MI NE MOREMO IN NE ZMOREMO VEČ…14 let se že borimo z in proti drogi…Štiri komune, dvakrat DTO, razni projekti, zvrhan kup raznih pomoči, par boljših dni in znova in znova padci nazaj in nazaj…Ni za živet in ne za umret…

pravica je naredila samomor,med življenjem in srečo porušen je predor,poštenjak ni nobenemu več vzor,iskrenost je laži prepustila nadzor….novica dneva začenja se na spor,denar je glavni krivec za razdor,duša ni več ljubezni motor pred izklučitvijo dobili bomo ukor…
+thanks for lyrics ibunge band+

Droga je neugodna stvar. Bolj izkušeni od mene pravijo, da je za dolgoletne narkomane, ki se nikakor ne morejo izviti iz primeža odvisnosti, morda boljša možnost življenje na enem od substitutov. Morda bi morali pomisliti tudi na to možnost.

Izbira ni prav pestra, metadon, suboxone in substitol (morfij). Kaj pa če bi svojega odvisnika poskušali sprejeti kot takega in ga podpreti v življenju na enem od substitutov?

Jst nevem kdo ste vi,vam povem kdo smo mi….USPELO NAM JE,USPEVA NAM ŠE,zakaj ….ker smo želeli ŽIVETI IN NE UMRETI!!!

Glavo gor in gremo naprej,v življenje brez omame in odvisnosti……samo odločiti se moraš…..vse dobro želim!!

Pozdravljeni obupani!

sem čisto na istem , samo da ni še tako dolgo let, jih je pa kar nekaj.Tudi jaz isto razmišljam, z njim ni ne za živet , ne za umret. ENA SAMA GROZA.Pravijo, da ga je treba vreči ven, samo kaj ko je to zelo hudo, težko naredit. To itak svetujejo tisti, ki z drogo nimajo izkušenj. Če boste kaj pametnega izvedeli (saj vem, to je skoraj nemogoče, mogoče pa le?) napišite. Tudi jaz čakam na čudež, čeprav vem da se ti ne dogajajo . l.p. melita

Iskrena hvala vsem za prijazne besede.
Substituti…Jih v največji meri izrabljajo, še zlasti metadon. Suboxson, en čas ja…pol pa spet droga…Živet z njim na tak način??? NEMOGOČE, razen če ostanemo v golih! sobah, sicer vse sproti gre. In vsako noč čakamo, če bomo preživeli do naslednjega dne…Nimamo več besed…nimamo več moči…nimamo več volje…Tukaj sta dve družini, majhen otrok (njegov) ki smo mu ves čas stali ob strani, mu pomagali, vspodbujali in še vedno skušamo pomagat, a brezuspešno. A je še sploh kaj možnega??? Ljubi bog, usmili se…

tudi jaz sem tukaj kjer ste vi.
skupaj sva bila leto dni. pred njim nisem imela pojma oa drogah, alkoholu … nič takega nisem doživela. z njim sem dobila vse. dolgo nisem vedela kaj naredit, teptal je mene in sebe, lagala sem si, da bo bolje, pa sva se po vsakem pozitivnem obdobju zavrtela v pekel. komaj sem zbrala moč in se postavila zase.
tako dober človek je, ko je trezen, normalen. toliko stvari zna, izredno prijetno je živeti z njim … dokler ne znori, ne vzame tablet, se ga ne napije do nezavesti … potem postane zverina. nekako mi je uspelo postavit se zase, s tem pa sem bojda njega pahnila tja, kamor ne bi smel it. to mi pravi pojan, zadrogiran. kliče me in mi pove, da je vzel črtico, dve, tri, zdaj mora nekaj spit … potem dobim sms, da naj ga pozabim, da ni vredno čakat nanj, da je anrkoman in alkoholik … mene pa boli, ker mu ne znam pomagat in ker vem, da mu ne morem, ker si noče pomagat, ker sam sebe nima toliko rad.

včasih si želim, da bi res naredil samomor, s katerim mi je tolikokrat že grozil. potem ne bi imela več upanja, da bo kdaj drugačen. pa vem, da me ima neskončno rad, ko je normalen, trezen. žal je teh obdobij vse manj.

zelo_nesrečna
mogoče tudi za nas nekoč posije sonce…Čutim, da enako razmišljamo in enako doživljamo. V enem dnevu se zmeša vse: jeza, žalost, nemoč. In tako dan na dan. Ni besed, ne da se opisat bolečina…

ne, ne da se.
jaz sem se kljub temu odločila, da naredim temu konec. ne bom se več obremenjevala in si dovolila, da z menoj manipulira. kadarkoli dobi občutek, da mu obračam hrbet plane name z “če bi me imela res rada bi mi pomagala, stala ob stani, se borila z mano”. ok, potem ga po njegovo nimam res rada. če ostanem z njim bom izgubila sebe, če rešim sebe pa moram potrgat vez z njim sicer me bo vedno peklo, da sem jaz kriva za vse, kar se mu bo še naprej dogajalo. mogoče pa se res nekoč postavi na noge … kaj vem. če se bo se ne bo zaradi mene temveč zaradi sebe. po moje.

je kar huda življenjska izkušnja ko se zaljubiš v narkomana. nisem si nikoli predstavljala, da bom to doživela. po eni strani je tako, kot bi se tudi sam navlekel neke droge. kar ne moreš stran, iščeš možnosti za pomoč, želimš pomagat / rešit ljubljenega, čeprav je itak vse na njem. dolgo je trajalo, da sem dojela.

Bolečino, ki jo kdaj doživlja kdo izmed nas je res svojstvena, samo jaz lahko doživljam svojo bolečino tako kot jo doživljam, res je.
Včasih so ljudje govorili, da upanje zadnje umre, danes lahko trdimo, da upanje nikoli ne umre.
V prispevkih sem se srečal z zapisom, da marsikaj pišejo in predlagajo ljudje, ki nimajo izkušenj z odvisnostjo, in tukaj vidim zadevo drugače.
Če mi ozdravljene osebe poročajo, da jih je to in ono dejanje privedlo do tega, da so se odločili ZA ŽIVLJENJE, če starši, svojci poročajo o uspešnih dejanjih, je dovolj, da v to verjamem, tudi če sam nisem odvisnež.
Sicer pa, spoštovani OBUPANI, NI MI VSEENO ZA VAS, preprosto ni fer, da se vam po toliko truda dogajajo še naprej te nevšečnosti, na videz je morda res videti brez izhodno in vprašljivo, kaj še sploh lahko naredimo.
Morda je danes čas, ko pa boste EDINA SPREMEMBA JE LAHKO ŠE SAMO TO, DA ODVISNIKU NE POMAGAM IN BOM ZAČEL ALI ZAČELA STATI OBSTRANI SEBI IN SE ZAVZEMATI ZASE, ZA SVOJE ZDRAVJE, ZA ZDRAV NAČIN ŽIVLJENJA.
Kar ne pomeni, da ste obupali nad nekom ali čim, ampak, da ne prevzemate odgovornosti tam, kjer ni vaša odgovornost.
Če sem padel, ker sem se napil, je mar kriva moja žena, ker me ni prej poklicala domov, so mar krivi “prijatelji” s katerimi sem ga pil, so mar krivi… NE, padec je posledica mojega ravnanja, moje odločitve, mojega manjka zavedanja svoje enkratnosti, vrednosti… Torej?
Se pobruham, pokakam, polulalam… težko je to gledati ja res, ampak ne poznam človeka, da bi umrl, ker se je polulal ali pokakal. Torej- odločil sem se za to “blato” in ga imam, če pa mi kdo pride nasproti in prevzame mojo odgovornost, ti bom pomagal, revček…mi ni dal MOŽNOSTI, DA SE ZAVZAMEM ZASE, ČEŠ ZAKAJ BI, SAJ TO DELAJO LJUDJE OKROG MENE.
STOP!
Začnite pri sebi, kljub vsemu odkrivajte svojo dragocenost, vrednost… ni vse na psihičnem področju, čeprav je veliko, tukaj je tudi telo in duhovna dimenzija. Dr. Lipton v svoji knjigi Biologija verovanja zelo dobro opisuje, kako je vredno odločiti se delati dobro, iskati dobro, živeti plemenito, moralno, etično…in kaj vse to poptegne za seboj.
Spoštovani, do sedaj, ste zvečer želeli v spalnici polni teme imati luč, in ste odganjali temo, jo analizirali gledali vanjo…,ni bilo uspeha. Torej je čas, ko boste pogledali kaj v odnosu do sebe in okolice manjka in v ta manjk začeli plasirati svetlobo, odpuščanje, lepoto… ki je sedaj morda ne vidite, ker gledate predvsem v temo…Škoda, vredni ste svežine v življenju.

Spoštovani D.P.
Iskrena hvala za vaše prijazne in tople besede. Veste saj se človek odloči, da sedaj pa konec vsej tej pomoči, skrbi za druge itd…Ampak v srcu pa ostaja bolečina, da se to dogaja tvojemu otroku, fantu, bratu…Pa si brez moči in ko obrneš hrbet (kar je edino prav v smislu prave pomoči) neznosno boli…

Npr. pri vzgoji otrok, ko otroku odločno rečemo ne, ko gre z žebljem k vtičnici … Seveda jok in stok, čuti duševno bolečino toda… Ni potrebno besed.
Kar korajžno in pokončno naprej.
D.P.