občutki
Stara sem čez 30 let, ne morem zanositi, čeprav je fizično vse O.K. Ginekolog mi je rekel, da imam verjetno “psihično blokado”, ki pa ji lahko le sama pridem do dna. In tako razmišljam sama pri sebi ,kaj pa če me je mogoče podzavestno tako strah nosečnosti in poroda, da zaradi tega ne morem zanositi?
Zato vas lepo prosim za pomoč, drage mamice. Ali mi lahko odgovorite na naslednja vprašanja: ali so občutki pri porodu res taki,kot jih je opisal dr.Pušenjak: kot da bi šel na veliko potrebo? Ali je bolečina podobna tisti pri boleči menstruaciji (ne mislim intenzivnosti, ampak vrsto bolečine) ? Kako pa kaj občutek , da imaš nekoga v trebuhu?
Mogoče se bo komu zdelo vse to smešno, vendar tiste, ki prav tako ne morejo zanositi, bodo vedele, kakšen pekel prestajam. Mislim, da je najslabše to, da je fizično vse v redu,tako da v bistvu že sama sebe krivim, da ne morem zanositi.
Za odgovore bom zelo hvaležna.
LP
Najprej glede psihične blokade: poskušaj se sprostiti in ne misliti na to. Veliko parom je tako uspelo. Glede poroda pa tole: kar pravi dr. Pušenjak, velja le za zadnje popadke, ko si že na porodni postelji.Bolečine so bile vsaj pri meni močnejše kot pri menstruaciji, pa so že takrat take, da ne zdržim brez analgetikov. Občutek, ko otroček raste in brca v trebuhu, je čudovit.
Vem, kaj prestajaš, ker sem bila sama na istem. Le pogum in sprosti se – privoščita si kakšen brezskrben vikend ali mini počitnice (pravijo, da to pomaga).
Jaz sem takrat živela kot v sanjah. Dokler nisem otroka videla na ultrazvoku, se sploh nisem resnično zavedala, da ga imam. Skrbelo me je seveda ves čas, poroda pa se prvič nisem bala (razen na trenutke). Spomnim pa se, da mi je bil obakrat neprijeten občutek ob misli, da me čaka porod, da je to neizbežno, da si vse to dolgo obdobje ne morem premisliti. Če se bojiš zobozdravnika, si lahko zadnji hip premisliš, tu pa veš, da te to neizbežno čaka. A potem, ko se je začelo, sem si rekla: jutri ob tem času bo že vsega konec in 1 dan hitro mine. In to mi je pomagalo.
Kar se bolečine tiče, moram reči, da mi je bila neprijetna, ni bila pa močna, le pri drugem porodu sem imela pol ure dolge, močne popadke in potem popadke – potiskače, ko sem vedela, da moram roditi. Ker nimam bolečin ob menstruaciji, tudi ne morem primerjati ali je podobna. Če si takrat predstavljaš, kaj se dogaja, je lažje.
Spominjam se tudi občutkov praznine po porodu. Pri drugem sem imela prvo noč možnost spati. a nisem mogla.
Vsekakor se za nazaj z veseljem spominjam obdobij nosečnosti in porodov. In darilo, ki ga dobiš, je brez primerjave…
Želim ti, da bi ti uspelo, vsekakor pa misli le na lepe stvari, saj slabih ne moreš preprečiti. In nikar ne krivi sama sebe.
Pozdravljena
Imam dva zdrava otroka. Vsaka nosečnost in vsak od porodov je bil zame doživetje, ki ga ne bom nikoli pozabila. Nisem si mislila, da se bom “pogovarjala s trebuhom”, pa vendar sem se. Ne morem ti opisati, kakšen občutek je, ko prvič začutiš, da se nekaj v tebi premakne, ko otročka in srček vidiš na UZ-ju…, ko partner nasloni glavo na tvoj trebuh in se razneži, ker ga otročiček brcne. To je nekaj čudovitega in ne nekaj, česar bi se bilo treba bati.
Porod? V večini primerov poteka normalno. Boleče je, vendar ne tako, da se tega ne bi dalo prenesti. In ko dojenčka stisneš iz sebe in ti ga položijo na trebuh, v trenutku pozabiš na bolečine. Med porodom pa se je le treba sprostiti in šparati z močmi, da jih ne porabiš za drugo kot je potrebno.
Morda sproščen dopust s partnerjem ni slaba ideja. Želim ti, da zanosiš in doživiš vse to, kar sem ti napisala.
Zdravo!
Veliko je parov, ki imajo tako kot ti težave pri zanositvi. Mislim, da je tak čas, saj so službe zelo stresne.
Strinjam se s Špelo in ti priporočam sproščen in malo daljši dopust (vsaj 14 dni). Moram ti priznati, da je meni to vedno pomagalo in da sem vedno zanosila na dopustu – sproščena in nikoli med službo.
Glede nosečnosti – to je res poseben občutek, ki ga razen občasnih slabosti, ponavadi spremljajo le prijetne stvari.
Bolečina pri porodu pa je žal prisotna, vendar se jo da predihati in prestati. Jaz sem imela umetne popadke, pa sem lepo in brez težav v dveh urah rodila – malo bolj naporna od teh dveh ur je bila zadnja ura, a še vedno nič takega, da bi te bilo strah.
Bodi pogumna in se čim manj obremenjuj s tem, da si ti kriva itd. S tem si sigurno ne pomagaš k hitrejši zanositvi.
lp
Tinči
Pozdravljena!
Poznam par, kjer je bilo fizično vse v redu, psihično pa ni šlo.
Ko je žena prenehala delati v stresnem kolektivu, je zanosila, kar ji prej v 7 letih ni uspelo.
Ko v tebi raste otrok in se premika je nekaj lepega, čudovito pa je, ko ga rodiš.
Jaz kar nisem mogla verjeti, da sem bila sposobna “ustvariti”nekaj tako čudovitega.
Glede bolečine pa tole: gledala sem nek film, kjer mati ni smela dobiti narkoze,niti injekcij, in roditi je morala s carskim rezom. Trebuh so ji prerezali v živo. Bolečin ni čutila, ker se je , uf kako se že temu reče, skratka, ni mislila na bolečino, tako nekako. Tudi pri nas že najdeš alternativo, ki bi ti znala pomagati, in jo lahko poiščeš.
l.p.
Hči je ravno v 3. mesecu nosečnosti in je otročička že videla. Je vsa blažena.
Imela sem podobno tezavo kot ti, s tem, da sem zraven psihološke obremenitve imela tudi diagnozo PCO. Ko se sploh nisem razmisljaja o tem, da bi zanosila sem se ze bala, da morda sploh ne bom.
V druzini imamo namrec slucaj 7 x umetne obloditve brez uspeha (popolnoma zdrava zenska) in nato uspeh, ko je resnicno spremenila misli in verjela v to, da ji bo tokrat uspelo in res ji je! In tudi meni je uspelo. Sicer sem vmes menjala sluzbo ampak ze 3 mesece kasneje sem zanosila.
Obcutkov nosecnosti se sploh ne da opisati. Bila sem tako srecna, tako polna energije, toliko sem prebozala svoj trebuscek….
Poroda me ni bilo strah. Vedno sem si mislila:”cesa me naj bo strah, ce sploh ne vem kako je to!” Ko sem prisla rodit sem bila blazno dobre volje. Zdravnik me je vprasal kaj je narobe. Moj odgovor je bil:”nic ni narobe, popadke imam, caka me nekaj najlepsega.” In res! Porod je trajal 7 ur, ki so zacuda minevale kot blisk hitro. Bolelo me ni nic bolj kot med menstruacijo (res je da imam zelo bolece menstruacije) in zelo so me impresionirali tiscavniki. In potem…., ko vidis to bitjece….Nic ni lepsega na svetu!
Torej stran z negativnim razmislanjem od danes razmislaj samo se pozitivno in vse bo O.K.
Takoj, ki ti uspe pa nam prosim sporoci.
Miša
res, v nosečnosti imas cas prebirati literaturo, na vsakem pregledu izves kaj novega in veselis se ultrazvokov, kjer s partnerjem lahko skupaj poklepetata z zdravnikom. ko se otrocek zacne obracati, je super.
ne boj se poroda. nikoli ne bom pozabila, kako sproscena je sla v porodno moja prijateljica, ki je rekla ‘se vsi so prisli na svet, tako ali pa drugace’. zaupaj zdravnikom, pa bo.
Zdravo,
osebno sem se zelo, zelo, zelo bala poroda, in sicer zato, ker je moja mami (ko sem bila stara 9 in 13 let) dvakrat izgubila otroka na porodu, zato me je vse v zvezi s tem spremljalo že od najstniških let. Vseskozi me je bilo zelo strah vsega v zvezi s tem.
Težav s zanositvijo sicer nisem imela, tako, da lahko samo sočustvujem s tabo glede strahu, mogoče kakšen pogovor pri psihatru ali psihologu ne bi bil odveč, toliko da odpreš čustva in ugotoviš česa te je dejansko strah………
lp
Sama sem si tako zelo želela zanositi, da sem bila skoraj obsedena s tem. In seveda: NI ŠLO! Po prenehanju jemanja tablet sva z možem pazila tri mesece in potem….nisem imela več menstruacije. In nisem bila noseča. zdravnik je ugotovil, da so moji jajčniki preprosto leni, da sploh nimam ovulacije. Nafutral me je z nekimi hormoni, da sem se v enem mesecu zredila za 12 kg. Potem sem rekla, da imam vsega dovolj, da sem še mlada in če pač bo, bo, če ne, pa bomo pomislili na kaj drugega. In je bilo! V enem mesecu, ko sem spre,menila mišljenje in prenehala biti obsedena.
Obstajajo pa v lekarni podobni testerji kot Clearblue, samo da so Clearplus ali nekaj takega (okoli 5000 tolarjev), s katerimi lahko preveriš, kdaj nastopi ovulacija. In takrat, veselo na delo!
Tina