ob smrti none
Pove kaj mu je bilo všeč na njej, zakaj jo je imel rad, kakšen dogodek, ni nujno, da je poseben, je pa fino, če ne dolgovezi. Najlepši trenutek z babico, ki bo ostal lep spomin na njo. Ni važno iz katerega njegovega obdobja, lahko tudi zgodnje otroštvo…skupaj sta ša, skupaj to…skupaj ono…
Ko je meni umrla stara mama se mi je podrl velik kos sveta. Takrat sem ugotovila, da boga v resnici ni. Zame velika prelomnica. Bila je oseba, ki sem in ki me je imela najraje na svetu. Povedala mi je na katerem mestu me bo pričakala…
Sožalje.
Pri nas je navada, da na pogrebu, ob grobu kdo drug pove poslovilne besede, ne sorodniki.Domači prej samo povedo podatke, razne pomembne dogodke, da sestavijo govor. Tega sestavi upokojena učiteljica, prebere pa ga predsednik krajevne skupnosti.Zdi se mi zelo lepo in spoštlivo,živimo pa na podeželju,kjer smo še vedno med seboj povezani in neodtujeni.
Pri nas imamo navado, da ima govor predsednik krajevne skupnosti ali nekdo, ki je umrlega dobro poznal (njegov sodelavec, delodajalec..) nikoli to niso svojci.
Jaz imam tudi nono, ki mi je kot mati, saj me je vzgajala od rojstva, medtem ko me je moja mama zapustila in moj oče tudi. Tudi če bi me kdo prosil, ne bi mogla povedati ničesar, to pa zaradi bolečine in cmoka v grlu, ker že ko je na začetku leta umrl mož od sestrične, s katerim sicer nisem bila ne vem kako povezana, sem jokala kot dež. Zelo me prizadene, če umre nekdo, ki ga poznam in še posebej, če umre mlada oseba. Imam retorične sposobnosti, vendar naj na pogrebih raje drugi govorijo.