Pozdravljeni,
moj glavni problem je neka tesnoba, razočaranje, nesproščenost ob vračanju-obiskih na svoj prvotni dom, vse zaradi občutka obsojanja, nesprejetosti s strani bratov. Zgodba je taka-odraščali smo na kmetiji, imam 2 brata, sama sem ta srednja. V otroštvu so bile kar razlike, starejšemu so vedno nudili veliko in ga finančno podpirali do konca študija, mlajši je živel lahkotno, končal le OŠ, a ostal nekako mamin ljubljenec, a to me ni motilo. Za mene ponavadi nikoli ni bilo denarja, ves študij sem se preživljala sama, delam že od konca osnovne šole-to navajam samo zaradi razlik.Mama je v mojem otroštvu imela čuden odnos do mene, tako zavračala me je, mi jasno devala vedet da včasih zame ni prostora. Moram poudarit, da so me ljudje poznali kot zelo trdno osebnost, v družbi sem se počutila vedno dobro sprejeto, sem komunikativna in imam smisel za humor, nisem vzkipljiva, na stvari gledam še kar realno, družbe mi nikoli ni manjkalo, imam kar nekaj dobrih prijateljev. V otroštvu sem bila večkrat spolno zlorabljena, tega nikoli nisem nikomur povedala, razen sedaj možu. A vse to sem dala nekako čez, prebolela-to si razlagam s tem, da ko zavedno pomislim na zlorabe in situacijo v družini v času mojega otroštva, mi ni težko, bolj vesela sem, da lahko na to pomislim brez bolečin.¸Kot srednješolka, sploh pa kot študentka, sem bila kar uspešna, aktivna na več področjih, bila vodja društva, imela lastne delavnice za otroke, delala več stvari hkrati..si znala prislužit denar, kot študentka kupila dober avto, potovala…občutek sem imela, da me ljudje jemljejo spoštljivo. Ta “razcvetni čas” sva z mlajšim bratom hodila ogromno skupaj ven, imela veliko skupne družbe, držala skupaj, nikoli nisva tožila drug drugega doma. Starejši je takrat že bil v LJ,študiral, kasneje že delal, pa je čez najino skupno pohajkovanje imel malo proti-imela sem občutek, da ga je bolj žrlo, ker on v najinih letih ni toliko užival življenja, je bil bolj resen, zdaj gre rad v družbo, ima družino, zelo razumevajočo ženo, pričakuje 3.otroka. Pred tem sem imela slabo izkušnjo s fantom, po 4 letih sva se razšla, večkrat me je prevaral, po tej izkušnji sem začela živeti, stara 23 let takrat, a nisem bila razuzdana, sem pa bila skos vesela in nasmejana. Tudi mlajši brat je imel v tem času eno razpadlo zvezo, a načeloma smo se razumeli, je bila zelo raumevajoča in smo dosti hodili skupaj ven, ko sta končala, sva z bratom bila še bolj povezana. Leta so prinesla svoje, bratu malo bolj hudo punco (s precej bogato zgodovino), od začetka smo se dobro razumeli, vmes smo imeli krizno obdobje, zdaj je kar ok. Tisto krizno obdobje je temeljilo bolj na nerazumevanju med njima, prilagajanju, brat je težko prebolel njeno zgodovino, za vsa medsebojna nerazumevanja sta se zgovorila na 3.osebo, največkrat mene-zdaj sta glede tega 100 in ena, pač so bile potrebne 3 lete.Aja, v času mojega polnega življenja, se pravi od 23.leta, sem ogromno delala na odnosu z mamo, da si kar poveve kar je in funkcioniramo dalje-kako zelo sem vesela, da sva prišli na odnos, na katerem sva že več let-se slišive kdaj in kdaj, kaj pomenive, ko sem bila še doma sva skupaj super delali-sem veliko pomagala doma na kmetiji in v kuhinji, sem bolj prilagodljive sorte in se marsičesa lotim, to je i el ata najraje na meni, ker me je lahko vsepovsod ponucal. Mislim, da oba zdaj to malo pogrešata, odkar ne živim več tam. No, mlajši brat z ženo sta imela vmes tak sovražen odnos do mene, a mi je moje veselo življenje pomagalo, da me niso stvari preveč žrle. Nato sem spoznala svojega bodočega moža s katerim sva se po letu in pol veze že poročila in imava zlatega 2-mesečnega sinka, poznala sva se že leto pred najino zvezo, celo leto se je trudil, da sem mu dala priložnost. Začela sva zelo srečno, sproščeno, zame je svet bil še lepši in se niti najmanj nisem sekirala, da sem ml.bratu in njegovi punci vse večji trn v peti, irazil je celo željo, naj se čimprej poberem od hiše, da tu nimam kaj iskati. Odseliti sem se nameravala s poroko, a ker sta želela delati stanovanje doma in je moja soba bila v napoto in nuna želja, da naj odidem čimprej, sem se na vrat na nos preselila v enem dnevu k svojem bodočem možu, 4 mesece pred poroko. Mesec za tem me je to malo žrlo, nisem cel mesec šla nič domov, v srcu sem bila žalostna, ker sem tako odšla, rada sem imela dom, še ga imam. Pa je še kar šlo. A tukaj sem se preselila v isti štuk s starši od moža, kar je terjalo svoj davek, tašča je izredno vtikljiva, gospodovalna, oblastna, prisluškovala je najinim pogovorom…sicer izredno, vsiljivo prijazna do mene. Imajo še večjo kmetijo od koder prihajam, rada delam in pomagam, a tu ni bilo take svobode kot doma, ves čas mi je bila za hrbtom. Mož moje stiske ni razumel, še nikoli ni nobena živela pri njih, vse so si vedno povedali, sestra se je odženila, a sta z mamo na telefonu po večkrat na dan, tudi ona želi biti z vsem na tekočem. Izražala sem željo, da čimprej začneva s stanovanjem na vrhu, a ni razumel kakšno stisko doživljam, kot da bi živela v vitrini, za mojim hrbtom je bil s sestro in mamo v rednih debatah o naju in meni, iskale so le napake na meni in mu jih posredovale.Ko sem to izvedela, sem bila potrta, začele so se težave med nama,nezaupanje, kreganje, zaprla sem se vase, ker je, takrat je bil to že moj mož, šel do mojih staršev in me stožil, pošiljale so ga onedve, kar je najbolj bolelo. Večkrat je potem klical naše, mojega strica,…pa še kdo bi se našel, z mano o težavah pa ni govoril. S pomočjo 3 terapevtk smo mu nekako vcepili v glavo, da je na prvem mestu njegova družina, jaz in otrok, da najinega intimnega odnosa z mamo in sestro ne more deliti. Sva se kar naštelala zdaj, sicer še vedno uporabljam prijeme, da nekako dojema stvari kako prav živeti, biti suveren, a kar gre-njemu namreč ne moreš dopovedat, počasi mu moraš vceplat stvari, da sam dojame. A bo šlo, bova speljala,sva na dobri poti, tašča bo v sebi vedno nezadovoljna, sebična in opravljiva, vedno bo želela vse vedeti, imeti kontrolo nad najinim življenjem, a zame bo odrešitev svoje stanovanje, da mi ne bo več steklarla po stvareh, in da mož vedno bolj dojema, da mora biti na moji strani, včasih ni bil. V najino poroko sem veliko vložila, in bila je pravljična, tekoče izplejana, z ogromno detajli, malo prej se je poročil mlajši brat, najina poroka jima pa vseskozi nekaj ni ustrezala, domov sta šla prva, od vseh 120 svatov, a se nisem sekirala, rekla sem, da to ni moj problem, če se ne znajdeta med toliko ljudmi, glasbi, hrani in pijači. vsak naredi kak se mu zdi prav, to spoštujem. Tudi na najino dekliščino in fantovščino ju ni bilo, so nama pa res pripravili pester program, brat je potem zjutraj prišel iz ene druge fešte. Onadva sta imela vse bolj prepoščeno, takrat skoraj nista imela kolegov, imela sta namreč zelo pestre prve 3 lete, šla sta vmes narazen, kup ljubosumja iz obeh strani, z vsem sta odrinila družbo od sebe-zdaj sta kot noč in dan od takrat, tudi družbo si počasi pridobivata. Ko sem po poroki kdaj prišla domov, mi brat že več odzdravil ni, žena pa kakšen dan je imela. Po nekaj mesecih sem obema napisala par stvari, v smislu, da jaz se bom še vedno vračala k staršem, ne glede na njun odnos, kaj se mi ne zdi prav…po tistem smo se začeli več pogovarjat, od novega leta naprej pa lahko rečem da je kar fajn, sploh zadnje čase je naš odnos sproščen, vsi 4 smo križem v stikih (z bratom se po moje 2 leti skoraj nisva poklicala, če je že res ilo nujno), se obiskujemo, midve sva veliko v stikih, ker imava obe dojenčke, me je sama že prišla obiskat. Tudi oba prideta večkrat na moj sedanji dom. Starejši brat se je vmes preselil zelo blizu našega primarnega doma in je sedaj z družino veliko tam (sicer še živijo v stanovanju, naj bi nekoč gradili hišo). Otroci so radi na podeželju, pričakujejo 3.otroka, in so zato večkrat na domu naših staršev, med tednom, vikende po cele dneve. Z mlajšim bratom se kar razumejo, brata predolgo ne smeta biti skupaj, se včasih že kar spičita. A toliko kot sta skupaj in na vezi zadnja 3 leta, nista bila nikoli. V bistvu sem jaz bila z obema pred tem ogromno, doma z mlajšim, med tednom v LJ s starejšim, ogromno sem jim pazila otroke v lj, pred 3 leti so se preselili blizu doma. Do takrat sem z obema bila zelo povezana, z ženo od starejšega se super razumeva že 13 let, jaz sem stara 30. Sedaj, ko živita bliže, sta se pa zelo povezala, ogromno govorita o stanju naših staršev-kako se dela, kako nič ni prav,starejši se kar meni kako si bosta kaj delila…kot da jaz ne obstajam, pa sicer ničesar ne rabim in ne mislim prosit.Naš ata je sicer zelo priden, vzorno urejena kmetija, obnovitve,pomoč pri gradnji stanovanja za mlajšega brata, plačuje vse položnice pri hiši, mlajšemu ni treba ničesar. Starejši kar govori o tem da mu je ata dolžan finančno pomagat pri gradnji hiše, ko jo pač bo, na to tudi računa. K svojemu

…prehitro sem objavila, pišem drugi del:)
…tastu se ne želi preseliti,ker sta kao čudna, a imata ogromno hišo,brez naslednikov… Stanje sedaj je tako: z možem živim zadovoljno. Oba sva pridna, finančno kar dobro stojiva, imava načrt za stanovanje, kreditov ne bova rabila, lahko si kaj privoščiva, uredila sva zunanjost hiše, kupila nekaj mehanizacije…v letu odkar sva poročena. Mislim, da so te stvari oba brata malo zmotile, starejši e nima nič svojega, mlajši si je do sedaj uredil stanovanje s krediti, ni še nič kaj ustvaril. Jaz tukaj ne vidim merila, sta pa mami večkrat kaj rekla okoli tega, rahlo ljubosumje je bilo. Med tednom grem 1-2 x sama z otrokom domov, naši so me zelo veseli, zdaj že žena od ml.brata in on, me lepo sprejmeta, povabita k sebi.Konec tedna greva z možem, ko ima več časa, je namreč zelo deloven, veliko na strojih. Tudi starejši brat me z družino večkrat obišče. Vse rada pogostim, poskrbim, da se otroci zabavajo, si vzamem čas zanje,tudi moj mož, ki me ima rad,otroka obožuje,ima pa težave kje komu postaviti meje, Miselnost mu je treba malo usmerjati. Težava je, ko se sama vračam k staršem, ko se tam srečava s st. bratom-ni me ravno vesel, da mi vedet da ne rabim toliko hodit domov, ko se čujem z mamo ga slišim odzadaj z neumesno pripombo, v ko smo vsi kje skupaj rad obudi kakšno iz otroštva-da sem kdaj kaj zatožla,išče napake na meni. Većkkrat mi je rekel, da naši komaj čakajo, da se odselim, da naj ne mislim, da vsi lepo govorijo o meni. Mojega moža naslavlja z “gospod”-meni tako reče, njemu ne. Malo me mori to, oz.vedno bolj, zakaj ga moti moja povezanost s primarno družino? Kako naj se rešim neg. misli o tem in živim nazaj sproščeno?

Ojoj. A lahko jaz povzamem bistvo tega romana?

Naslov: borba za bodočo dediščino
Vsebina: slovenska klasika
Zaključek in razplet: vsakemu od vas pripada nujni delež, ostalo je v domeni vaših staršev. Če ne bo oporoke, se bo pa delilo v enakih deležih. Vaša brata se trenutno bojita, da bi vaši starši utegnili vam zapustiti malo več, kot sta se onadva nadejala. Glede na napisano je verjetno starejši brat računal na to, da bo celotno kmetijo podedoval on, sedaj se pa malo boji, da se to ne bo zgodilo – od tu izvira tudi rahla sovražnost do vas.
Pa saj je tudi vam čisto jasno, kaj se dogaja.

Zadevo lahko enostavno rešijo vaši starši z oporoko ali pa tako, da jasno povedo, da se bo premoženje delilo v enakih deležih (torej po zakonu). Če se vaš brat z odločitvijo vaših staršev ne bo sprijaznil, je pa to pač njegov problem. Vam je verjetno hudo, da odnos s starejšim bratom ni tak, kakršnega si želite. Za dober odnos je vedno potrebna volja dveh, in dokler je vaš brat nima, vidva odnosa ne moreta izboljšati. Ljudje so taki in drugačni: imajo svoje cilje, želje, interese. Sprijaznite se s tem.

Mari ti si se pa izpovedala…. :))

Kako sam vidim tvojo zgodbo:
Čustveno nezreli ljudje, ki žal ne bodo nikoli odrasli.
Takšne imaš doma in takšne imaš v novem domu.
V obeh primerih je ata copata mama pa izživlja svoja čustva na svojih otrocih, posledično otroci nikoli ne odrastejo in so skregani med sabo. Drug nad drugim vršijo čustveno nasilje. Ravno tako je tvoj mož obdržal čustveno vez z mamo in sestro, tebe ima pa za tisto kar niju ne more ponucat… žal. Ni prav, še manj normalno, da vse deli z njima in, da ga one podpihujejo proti tebi oz se tako ali drugače vmešavajo v vajin odnos. In to se niti pod razno ne bo spremenilo s tem, ko/če bosta imela svoje stanovanje. Izboljša se lahko le na ta način, da on dojame, da je to nezdravo, nenormalno in da to ruši/bo porušilo vajin odnos, ki se ni niti dobro začel.

Sploh ni res, da je kdorkoli komu dolžan pomagat gradit hišo, stanovanje. To je njihova dobra volja. Danes lahko vse skupaj prodajo in denar pomečejo skozi okno in se nima kdo kaj usajat. Premoženje je od staršev, kaj bodo naredili z njim vas naj ne briga, vsaj ne na tak način. Tudi rivalstvo med sorojenci je znak neodraslosti.

V življenju veliko časa posvetimo temu kako prit do materialnega blagostanja. Cel šolski sistem je naravnan tako. Posledično se vsem zatakne pri čustvenem delu, kjer ostanemo nezreli in se učimo na lastnih napakah.

Priporočal bi ti, da si prebereš knjigo, ki opisuje te odnose znotraj družine, da boš lažje razumela kaj je bistvo težav, da ti prihodnjič ne bo treba tako dolge spise pisat 😉 :)))
Naslov je: Ne boj se ljubiti, Marjan Košiček
Če nič druga bi ti moralo bit lažje prenašat izpade, ker boš vedela kaj je vzrok in kaj posledica.

Mari,
nisem se uspela prebiti skozi tvoje pisanje.
Toplo pa ti polagam na dušo in srce,
pusti preteklost za sabo in se osredotoči na sedanjost.
Kot drugo ne prepeletaj svoje družine z družino moža in svojo družino.
Vidva sta svoja družina in se osredotočita na ustvarjalen odnos v naprej… z in v ljubezni. V podporo drug drugemu.
Ne “mešaj” vse skupaj v enem “loncu”.
Sta samostojna. Pišeš, da vama materialnih dobrin ne manjka, zatorej pogum in dobro voljo, pa bo.
pa kakšno dobro knjigo le preberi, da ti bo lažje.
S primarnima družinami, pa ustvari distanciran odnos. Tudi tako je lahko lepo, pravzaprav lepše in zagotovo to pelje v boljše razumevanje in ohranjanju zdrave povezanosti.

Ojla, Mari!

Ne vem, če še spremljaš temo, sem mislila da boš dobila tudi odgovor kakega strokovnjaka.. Malo bolj podrobno sem se začela spuščati v raziskovanje zgodovine naše družine, zakaj je tako, kot je..pa me je zaneslo na to stran.
Jaz te kar dobro razumem, lahko rečem, da je tudi v moji primarni družini podobno vzdušje. Jaz sem že od pubertete dalje prava črna ovca, razen spolne zlorabe nisem doživela (bravo, da si šla čez to), s strani mame pa sem doživela podobno zavračanje, kot ti.

Le da jaz, nakako sem jih pustila zadaj.. navidez se ne obremenjujem z njimi, čeprav navznoter še boli. Poleg tega delam pri očetu. Iščem drugje, stalno, a na našem področju ni ravno služb na pretek. Stvar pa je v tem, da kakor se spustim, sprostim, odprem proti njim, dobim nož v srce, sledi povratni udarec, zato jih raje ‘ne tikam’.

Lahko me kontaktiraš na zasebni stik, bi lahko še malo podebatirali. Strinjam pa se z zgoraj napisanim, da se poizkusi distancirati od njih.. saj si samostojna, mož bi se lahko še malo popravil glede svoje mame in sestre, ma sedaj imaš svojega srčka, ki ti daje polno opravil. Sploh, ko se boš vrnila v službo, bo tako.