Najdi forum

Obsedenost z izgledom otroka…

Ko sem si prvič dala barvat lase z rjave na blond mi je rekla: O kako grde lase imaš, že prej so bili grdi, zdaj so pač malo bolj. Potem me je kazala sorodnikom in se norčevala češ, da sem videti kot hibridna koruza in pšenična slama. Pa sem si kasneje stresla na glavo rdečo barvo in sem bila semafor. Pa se je vsa družina krohotala in komentirala vsak moj razcepljen las, da so vsi lase v dveh delih in da mi ponoči duhovi postrižejo lase, da zjutraj češem dele las, ki so mi odpadli. Kasneje me je ena mamina teta peljala v frizeraj in frizerka mi je rekla, da so se mi lasje vsi polomili zaradi barvanja in da me mora ostriči za dvajset centimetrov in me je ostrigla na paža.

Moja zgodba glede izgleda je popolnoma identična. Grozljivka. Bi pa povedala svoje mnenje glede las in striženja in frizure. Dolgi lasje nosijo energijo moči. Zato se je še posebej MOM in NOM osebe bojijo. Ko lahko še nadzirajo to energijo moči, nas vztrajno strižejo in delajo iz nas spake. Želijo, da se ta energija “odstriže”. Menim, da to poteka na zelo subtilni ravni, a je tako pomembno, da se tudi sama z grenkobo spominjam tistih let.
Pa spomnite se kakšne frizerke, ki vam je vztrajno krajšala lase veliko bolj, kot ste ji rekle, da naj……
Večino frizerk, vsaj v moji mladosti, pa je imelo kratke lase. Na dolge lase so bile ljubosumne.
In vem, da ne pretiravam.

Cel niz dogodkov se je priplazil na površje, ko sem začela brati komentarje.

No, ne samo da sem bila psotrižena na balin, so me v petem razredu ostrigli na 1 cm. Do petega sem uspela imeti dolge lase (niti vrat niso uspele pokriti, ampak zame so bili dolgi lasje 🙂 ). Potem so me enostavno postavili na stol in postrigli. Foter me je ostrigel, čigava ideja je bila pa ne vem. Vem samo, da so se mi v šoli posmehovali, fantje so mi kukali pod kiklo in mi govorili: jah moramo preveriti ali si fant al punčka…

Ko sem odrasla, sem si začela puščati dolge lase. Mati mi je kar naprej najedala: kaj ti bo ta slama na glavi, postriži to. Enake komentarje sem doživljala od tete (njene sestre)… Enkrat je od strica žena v pričo obeh idiotov rekla da kako imam lepe lase, je nastala cela drama. Bog ne daj, da bi kdo rekel kaj lepega o meni..

Nikoli, kot otrok, kasneje kot najstnica in tudi kot odrasla ženska, nisem oblekla krila ali obleke, ker sem imela krive noge. Odrasla sem v tem prepričanju….. za katerega danes vem, da je daleč od resnice. Sm kaj mi pomaga, ko pa sem celo življenje ždela v hlačah in ko se ti kaj takšnega zažre v kožo, se ga z lepa ne rešiš.

Celo življenje mi je mati govorila kako grd obraz imam, kako grdo kožo imam, kako sem bleda, kako je ona kot punca imela čisto (brez aken) kožo, da kakšna pa sem jaz. No, hudič je naredil svoje in sem imela čedalje več težav s kožo, zaradi katerih so mi ostali madeži in brazgotine. Mislim da v nobeni stvari ne uživa toliko, kolikor uživa v ten, da mi ob vsaki priliki reče kakšno kožo imam in kakšna sem v obraz. S ponosom še doda kako ona stara zgleda boljše kot jaz…. Nikoli, prav nikoli pa mi ni svetovala ali me ona peljala k dermatologu, ali pa mi kupila kakšno kremo. Mi je pa redno govorila kako je ona uporabljala neko kremo….

Ko sem bila stara 23, sem dobila prvo službo, seveda naredila zdravniški pregled na katerem so ugotovili da ne vidim dobro in me nemudoma napotili k okulistu. Dobila sem očala. Prvič sem šla k staršem, seveda z očali ker sem že imela takšno dipotrijo, da je v vozniški opomba. Pridem tja, še v hišo nisem vstopila, mi je mati dobesedno z obraza iztrgala očala dol in jih vrgla na tla, govoreč da kaj sem si nataknila očala gor, kaj me ni sram, kaj se delam neumno z očali. Ona stara jih nima, jaz sem si jih pa kr gor nataknila….

Pa še, in še ……in še….bi lahko naštevala. Poskrbela je, da se že celo življenje počutim kot najbolj grda oseba na tem svetu. Zaradi nje se nisem nikoli počutila žensko, nikoli nisem občutila sebe, svojega telesa tako kot bi morala. Celo življenje se sovražim in če mi nobeden ne podari nobene kritike, si jo pa sama. Tradicijo je treba ohranjat….

Skratka, zaboli me v želodcu ko se spomnim določenih situacij in ko podoživim bolečino. In kar me najbolj boli je spoznanje koliko mojega življenja je uničenega in kako se nikoli ne bom odrešila in vsega tega dreka. Čedalje bolj spoznavam in si poskušam priznati, da se določenih stvari očitno nikoli ne bom rešila, določenih čustev (mislim na lepa čustva, ki bi jih vsak človek moral doživljati) ne bom nikoli (s)poznala zahvaljujoč se ljudem, ki so zaslužni za to, da sploh obstajam…

Pri meni je tudi mama, dajala obcutek, da se grda racka. Ko mije nekdo dal kompliment, da sem lepa, sem mislila, da me zali in se igra z mojimi custvi. Strigla me je na fantovske frizure, oblacila v moska oblacila. Otroci v soli in vrtcu so me zbadali, da sem kot fant. Zelela sem si biti modna oblikovalka. Sabirala sem stara oblacila in jih prekrojila in carobno skombinirala. Takrat je nastala groza. Ni hotela v javnosti hoditi zraven mene, ker sem ji v sramoto. Drugim so moje kreacijebile obcudovanja vredne. Spomnim se, da sem kot devetletnica oblekla rdece kavbojke in rdec pulover, mi je povedala, da je rdeca le za suhice. Kasneje sem spoznala, da je ona cela iskompleksirana in ljubosumna name. V druzbi druzine pa se je spremenila, igrala je zelo ljubeco mamico. Men je slo na kozlanje. Danes v odrasli dobi tekmuje z mano v kilogramih. Odrascala sem z mislijo, da sem grda in debela. Ko sem se odmaknila od nje, sem spoznala, da sem cudovita in je mooja teza proimerna mojim letom. Brez slabe vesti si privoscim sladico. Ona je konstantno na nekaksnih dijetah, ne je to in tisto, to ni zdravo. Ko pa das na mizo pred njo nima meje. Pa se mi se hvali kako ima partnerja, kateri je mlajsi od mene. Spoznala pabimerada s svojimkolegom, kateri je od nje mlajsi 10 let. Bolano. Zalosno, da je celo zivljenje zenska in se se ni naucila, kako je lepo biti zenska. Gospa je v sredini sezdesetih.

Ja takšne so momster mame. Večinoma zelo ljubosumne na svoje otroke , še posebej ženske, fantke običajno priklenejo nase in z njimi pogosto vzpostavijo čustveno incestuozen ondos. Amapk to punčk….ni hujšega, če so lepe, pametne ali v čemerkoli pozitivne, od malega bodo poskrbele, da bodo to zatrle in vtrle v misli, čustva zgolj negativo. Grozljivo, še posebej, ker to skrivajo pred drugimi ali pa to počnejo na tako prefinjen način, da drugi niti ne opazijo ali pa jih prepričajo, da je otrok “preobčutljiv”.

Kakorkoli, ko to enkrat vidiš, je treba to spremenit, ne glede na to, kdaj spoznaš, kaj so ti počeli in ne glede na to, koliko let si zaradi tega izgubil. Ne jim dati zadoščenja, da sedaj še sam ponavaljaš ponotranjene glasove momster mame ali da še naprej izgubljaš leta življenja. Treba se je zakopat v to in sam sebi postati ljubeč starš, kakršnega bi moral imeti, pa ga nisi imel. Najhuše maščevanje zanje je, če prenehaš s tem in začneš res polno živeti. To že vesete, kak hudir je, kako se jim strena, če se vam kaj pozitivnega zgodi, vas kdo pohvali, dobro izgledate, kaj dosežete…..zato se lahko s tem, da prekinte njen vpliv in se začnete do sebe vesti, tako kot bi se moral ljubeč starš vesti do otroka in začnete uživati v življenju in se ne menite več za njene poskuse, da bi vas zatolkle v tla….moje izkušnje so take, da ko je videla, da se imam dobro, da mi je vseeno, kaj si misli..itd sem jo ujela s takšnih sovraštvom v očeh, da mi je skoraj sapo vzelo ( četudi sem jo vajena). Pa mi je na srečo tudi to vseeno, konec koncev je ona reva ker se vse življenje cmari v svojem morbidnem zosu, jaz sem se že zdavnaj odločila, da se tega ne grem , ona pa kakor če . Zato se ne grem več njenih igric, ne glede na karkoli in vsak dan posebej popravljam vso škodo,ki mi jo povzročila in počasi gre tudi to naprej.

Važno je torej, da čimprej izstopite iz tega in vsak dan, vsako minuto, ko se zalotite, da počnete sebi, kar je ona počela vam ali da se začenjate utapljati v obžalovanju – pokažete temu sredinec in se same vedete do sebe drugače. Na začetku gre težko in se zdi čudno, sčasoma pa se človek ( z veseljem) privadi bolj zdravega 🙂
GittaAna

GittaAna

Pa res, zakaj imaji mame takšno veselje sabotirat barvanje svojih hčerk, da nekatere celo skrivaj odnesejo iz škatle svetlo barvo in vstavijo v škatlo rjavo barvo? Eni sošolki je mama odnesla iz škatle blond barvo in noter spustila rjavo, ko jo je hči (z rjavo glavo) razkrila je pa rekla, da se je samo malo pohecala. Ja verjetno tudi njej ne bi bilo smešno, če bi ji rdeča barva prijela oranžno ali črno.
Hujše so pa frizerke, ki nalašč preveč postrižejo glave svojih strank

Ja, to je tudi značilno, da naredijo kaj res grdega, vendar na prikrit način, potem pa rečejo da so se samo šalile, ali da so se zgolj zmotile ali pa, da je tisti, na katerega se spravljajo preveč “občutljiv” in da dela iz muhe slona ali zanikajo do konca, četudi je jasno, da so storile one.

Javna podoba jim je zelo pomembna, zato pazijo, da to počnejo na skrivaj ali v takšni obliki, da jim ne moreš zares dokazati, da so to storile nalašč.

Hčerk večinoma ne marajo ( razen če so edinke ali pa iz njih lahko naredijo čustvene sužnje) ker so jim konkurenca, vendar je to težko priznati tudi sebi in potem izbirajo takšne prikrite, zakrivljene načine, da se jim maščujejo ali da jih kaznujejo.

GittaAna

GittaAna

New Report

Close