Obnašanje 7-letnika me skrbi
Pozdravljeni!
Sem 31-letna mamica, Imam dva otroka, hči 4-leta je bolj tihe, umirjene narave, sin , sedaj star 7-let, pa je že od nekdaj bolj zgovoren, nenehno v gibanju, velikokrat kar preveč silen.
Skrbi me za sinovo obnašanje. Razumem, da so si otroci med seboj različni in da moji dva ne bom med seboj primerjala.
Vendar pa imamo doma določene dogovore in sin ima že od nekdaj težave z upoštevanjem mej.
izpostavila bi predvsem 4 področja, kjer ima težave:
1) Preizkušanje mej, manipuliranje:
Že celo predšolsko obdobje sem od vzgojiteljic poslušala, da vedno preveč išče pozornost, vedno hoče biti prvi in vedno izbran, da vedno moti pedagoško delo, in preizkuša skrajne meje, to se nadaljuje v šoli, kjer sem od učiteljih poslušala, da preizkuša skrajne meje, dela naloge v naprej, ne pripravi primernega materiala, ne sledi navodilom, ima veliko čustvenih izbruhov, najbolj me je zmotil stavek učiteljice ko je rekla, da že dolgo niso imeli tako problematičnega otroka. nekaj podobnega doživljamo tudi doma že od nekdaj, vendar sva z možem dosledna in doma pač hoče-noče ve da bo nekemu vzroku pač sledila dogovorjena posledica. Na to da se pritožuje nad hišnimi pravili, sem navajena, a še vedno je storil, kot dogovorjeno, če je želel to kar smo se dogovorili. Z možem sva zelo dosledna.
Sicer pa je zelo inteligenten, že lani je znal pisati s pisanimi črkami in računati do sto. Bere tekoče in ima fotografski spomin.
Na primer ima določene odgovornosti, to da si recimo pospravi oblačila v omaro in postelje svojo posteljo, in da mi ob vikendih pomaga pri hišnih opravilih, ki mu ne vzamejo več kot 10-15minut ( recimo da zloži posodo iz pomivalca in odnese smeti ven ).
Sedaj je vse postalo zanj naenkrat ”vseeno mi je”, ”briga me”, z dogovorjenimi stvarmi odlaša nato pa se zvečer jezi, ko ugotovi, da ni časa za recimo risanke ( imamo naprej dogovor, da sprva naredimo, stvari ki jih je potrebno narediti, da imamo čas za stvari ki jih imamo radi , torej če bi zjutraj imel postlano posteljo, in po šoli do večerje pospravljena oblačila in odnesel ven smeti, bi gledal pred večerjo dve risanke – tak je bil dogovor sklenjen z njim ).
Torej sam predlaga celo stvari, nato pa ne upošteva dogovorov, nato se jezi, izbruhne v jezo, se kuja itd. izsiljuje.
Naj povem da zelo rad manipulira in mu to gre dobro od rok, morava z možem biti precej pazljiva. Manipulira predvsem z uporabo ”zameglitve spomina”, zavaja z vprašanji ali smo res prepričani v nekaj da sva na koncu zmedena z možem, uporablja sestro za doseganje stvari, da pride ona prosit, jaz ji dam, ona pa odnese njemu itd.
2) Nihanja v razpoloženju:
Sin se lahko en moment silovito joka, čez 15.minut bo najsrečnejši otrok na svetu. Joka pa lahko za to ker se mu je listek iz drevesa ( ki ga je pred hišo dovolj ) pretrgal, ali ker je prerasel jopico, ki mu sploh ni bila nikoli nekaj všeč, joče lahko zelo silovito in to po celo uro. Čim mu ponudiš nekaj kar bi mu bilo zelo všeč, je še v isti sekundi kot rožica.
3) Odnosi:
Če ga slučajno kdo draži, se zelo razburi, ( se že dolgooo učiva, da je on tisti ki se odloča kako se bo počutil , imela sva tudi več pogovorov o tem kako so njegovi in moji odrasli možgani različni in kaj naj naredi ko ga vrže v intenzivna čustva in ne more razmišljati razumno ) včasih ga vidim, celo da naredi pest in hoče zamahniti proti komu, smo bili opozorjeni v šoli že nekajkrat da se je pretepal. Slišim pa tudi da ga drugi sošolci po drugi strani izkoriščajo, sklepam ker želi biti sin njihov prijatelj, mu naročijo kaj naj naredi, in on to praktično brezglavo gre narediti in je seveda on kriv na koncu ( eno punco je baje vsak dan ščipal, ker so mu drugi tako naročili, tako da me je na koncu mama od punce klicala, da hči ne upa v šolo ). To je bila sicer izjema, ampak se je zgodilo. Ko je bil mlajši je sebe tepel po glavi, to smo rešili tako da sem ga naučila da ko je jezen naj raje meče mehke igrače po tleh ali boksa ali kriči v blazino na postelji, da ne uničujemo stvari in da ne škodimo sebi/drugim. Otroka doma nista tepena, tako da sklepam da sinovo nasilje prihaja iz kaj vidi v šoli/vrtcu in pač naravni odziv, je pa res da se kdaj zgodi da zavpijem naglas, predvsem je to njegovo ime, ali kar ime in priimek, da ga s tem predramim iz njegovega sveta, da me sploh vzame resno, ko mu želim nekaj lepo umirjeno razložiti. Se mi pa tudi pritožuje da, po njegovem mnenju nima prijateljev, da se počuti da je drugačen od ostalih in da meni da ga nihče ne mara ( ima soseda, ki ga imenuje najboljši prijatelj, sta večkrat na teden skupaj, pride na obisk ali sin gre k njemu, sta pa oba bolj vročekrvna in se hitro skregata, po drugi strani pa ne moreta en brez drugega ). Zelo se primerja z drugimi, pritožuje se zakaj drugi ne rabijo doma nič pomagati in zakaj mora on. Kar dramatičen je včasih. Naj povem tudi da ni preveč empatičen, recimo vidi sestrico da se spotakne in pade, in beži mimo nje in se ji celo posmehuje, ko pa vidi da pridem jaz da ji jaz pomagam, dvignem, pa je jezen name, zakaj jo crkljam, in zakaj njega ne. če vidi da se urežem in mi teče kri, in več kot očitno da me boli, on vztraja in mi govori kaj mu naj grem pomagati nekaj, kot da noče videti, da je trenutno treba nekaj drugega prvo rešiti.
Pred dnevi sem našla v torbi kup zmečkanih listov, in en list, na katerem je pisalo, da sem kurčeva mama in da si zaslužim da umrem, to me je kar pretreslo. iščem razloge za njegovo jezo, to bi lahko bilo povezano z mojo novo službo, vendar sem doma vsak popoldan, tako da se vidimo vsako jutro in večer, ob vikendih sem doma in se posvetim otrokom. res pa je da se mu ne morem posvečati kot bi on želel, ker on bi hotel mojo pozornost cel čas, kar pa pač ne gre. zato imamo uvedene dneve izbire, 3 dni v tednu ima sin prednost pred sestro ( ona ima svoje 3 dni, 7 dan je pa družinski dan ) in na svoj dan sin izbere aktivnost in s kom bi to rad počel. recimo se dogovorita da gresta z atijem kolesarit v ponedeljek popoldan, ali da se midva greva šah pred spanjem v sredo zvečer.
4) skrb zase:
dogovorjeni smo da skrbi za svoje stvari, da velikokrat še isti dan ko nekaj dobi, to uniči, blazno rad preizkuša predmete tako da jih meče, meče avto na daljinec, in pol je žalosten ko konec dneva ne dela, meče kocke, in je žalosten , ko jih ne najde, velikokrat tudi zbira stvari, v smislu, da si nabere celo vrečo, nekih raztrganih odpadnih listkov, in se noče od tega ločiti in se mu nabira šara, imeli smo tudi obdobje ko je domov prinašal po žepih ali torbi odpadke, namesto da bi naprimer zavrgel lonček od pudinga ki so ga imeli za malico, ga je skrival, da je bil že plesniv skrit v omari, veliko barvic, svinčnikov razlomi, pravi da je živčen, zato jih razgrize in zvija, dokler niso polomljeni, tako da vsak teden po novem menjavamo barvice, ko ga vprašam ali je uredil torbo, ker pač želim graditi na zaupanju, in da mu rečem da mu zaupam da ko mi nekaj reče, saj se mi zdi da je čas, da prevzema tudi te odgovornosti, se mi zlaže da jo je, pol pa lih slučajno grem mimo ko nekaj daje notri in vidim da je notri dobesedno bomba, športa oprema umazana , dolgi rokavi od celega tedna, meni pa jamra da nima kaj obleči ker je stvari pozabil v šoli ( cel prvi razred sva pregledovala torbo in sem ful opozarjala, sedaj ne gledam več vsak dan v torbo, bolj občasno in samo še opozarjam dnevno ) in zelo je postal malomaren tudi pri tuširanju in umivanju zob.
Kaj mi lahko svetujete glede na napisano,
naj povem da sem se že z šolsko svetovalko in pediatrinjo pogovarjala, da bi hodili k psihologu, pa mi je bilo odsvetovano. kar me malo čudi glede na pritožbe.
Sama z možem kar malo izgubljava ideje, kako postopati v določenih primerih in malo se bojiva, da stvari prehajajo v ekstreme in rada bi stvari reševala in ne čakala da se preveč zaplete.
mi se doma razumemo, je veliko smeha, objemov, nimamo nekih trenj, je pa kot vidite po opisu sin zahteven in sva z možem že navajena da pač morava biti z njim bolj stroga, zelo dosledna itd. ker bi sicer sin samo izsiljeval.
Vse kar počneva z možem, počneva z mislijo na to da želiva da ko bo sin odrasel človek da bo imel čimmanj težav v življenju, pa naj bo to skrb zase ali odnosi z drugimi.
Se res trudim, da bi doma imeli tople/sočutne odnose. Sva z možem blazno dovzetna za otrokove interese in gledamo izven družbenih meja in otroka dobita podporo pri interesih.
Razmišljala sem da bi bilo najboljše da bi se najbrž napotila v kak svetovalni center nekje v Ljubljani ( smo iz okolice ) , kjer bi lahko nekdo pogledal sina in me usmerjal naprej v pristope, ki bi pomagale sinu, da bi imel čimmanj težav v svojem življenju. Ne vem pa kam glede na to kake težave ima.
Lep pozdrav!
Pozdravljena.
Veliko ste napisala in več stvari bi se z vami želela pogovoriti. Tu je lahko več različnih stvari, lahko ima stisko v šoli, se ne čuti razumljenega, ali sploh ne zna in zmore povedati, kaj ga bremeni.. Otroci stisko odigravajo, na nas je, da je prepoznamo. Se pa lahko hitro zapletemo z otrokom in ta zaplet se lahko podaljša v celo njegovo odraščanje.
O tem bi se raje pogovorila osebno. Lahko me najdete na http://www.pogled.si.
Vse dobro.
