospodinjstvo…). Kako je bilo ob rojstvu otroka? Si bil veliko zdoma? Je bila veliko sama? Je dobila vso potrebno podporo, pomoč in ljubezen s tvoje strani? Morda jo je prepuščenost sami sebi in razočaranje nad “takšnim” družinskim življenjem zapeljala v začaran krog. Ker ji je šlo vse na živce, se je izolirala, potem ji je šlo vse še bolj na živce in spet izolacija…

Ko si enkrat tako dolgo odsoten iz okolja in hermetično zaprt, se enostavno navadiš na to in je enostavneje biti pasiven med štirimi stenami, še naprej gojiti odpor do okolja, kot pa da bi šel na kak obisk itd. itd.

Skratka po mojem mnenju se je moralo zgoditi nekaj direktno med vama (niso bile uslišane kakšne želje, morda so bile podrte idealne predstave…) in se sedaj to samo izraža na tak način po vseh teh letih. Si jo morda že vprašal, ČESA si sploh pravzaprav želi? Kaj bi rada spremenila?

Glede na to, da je preteklo sedaj že kar nekaj časa, sta mogoče že našla kakšno rešitev?

Pa srečno!

Šele včeraj sem naletela na pismo, ki ga je v marcu napisal moj mož. Rada bi vam povedala kako to zgodbo doživljam sama in vas prosila za pomoč. Kako naj pripravim moža, da se skupaj odpraviva po pomoč k strokovnjakom. Kajti po razgovorih z njim in po zgodbi , ki jo je napisal , je prepričan, da je problem samo v meni. Večkrat mi je že rekel,da on ne potrebuje pomoči, ker je problem predvsem v meni.
Moža imam rada in mi poleg triletne hčerkice pomeni vse na svetu. Res, kot je opisal izhajava iz različnih življenjskih okolij, pa vendar ne tako različnih kot je prepričan on.Tudi jaz obožujem naravo, tudi doma sem veliko prostega časa preživela ob delu na vrtu in rože so in so bile moja velika ljubezen.
Kot opisuje mož, sem v živlenju imela veliko hobijev, ukvarjala sem se z glasbo, pela pri kar nekaj ljubiteljskih zborih.Ukvarjala sem se tudi z atletiko.Druga moja ljubezen so bili hribi in planinarjenje.

Z možem sva poročena štiri leta, poznava se leto dlje. Živela sva narazen 100km. Svojim staršem in sestri me je predstavil, ko sva začela razmišljati o poroki. To se mi je takrat zdelo nenavadno, saj sem že prej želela spoznati njegovo družino in tudi sama sem ga kot partnerja želela predstaviti svojim,a se je to zgodilo res tik pred poroko.,Ko sva se spoznala, je imel 39 let, jaz 35. Tako, da sva se srečala dva, z že precej ustaljenimi navadami.Povedal mi je, da živi na kmetiji, da ne namerava iti od doma, da živijo doma precej skromno.KO sem bila prvič pri njih, sem bila res presenečena.Hiša je bila v straš’no slebem stanju, brez kopalnice, brez sanitarij v hiši. Čez dvorišče je bilo stranišče “na štrbunk”. Gospodarsko poslopje je bilo novo. V hlevu gospodari ata, ki še trikrat dnevno krmi živino, kljub napajalnikom, ki obstajajo v hlevu prenaša vodo v plastičnih posodah, ki jih je na dvorišču kar nekaj,še in še bi lahko nadaljevala….Aljandi sem, ko sva bila še fant in dekle res omenja v svojem pismu. . Opazila neverjetno družinsko povezanost, kot jo opisuje Kuzizizi v pismu, ki je bilo pred kratkim objavljeno na tem forumu.V svoji zgodbi namreč ni opisal, da poleg staršev z nami živi tudi njegova sedeminštiridesetletna sestra, Ki nima partnerja , ki sto % “visi ” na svojem bratu, ki ji predstavlja hkrati brata,moža… Ata in mama sta bila vse življenje samo doma, pot v cerkev in k zdravniku je edino, zaradi česar sta se odpravila od doma.Nihče od njiju tudi nima vozniškega izpita, tako, da sta res popolnoma odvisna od svojih otrok. Ravno tako je z moževo sestro. V štirih letih , kar živim pri njih je šla le enkrat za tri dni na dopust, drugače je njeno edino življenje služba in dom. In tu je glavni vir najinega nesporazuma. Odkar sva poročena niso sprejeli, da sva se poročila z razlogom, da si ustvariva svojo družino. Vsaj jaz sem se poročila iz tega razloga. Mama pravi, kadar nanese tako, da smo vsi ena družina. S čemer se ne strinjam in sem možu to že velikokrat povedala.Mož je ves čas razpet med svojo primarno in najino družino in vsi prepiri izhajajo, kot jaz doživljaqm predvsem iz tega.Ne morem reči, da so slabi škodoželjni ljudje, a so res posebni. To so mi potrdili tudi njegovi sorodniki, tako po atovi, kot po mamini strani. Ko sem že na začetku rekla, da želim svoje gospodinjstvo, je bil z njegove strani ogenj v strehi.Že tako je bilo najino stanovanje, vsaj jaz sem se tako počutila kot “javna hiša” vsak je lahko vstopil kadar se mu je zahotelo. Predvsem je hodila mama z besedami: “Ata je rekel, da naredi to in to….. PO teh letih se je izkazalo, da sem razmišljala edino pravilno, saj smo predvsem čez poletje vsaj tisti čas ko smo pri kosilu skupaj, nato odide in dela s svojimi (atom, mamo in sestro). Medve s hčerko pa preživlava popoldneve pretežno sami.Nikakor ne samo notri, pogosto greva k sosedom, kjer je fantiček hčerinih let, s katerim se veselo igrata. Rers pa je, da se izogibam dvorišču, kjer tam je vedno kdo in tam se žal ob vsej navlaki polovinilov in strehc pa plastičnih posod ne počutim doma. Lahko rečem da sva s hčerko dosti zunaj,res pa se izogibam dvorišču. velikokrat sem že povedala možu, da nimam nič proti njegovim, jih spoštujem, nikdar jim nisem rekla žal besede, a ne morem jih sprejeti , dokler oni ne bodo sprejeli nas kot družinoin to, da sva midva kot zakonca prve aodgovorna drug drugemu. Z možem imava njivo, ki ji on pravi- majhen vrt (vsaj 5krat je večja od našega domačega vrta), kjer pridelam vse, kar potrebujemo čez leto za gospodinjstvo. Prinesla sem zelenjavo, ki je oni niso nikoli pridelovali (brokoli, paprike, blitvo…), ker se držijo nekega ustaljenega reda.Naj omenim še to, da sva z možem oba univerzitetno oz. visokošolsko izobražena. Mož ima zahtevno službo, s pisarni nekaj kilometrov od doma. Sama vstajam zjutraj ob 4.30. SLužbo imam oddaljeno pribl- 55 km. Vračam se okrog četrte ure popoldne. Mož ima pretežno sedeče delo, tako, da mu delo na kmetiji pomeni rekreacijo. Jaz delam v zdravstvu , na težkem oddelku. Moje delo ja tako fizično, kot psihično dokaj naporno, pa še vožnja, tako da domov prihajam, kar utrujena.Pa si kljub temu vzamem čas z najino njivo, popgosto tudi zvečer, ko gre hčerka že spat, ker se tam predvsem psihično sprostim.
Tolko za danes, verjetno bom jutri skušala predstaviti tudi čustveno in spolno plat najinega zakona.
Predvsem pa, kako naj pripravim može, da se skupaj odpraviva po pomoč, kajti o zakonskih skupinah, ki potekajo v župniji sploh noče slišati, češ, da tam ne bo nič novega izvedel. Že vnapreh hvala za vaše nasvete.

sedaj pa imamo drugo plat zgodbe! Iz tega je videti, da se nista poznala dovolj dobro pred poroko in da komuniciranje med vama še zdaj ne funkcionira, glede na to, da ima vsaka stran čisto drugačen opis situacije.
Če je res, kar je napisala žena in nekako ji verjamem, ker poznam razmere življenja na kmetiji, moram reči, da Obupan – glede na to, da imaš uni. izobrazbo, kmetuješ še na isti način kot tvoj ded. Moj mož ima kmetijo, pa zraven še gradimo, imamo dva otroka, skoraj vse nedelje prosto, morje, smučanje, izleti, izhodi zvečer, za vse se najde čas. Je pa bilo potrebno usesti se dol, preštudirati kako naprej, nabaviti najbolj potrebne stroje, se specializirati, tako je odpadlo ogromno nepotrebnega fizičnega dela, ki terja ogromno časa. In na koncu mora tudi računica štimat, drugače je res samo hobi. Samo hobi so 1-2 kravi, ne 15 – to je ob starem načinu dela trpljenje in še finančna izguba. Izgubil pa boš tudi družino. Na koncu boš star, sam in s propadlo kmetijo brez dediča.
Glede na to, da se imata rada, je še možnost, da se pobereta. Ženi svetujem, da mu pokaže, kar je napisala sama. Enostavno se je potrebno usesti in se pogovoriti kako naprej. Če ne upravlja s kmetijo in je hobi, naj gre na kmetijo vsak drugi dan za kaki dve uri. To je hobi. Če upravlja s kmetijo, pa so potrebne korenite spremembe in načrt za naprej, tudi zmanjšati obseg dela, pri največjih opravilih pa tudi pomoč, tudi žene. Vse se da, če je volja, na obeh straneh.
Želim vama, da najdeta skupni jezik.

Se samo podpišem!!

Spoštovana žena obupanega!

Saj ne morem verjeti, skoraj tako kot da bi pisala jaz.
Verjetno bi se problemi sami od sebe zelo elegantno rešili če bi se najina gospoda preselila iz kraja v katerem sta se rodila. Vem pa, da to pri meni ne pride v poštev. Zato na tem mestu strokovnjake tega foruma sprašujem o tem pogostem slovenskem fenomenu “ostati na koščku zemlje na katerem si se rodil do konca svojih dni”. Meni je to nerazumljivo in se pogosto sprašujem kako lahko nekdo bolj ljubi hladne zide hiše in prst zemlje kot človeka (v tem primeru žensko)? Saj zide prodaš in kupiš nove nekje drugje, žensko ki jo boš ljubil pa najdeš ali ne? Ne razumem …. Mislim, da svoj del odgovornosti pri vsem tem nosijo starši, ki s svojo vzgojo, “pranjem glave” svoje otroke na ta način priklenejo nase in si zagotovijo da ne bodo sami na stare dni. Sebičnost!

Spoštovani Kuzizizi,mala…!

Hvala za vzpodbudne besede in za to, da me skušate razumeti. Moram reči, da kmetija ni vir najinih problemov, to sem sprejela, nekako se mi zdi logično, da mož pomaga pri delu svojim staršem.Probleme vidim predvsem v odnosih in v korelaciji med nami, ki živimo na tej kmetiji. Moj mož tako spoštuje svoje starše in sestro, nisem še zasledila, da bi komurkoli, reke :”Ne!” Vedno izvrši vsak ukaz. Vse kar je potrebno nakupiti, organizirati tudi z njegovo družino, je na možu. Takoj po šporoki, ko je bila adaptacija stare hiše v teku (najprej se je adaptiralo stanovanje staršev in sestre, nato naše, ker iz izvajalskih razlogov drtugače ni bilo možno), sva midva kupovala vso keramiko, za kopalnico, kuhinjo, veže, kurilnico,…mož je bil glavni pri nabavi njihove kuhinje, predsobe, skratka pri tej hiši, je “deklica za vse”. Vem, da brez njega niso sposobni preživeti.
Priznam, da sva se in se še vedno premalo pogovarjava, da pogovore zelo pogrešam, da sama izhajam iz družine, kjer smo se dosti pogovarjali tudi o sebi, svojih čutenjih in problemih. da je moj oče pred nama s sestro velikokrat objel in poljubil mojo mamo, da se mi je to vedno zdelo nekaj normalnega. Moževa družina pa je tako povezana med seboj, a se pogovarjajo predvsem o delu, drugih ljudehm da bi kdaj govorili o sebi- razen ozdravstvenih problemih nisem zasledila. Mož in sestra sta strašno povezana a drug o drugem, kar se tiče osebnega življenja vesta zelo malo.
Nekaj mesecev preden sva se z možem spoznala, je bil v strašni krizi (depresiven). Razmišljal je celo o samomoru. Pa nihče v družini ni vedel za to. Tudi jaz ne vem zakaj, nikoli se mi tako ne odpre. Tako težko pove kaj o svojih čutenjih. Sicer je zelo družaben moški.
Tudi v spolnosti imava probleme. Praktično se je ne želi. Težave ima z erektilno disfunkcijo.Nikoli mu ne očitam te njegove nezmožnosti. Pogrešam pa njegove nežnosti in dotike. Vso intimo, kar jo imava sem glavni pobudnik.
Iščem vzroke za to.Tudi te stvari izhajajo iz družine. Ata je zelo delaven, dela od jutra do večera. Z družino je samo pri obrokih. Tudi v zimskem času, si vedno poišče kaj za delat. Jaz vidim v tem, določen beg, beg pred čem ? Ko atu čestitamo za novo leto, rojstni dan, se ne poljublja, ker se s poljubi širijo samo bacili. Tudi kadar voščim moževi sestri je njena roka v moji dlani tako mehka, da je meni neprijetno. Skratka opažam, da se bojijo dotikov, bližine.
Druga stvar, kjer tudi smatram možen vzrok za težave v spolnosti ja ta, da je moj mož do študentskih let spal v zakonski post
elji ob stari mami.Tudi o njej govori samo pohvalno. Kako je doživlal spolni razvoj v puberteti?…Iščem vzroke, mogoče se motim, a moram reči da sem v službi kar nekaj let delala v delovni skupini skupaj s psihologi in psihiatri, kjer sem spoznala koliko reči nosimo v podzavesti s seboj iz otroštva.
Problem iščem tudi v sebi. Odraščala sem s sestro (ke je poročena že 20 let- z možem sta si zgradila svojo hišo) in staršema. Starih staršev nisem poznala, ker so že vsi umrli pred moojim rojstvomOče in mami sta oba zelo zgodaj zgubila svoje starše, se poročila, mami je bilo 19 let očetu 26.Oče je imel mačeho, ki je bila za nas mama,a je spoštovala nas kot družino in se ni nikldar vtikala v karkoli. Nikoli ni od mojega očeta “zahtevala ” nič, vesela je bila, ko smo enkrat tedensko prišli na obisk.Vzrok za prepir med mojima staršema v moji rani mladost, je bila očetova sestra, ki nas je dnevno obiskovala in očitala mami številne stvari,se vtikala v najino vzgojo, a ko si je ustvarila svojo družino, se je to končalo.Sezidali smo si hišo. V kateri zdaj živita starša sama in sama skrbita za vse. Odkar sem od doma ju še bolj spoštujem, ker sta nama dala svobodo. Nikoli nista nasprotovala najinim odločitvam. Sprejela sta moj odhod od doma, čeprav vem, da jima ni bilo lahko. Glede na razdaljo se vidimo približno 2krat mesečno. Po telefonu se slišimo nekajkrat tedensko, predvsem, ju pokličem, da vidim kako sta, ker se tudi starata.
Zelo me je motilo, ko sem ju nekajkrat po poroki povabila, sem imela občutek, da sta prišla k nam vsem- starši in sestra so ju pričakali na dvorišču. Sestra se nam je takoj pridruž, ker sem protestirala pri možu.

Spet sem predolga. Hvala vsem, ki me oz. naju skušate razumeti in nama pomagati. Lep dan!

Samo to lahko rečem, da je nama pri podobnih problemih zelo pomagala terapija, saj sva se tam, s pomočjo in vodenjem terapevta, šele dobro slišala, marsikaj razumela/predvsem kako je najino sedanje doživljanje povezano s preteklostjo/, se soočila z LASTNIMI problemi in s problemi v odnosu.Zelo zanimiv, a težak proces. Ni nama bilo žal ne časa ne denarja, ker je bil rezultat. Oba sva bila po terapiji bolj mirna in razumevajoča drug do drugega, najino nadaljno skupno življenje pa mnogo kvalitetnejše.
To je bilo pred leti, ko še ni bilo forumov in ko niso bile terapije še tako “popularne”. Moja izkušnja je, da je v takih situacijah zelo potrebna tretja, nevtralna, čustveno nevpeta in strokovno podkovana oseba.

Pravijo da je kriza priložnost za nekaj novega-RES JE!

Je tudi pot za spoznavanje in spremembno SEBE.

Srečno.

Kuzizizi – nekdo ne ljubi hladnih zidov hiše in zemljo ampak svoj dom. To je na podeželju veliko bolj prisotno kot v mestih. Na podeželju je navezanost na domačijo, kjer so prebivali rodovi tvoje družine pred tabo zelo velka (v mestu se pač seliš iz stanovanja v stanovanje) in to razumem. To so za nekoga njegove korenine, zemlja dobesedno prepojena s krvjo in potom njegovih prednikov in tudi njega.
Tudi sama ljubim svojo rojstno domačijo, vendar je tudi res, da sem jo bila, čeprav je trajalo kar nekaj časa, da sem se sprijaznila, pripravljena zapustiti in oditi na moževo.
Ampak problem zgoraj ni bil kraj prebivanja, tu se je žena strinjala, ampak to, da se mož obnaša kot del stare družine, zraven ima pa še nekje zvečer ženo in otroka. Oni so družina, potem vsi ostali, to je narobe.