Pozdravljeni,

Že nekaj časa opažam pri svoji mami neke vrste obsedenost s čistočo, vse mora biti pogosto v najlepšem redu in tako kot ona hoče- Če navedem nekaj primerov. Pogosto takoj, ko pride domov, še preden pride v zgornje nadstropje, najprej posesa stopnice do zgornjega nadstropja. Keramična kuhinjska plošča mora biti vedno brezhibna, grabljice na katerih je res minimalno blata ne pusti, da se operejo na dvorišču, v enem obdobju sva si z bratom kuhala sama in, ko je ona prišla domov je bilo vse narobe in iz takih stvari nastane prepir. Pri umivanju avta je enkrat na steber nadstreška prišlo 1cm pene šampona, kar je videla čez okno in je samo zato prišla ven, da ga je obrisala, pogosto morajo biti želuzije zagrnjene tako kot njej paše, ker drugače sonce uničuje barvo pohištva in na koncu je v prostoru tako neprijetna svetloba, da ti, da prav neprijeten občutek. Če sem npr. jaz v kuhinji in imam nad pomivalnim koritom prižgano luč, se je že zgodilo, da če je slučajno prišla v kuhinjo in videla, da je luč prižgana mi jo je ugasnila.

Opažam, da je to vsem v družini povzroča veliko mero stresa. Moja babica (njena mama), ki živi z nami, vedno skrbi, da bo njena kuhinja (živi v spodnjem nadstropju) lepo pospravljena, ko bo mama prišla domov, ker drugače vedno posluša komentarje. Vedno kadar se mi npr. kaj raztrese, kaj umaže, najprej pomislim kaj bo rekla mama, v glavi slišim tisto nejevoljo in potem samo hitro pospravljam, da se temu izognem.

Vedno jo vprašam, kaj ji lahko pomagam pa sem večinoma časa odveč. Vedno skrbim, da je npr. posoda v kuhinji pospravljena preden pride ona domov. In zadnje časa res nevem kaj naj naredim, sit sem že te konstantne živčnosti in prilagajanja.

Situacija ni taka, da smo vsi podrejeni njej in da se noben ne postavi zase in ji pove, da pretirava npr.. Ampak kadarkoli, ji v zvezi s tem kaj omenim ima vedno ona prav in se po njenem mnenju ona prilagaja nam.

Hvala za pomoč.

Pozdravljeni, g. SimonS!

Hvala, ker ste postavili vprašanje, ki verjamem, da vas in očitno tudi vse ostale družinske člane počasi žre in obremenjuje – četudi vsakega po svoje. Vendar je na vaše vprašanje težko 100% korektno odgovoriti, ker ga verjetno tako kot pri vas doma, vidi vsak po svoje. Vaša mama pač po vašem pripovedovanju sodi v kategorijo ljudi, ki so izjemno natančni, čistoča jim veliko pomeni in so zaradi vsake najmanjše nečistoče in vsega, kar prispeva k temu, zelo obremenjeni. Ne vem sicer, koliko ostali družinski člani redno skrbite za čistočo po vaših skupnih dogovorjenih merilih (ali npr. mami posesa stopnice, predno pride v stanovanje, ker so res očitno umazane, pa jih ni pred njo še nihče drugi, ali kar tako iz navade, četudi niso očitno umazane, ali pa je na njih res le kakšna smetka …). Poleg tega so standardi, kaj je nekomu urejeno, kaj še znosno, kaj pa je nekomu drugemu že čisto preveč umazano, zelo različni od družine do družine, od osebe do osebe, kot je to tudi pri vas. Pogosto se v družinah z mladostniki zgodi, da je otrokom dovolj čisto že, staršem pa ne. Ali kar je čisto enemu od partnerjev, ni nujno tudi po merilih drugega. In je to vir konflikta. Vaša mama je očitno našla zase način, da preko skrbi za čistočo in urejenost poskrbi tudi za svoje dobro počutje. Ko vidi navzven urejene stvari, se tudi navznoter dobro počuti. S čimer, dokler to ne ovira njenega funkcionalnega življenja, ni nič zelo narobe samo po sebi. Zna biti sicer naporno, ker je težko imeti stanovanje vedno 100% urejeno in si praktično obsojen na nenehno delo in garanje. In lahko nenehno živiš v občutki nezadostnosti in neuspeha. In nehote lahko začneš preganjati še vse okoli sebe. Kar pa že postane problematično, posebej, če to presega ustaljene dogovore in navade. In iz vsega ven sije tesnobna napetost, ki obremenjuje celotno družinsko vzdušje večino časa.

Tisto, kar je očitno bolj moteče od skrbi za urejenost (to je relativno raztegljiv pojemu v zasebnem življenj, kot smo ugotovili zgoraj), je to, da mora biti vse »tako, kot ona hoče«. In na ta način marsikdaj posega v pristojnosti drugega. Človek načeloma nima pravice »komandirati« v drugem stanovanju – npr. svoje mame, saj si vsak človek pač postavi svoj red in merila urejenosti. Lahko sicer predlaga ali pomaga urediti, če drugi ne zmore več, kar se pa pri starostnikih tudi včasih začne dogajati. Prav tako je neprijazno do drugega, če mu ugasnemo luč, ko on dela v kuhinji, ker je on presodil, da jo potrebuje, mi pa, da je ne. Če smo že prepričani, da jo je pozabil ugasniti, je bolje, če ga vprašamo, ali jo res potrebuje in se bo potem človek sam odločil. Tudi pri svetlobi in osvetljenosti je tako, da imamo marsikdaj različne standarde, kdaj je prižgana luč nuja in kdaj nepotrebno zapravljanje. …

Glavni problem v vašem pisanju jaz ne vidim v pretirani skrbi za urejenost, ampak v odnosih, ki vladajo med vami. V načinih, kako si nekaj poveste oz. pristopa drug do drugega oz. kako drugemu sporočate, da je njegov način za vas moteč, nesprejemljiv oz. pomanjkljiv, obremenjujoč. Pravite sicer, da mami poveste, da vam je njen način obremenjujoč, a tudi ona pove, da se ona prilagaja vam. Ne vem, koliko prostora si pri teh pogovorih daste drug občutek, da je drugi slišan? Da ga je drugi vzel zares? Da govorec lahko tudi pove, zakaj nekaj tako doživlja, kot doživlja, zakaj tako razmišlja in ravna? Še predno ga sogovornik potolče s protiargumenti. Zakaj mama posesa stopnice, še predno sploh pride v prvo nadstropje? Zakaj vas mamina pretirana skrb za čistočo obremenjuje? Zakaj mama misli, da pa se ona prilagaja vam? Kako je vam, ko vidite mamo, da spet sesa hodnik, predno sploh pride zares domov? Ko vam ugane luč, medtem ko jo vi še potrebujete? Ko morate živeti v zatemnjenem stanovanju, da se ne bo uničilo pohištvo?

Niste sicer napisali svoje starosti (domnevam, da ste že polnoletni in študirate ali pa se že zaposleni) in kako imate sicer kot družina razdeljene skrbi za urejenost in čistočo doma. Ali mama »nori«, ker drugi po njeno ne opravite svojega dela »dogovorjenih dolžnosti« ali »kar tako«? Mama, ki je očitno »glava hiše« (ali vsaj polovica »glave hiše« – očeta/partnerja sicer ne omenjate), pač postavlja pravila v svojem kraljestvu. Koliko so ta zgolj po njenem okusu, koliko pa so stvar dogovora in prilagodljiva, koliko jih lahko znova skupaj »redefinirate« tako, da bo vsem vpletenim življenje znosno? Vedeti pa morate, da v vsakem primeru boste vašo mamo in njene standarde urejenosti težko spremenili, dokler ona ne vidi v tem problema oz. ga ni pripravljena uvideti. Dokler ne bo ona začutila, da je v njeni skrbi za urejenost morda tudi nekaj pretiravanja, da s tem postavlja zunanjost (govorimo o pretirani urejenosti, ne o povprečni) pred dobre medosebne odnose in sproščeno družinsko vzdušje. Da je do vseh vpletenih »nefer«, če se morate le bati, kaj bo mama spet rekla oz. kje zatežila … In kje si tu lahko pride nasproti – lahko npr. ostali večkrat posesate ali lahko ona kdaj spregleda še kako smet več (ker iz njenega stavka o prilagajanju sklepam, da očitno tudi ona kdaj spregleda kaj …). V tovrstnih pogovorih pride na plano tudi naša sposobnost prilagajanja skupnemu življenju. In se pokaže, ali smo v naših prepričanjih povsem rigidni (togi), ali pa smo sposobni za prilagajanje in usklajevanje. Rigidnost pa zna obremeniti naše odnose, saj če nismo prilagodljivi mi sami, potem se nam morajo prilagoditi drugi ali pa živimo v nenehnih konfliktih in napetosti. Drugo vprašanje je, koliko mama misli, da vas/vaju z bratom, še mora »vzgajati« tudi po tej plati in se počuti neuspešna…

Če se s pogovorom v vaši družini res ne da nič premakniti in če boste ostali vsak na svojem bregu, potem boste verjetno kmalu (če še niste) začeli razmišljati o selitvi na svoje (oz. vsaj ko boste imeli tudi finančne pogoje za to, v kolikor jih še nimate). Še predno pa pridete tako daleč, da bi morali zaradi »pretiravanja s čistočo« bežati od doma, pa upam, da boste vsi vpleteni dali vse od sebe, da bi se usedli in pomenili. Novoletni prazniki s svojo prelomnico »novega« so kot nalašč priložnost za to, da pogledamo, kaj nam je v starem letu bilo v redu, česa smo bili veseli, na kaj ponosni v naši družini, kaj pa nas žre in bi želeli predlagati izboljšavo v skupno dobro. Mislim, da s takim predlogom, nimate kaj izgubiti, lahko samo vsi skupaj dobite.

Prijetno praznovanje in prestop v novo leto!