Ob grobu…
Jaz sem šla v soboto po svečko in na Park zvončkov…
Osem let je od takrat, ko sem izgubila fantka, a kaj čutim v zvezi s tem, se še zmeraj ne morem opredeliti.
Ko sem stala tam ob vseh tistih svečkah, medvedkih…sem čutila tresenje po celem telesu, drgetanje…sram, nejevera, jeza, misel na bivše partnerje, vsi že z otroki…ne vem..
Velikokrat sem že čisto sprijaznjena s tem, da je bilo vse prav, tako kot je bilo. A drugič sem spet čisto drugačnih misli. Nazadnje sem bila tako zelo žalostna, ko sem videla sosedo, pri katerih so pretepi pijanega očeta na dnevnem razporedu, spet z novim dojenčkom v vozičku…zakaj pa se njim rojevajo otroci kot rastejo gobe po dežju?
Res je, moja zveza s partnerjem ni bila dobra, otrok bi skoraj sigurno videl veliko nerazumevanja med starši in zelo verjetno bi bil otrok ločenih staršev. Po tej plati mi je kar nekako logično, da se ta otroček ni mogel roditi v družino, kjer je bilo že vnaprej določeno trpljenje.
A ko vidim to majčeko bitje v tistem vozičku, ki se je rodilo v ta dom, kjer ga bodo prej ko slej čakale klofute…zakaj, zakaj?
Tako zelo sem bila žalostna…
Jaz mojega dojenčka nisem nikoli držala v rokah, bila sem premlada, nisem vedela, koliko bi mi to sedaj pomenilo…takrat pa si tega nisem mogla niti predstavljati, hotela sem čimprej na vse pozabiti.
Sedaj pa stojim ob tistem hribčku in zdi se mi, da bi mi bile solze v olajšanje. Pomislila sem: tako lep sončen dan je bil, oktober, ko si se rodil, mi pa smo te pustili tukaj v Ljubljani, nismo ti dali grobeka tam, kjer si rastel v mojem trebuščku. Pustila sem te tukaj, samega, kot kakega brezdomca. Tako malokrat pridem tja po spomin. V park zvončkov.
Ker ne vem, kako bi se naj tam počutila, tam se počutim tako napeto, v grlu imam cmok. Ki pa noče iti ven. Potuhne se šele, ko s sklonjeno glavo odidem po potki do avta, takrat cmok izgine. A samo pade nekam dol, v globino. Da ga potisnem še bolj dol in hitro odhitim iz pokopališča.
Park zvončkov.
Ko so se mi začele nabirati solze, ko sem zagledala tvoje ime na ploščici.Zaslišim škripanje peska za seboj, neki mimoidoči in kar takoj se obrnem in odhitim.
Čutim, da izgube nisem sprejela, da ne vem, kam naj jo postavim v svoje življenje. Bodoči partner? Nihče do sedaj me ni razumel v tej moji čudni, nedoločljivi bolečini.
Čutim, da je v meni nekaj, kar čaka, da privre ven…ah kako si to želim, ta moja izguba v življenju…si jo hočem razumsko razložiti, a ni dovolj. Ne da mi tistega notranjega miru.
Je možno, da bi lahko v parku zvončkov čutila tudi radost in mir namesto napetosti in drgetanja?
MOje sožalje!
Naj ti povem, da imam jaz dva otročka na Žalah, in nikoli nisem bila tam.Res nikoli, ker nimam poguma, da bi šla.Ko se vsake toliko slučajno vozim v bližini, jima vedno pošljem pozdrav, svečke pa jima prižigam na grobu mojega očija.
Ne očitaj si, da si ga pustila v LJ, takrat si se tako odločila in prav je bilo.Kdaj pa boš našla mir, pa ti ne znam povedati, oprimi se drobnih stvari, drobne stvari naredijo življenje lepše in če imaš srečo se združijo v eno lepo veliko celoto!Upam, da ti uspe, meni je, čeprav me od časa do časa pograbi žalost, jok in obup in takrat pogledam v nebo in se nasmehnem v zvezde, ker želim, da moji mali vidijo nasmeh na mojem obrazu, pa čeprav je na trenutke grenak.
O družinah, kakršno ti opisuješ-to se jaz sprašujem že 18 let, pa odgovora še nisem našla, tako pač je, čeprav otroci ne bodo doživeli veliko lepega, so se rodili in živijo in lepo je to, da živijo, žalostno pa je to, da jim otroštvo prinaša grenke izkušnje, ki so jim bile dane že v zibeljko.
lp
škratek
Poglej, veliko je ze, da vse to cutis, da se zavedas. Da znas tako lepo povedati, zapisati. Izkusnje ni moc spremeniti, lahko pa poskusas vplivati na svoje zivljenje tako, da pocnes stvari, ki ti veliko pomenijo. Da se trudis biti dobra. Svetobolje sem obcutila tudi jaz: zakaj meni, zakaj nam, drugi pa samoumevno dobivajo zdrave otroke…To dobro poznam. In res je krivicno. Po drugi strani pa vedi, da si ti edinstvena. Za nekoga nedoumljivo je zate realnost. Moras se spopadati z bolecino in pogumna si. Vse bo se dobro, bos videla.
Toplo te pozdravljam.
Pri meni so minili malo več kot štirje meseci od tistega dne..in moj sin je tudi v parku zvončkov.
Žal mi je samo,da je daleč od mene.Sem iz prekmurja in odkar smo ga izgubili,sva bila tam samo dvakrat.Ko sem tam,se počutim neopisno srečno,ker sem tam-blizu njega.Ko pa se zavem,da sem na žalah,pa me zgrabi neopisna žalost in se težko poberem.
V škatli imam vse njegove “stvari”,uz slikice,dvd posnetek-ki sem ga po njegovi smrti pogledala,kaj mi ni glih koristilo,vse papirje,dokumentacijo iz bolnic…to imam v omari poleg postelje,da mi je blizu,vsaj nekaj njegovega mi je blizu.Pogrešam ga.
Čas hitro leti,res hitro.Želim si še enega otroka,vedno bolj ampak vem,da prvič moram skozi to krizo.Zavedam se,da se mi je to zgodilo ampak težko je sprejeti to tako kot je.
Na nek način mi je žal,da ni pokopan blizu nas,po drugi strani pa je dobro,da je tam-ker ni sam.Tam si naši sončki delajo družbo,niso sami,s tem se tolažim.
Že tisti dan,ko je bil razsip pepela,sem se zavedala tega,da nebo sam,ker je pred našim bil še en anonimen razsip.To mi je malo olajšalo stvar,da nebo sam…komaj čakam,da bomo spet šli v ljubljano,da bom mu spet blizu,grozno zveni ampak za mene je še vedno tu..je pač v ljubljani in mi ga obiskujemo.
Vedno bo mi ostal v srcu,tak kot sem ga imela v naročju,kot sem ga videla,tak kot je bil.
Pogrešam te,moj mali srček. Tvoja mami.
