Stara sem devetnajst let. Počutim se tako kot bi bila rojena pod nesrečno zvezdo. Nesreča me spremlja na vsakem koraku, kjer me le more! Sem nesamozavestna in imam občutek manjvrednosti.

Imam nekaj dobrih prijateljic, med njimi najboljšo, ki ji lahko zaupam vse probleme, vendar bi ji moje tegobe sčasoma postale smešne. Zato pred njo in pred drugimi,nase potegnem masko, ki daje vtis zamozavestnega in intelegentnega dekleta. Tega si seveda želim, vendar v sebi čuitim praznino, ne morem se sprostiti, vedno se ubadam se tem kaj si kdo misli o meni in ali me mogoče kdo gleda v moja debela stegna itd. Rada sem v družbi ljudi, vendar mi po glavi rojijo takšne misli! Večkrat si mislim, da me kdo opravlja, ali pa, če že kdo govori o meni govori o grdih stvareh! Na prvo mesto ne postavim sebe ampak vse druge, zato me zelo zaboli, ko mi doma očitajo da sem egoistka! Doma se večkrat norčuejo iz mene, glede moje šole, v kateri ne blestim! To me prizadane mi izbije motivacijo, čeprav se smejem z njimi! Sem hitro užaljena in zamerljiva, čeprav tega ne pokažem.

Nisem debela, vse je v moji glavi! Večkrat se prenajedam, vedar ne bruham in ne stradam! Zatekam se k hrani!

Osebnostno padam, prosim za pomoč!!!

Morda se ti bo zdelo malo noro, kar ti bom rekla, vendar velikaaaa večina žensk v tvojih letih se srečuje s podobnimi težavami. To ti gotovo ni v tolažbo, vendar naj ti povem, da medtem, ko si v družbi prijateljic, vsaka izmed njih pogleduje v svoj del telesa, s katerim ni zadovoljna.
Verjemi, ena pogleduje proti rokam, ki so zaradi vročine razgaljene in se zgraža, kako so debele, druga je s pudrom prekrila mozolj na čelu in trepeta, ali ste ga opazile, tretja ima poraščene noge, pa je to opazila šele zdaj, ko vidi, da ste vse druge brez dlačiče. Ne ve, ali bi se vdrla v zemljo, ali ji bo ravno izbruhnil vulkan v glavi…Potem pa ji po tleh zleti še gsm. Na robu obupa nekaj zajecla in odbrzi domov. Tista z mozoljem si oddahne: par oči manj. Pogleduje za njo, ki odhaja in si misli, ko bi vsaj jaz imela tako čisto kožo. In tista prva bulji v to z mozoljem, ker ima prelepe lase. Seveda si ta tisto buljenje razlaga popolnoma drugače. V njenih mislih je mozolj, ki ga druge sploh ne opazijo…… Tako se zgodba nadaljuje.

Vsak pri sebi opazi vse napake, jih potencira in včasih z njimi prav pretirava. To je v človekovi naravi. Lažje je, če se tega zavedaš. Ko boš drugič prihajala med ljudi, se spomni na to. Navzven so vsi močni, vendar v notranjosti bijejo prav tak boj, kot ga opisuješ ti. Ko bo to enkrat prišlo v tvojo zavest, podzavest, boš tako začela tudi čutiti. Nič več se ne boš počutila ogrožene od drugih.
V mislih si reci: “prav vsi so tako ranljivi kot jaz, samo skrivajo se pred mano, ker jih je sram to priznati.”

Kaj pa misliš. Tako pač je. Vsi kažemo prelepe fasede, vendar, bog ne daj, da bi kdo pogledal zadaj. Potem bi se sesuli. In v resnici obstajajo tudi taki, ki ne zmorejo več pritiska in se zaprejo vase.

Ti to ne boš storila. Ker si pogumna punca. Ker znaš z internetom. Ker znaš vprašati za nasvet. Ker se ne bojiš priznati, da taka pač si. Ker si to, kar si. Tudi s tistimi malo manj briljantnimi ocenami v šoli. Ne pomenijo nič. Ne pusti se prepričati v nasprotno. So pač le številke, ki nimajo nič s tvojo vrednostjo. Vredna si, ker si človek in ne zato, ker je tvoja ocena pri zgodovini pet.

Ja, tisto s hrano pa gre zraven. Je odraz tvojega počutja, čustvovanja, doživljanja. Hrana je ena izmed stvari, ki dajejo občutek ugodja in pogosto je tudi zlorabljena zaradi tega. V kolikor bi se težave stopnjevale, boš poiskala strokovno pomoč.
Dokler si zdrava, z normalno telesno težo, se redno šolaš, imaš prijateljice, starše… pa pusti tista stegna. Ančka ima veliko bolj debela, pa se nič ne sekira. Pravzaprav je prav priljubljena med prijateljicami in v krogu fantov.

(Dej dej, skuliri se mal!)

Bil in sem še vedno v podobnom položaju, le da sem nekaj let starejši od tebe. Verjemi preje ko boš začela urisničevat svoje želje, ideje in občutja lažje bo. Naj te ne bo sram samega sebe, svojih idealov, svojih prepričanj in sanj. Življenje je le eno in ne dovoli, da ga preživiš tako kot se drugim zdi prav. Glede družine pa jim poskušaj odkrito povedat, kaj te prizadane in da ne želiš da se delajo norca iz tvoje šole, saj se trudiš po najboljših močeh. Če to ne pomaga potem vsakega izmed njih sooči z njegovo temno platjo (vsak ima kako šibko lastnost) in verjemi da bo naslednjič premislil preden ti bo kaj očital.

Ne sekiraj se s tem kaj si drugi mislijo o tebi, saj so oni itak preveč obremenjeni s tem kaj si ti misliš o njih.

Veliko sreče in čim preje boš spoznala da je najbolje biti tak kot si in verjeti svojim sanjam, imeti svoja občutja in izraziti to kar sam čutiš preje boš lahko zajemala življenje s polnimi jadri

LP