Ob tednu dojenja:za to krasno stvar,ki se mu reče dojenje
“…spim,sladko še sanjam,vendar v malem želodčku že čutim nežen pritisk
lakote.
Naj se predramim ali rajši odsanjam do konca:Mama me drži v
naročju ,gleda me naravnost v oči in mi prav potihem,skoraj
šepetaje,prepeva. Naj kar poje,moja draga mama,ne bom je motil.
Vendar mojemu želodčku se precej mudi in mi pravi da ne more več čakati.
Prav narahlo odprem očke in nad sabo zagledam tri pajace,ki se vrtijo v
krogu.Ni mama,prav res ni ona.So samo trije pisani pajaci,ki ne zastopijo
mojega lačnega želodčka. Na ves glas pokličem mamo:UEEEE mama,kje
si,pridi hitro,lačen sem in zebe me,UEEEE!?!
O,pozdravljena mama,veš lačen sem in želim si tvoje bližine.
Vzemi me v svoje naročje in ponudi mi tisto slastno zlato tekočino.
Roke,te tvoje krasne roke.
Nežno me odnesejo v varen in topel pristan,v tvoje naročje.
Še malo in začutil bom tisto slastno tekočino.
Kako lepo,ko vem da za prvo malo kapljico pride deroča reka.
Ta trenutek je večen.
Zadovoljen sem,prav narahlo in počasi črpam sok moje matere .
Dotikam se njene mehke kože in nje vonj me počasi pelje v
svet otroških sanj.Oh,moja draga mama,sedaj bom malo za……..
