O telesni kazni
Ponca,hej!
Razmisljam,kako naj povem,da ne bo pocukrano in da me ne bo kdo ozigosal za prevec idealisticnega cloveka.
Izbrala sem si poklic,ki sem si ga zelela.Mogoce je temu botrovalo to,da sem bila 11let mlajsi sestri skoraj tudi mama(mama v sluzbi).Gimnazijska maturntka in prvosolka.Ves zacetni bralno pisalni proces je bil moja domena.Ni mi bilo odvec,prav uzivala sem v tem.Zato sem se odlocila za pedagosko akademijo za razredni pouk.
Potem sem imela sreco,da sem poucevala stopnjo,ki mi je najbolj odgovarjala:nekaj casa 2. razred,vecinoma in do konca 1. razred.Veckrat se sprasujem,kako bi bilo,ce bi ucila starejse otroke!
Delo z otroki je bilo pravi uzitek,nikoli dolgocasno in zelo kreativno.
Hcerka mi je vedno govorila,da zivim v vatki med svojimi prvi crvi in da je zame september najlepsi mesec v letu ,kot bi sla na potovanje v neznane kraje.In res sem se tako pocutila.Razne mestne zdrahe so sle mimo mene,ogromno sem dograjevala, bila mentor studentom PA,brala,pisala za svoje ucence pravljice in se imela lepo.
Vodila me je bolj intuicija kot teorija.V vse to sem vkljucila svoj pogled na svet,na strpnost in na kakrsnokoli nasilje do kogarkoli,15 let zivela s cudovitim psom,zdaj dvema mackonoma,ki imata cisto pasje navade.
Vem,da sem imela sreco,ki so jo skalili tudi kriticni trenutki.Kaksen clovek bi bila,ce bi zivela v drugacnih pogojih?Ne vem!Vem pa,da sem neskoncno hvalezna svojima nonama,starsem in vsem,ki so me vzgajali in oblikovali.
Najbolj bolece je bilo spoznanje,da bom svojemu vnuku mogoce dala najmanj sebe,ker zivi tako dalec.Pa na sreco ni res.Vsako snidenje je enkratno in ponosna sem nanj zaradi tega,kar je.Potovali so paketki(postar je bil pri njem zelo cenjen), po telefonu na hitro povedane pravljice
(cena pogovora ni bila v tistem trenutku pomembna,saj druge babice lahko vsak dan s cim postrezejo vnuku).Ko je bil 3 leta star z ocetom na pocitnicah v Izraelu,me je zet poklical in mi povedal,da mu je decek nenadoma zacel odgovarjati slovensko in da me pogresa.Ne morem opisati
obcutkov,ki so me obdajali,ko sem govorila z njim:zalost in veselje hkrati!
Pa so ljudje zelo cudni.Kar naprej me pomilujejo,kako lahko to prenesem,
kako z mozem trpiva,da oni ne bi mogli….Pa se da.Uporabljati moras razum
in zdravo pamet. Vsak otrok ima pravico odlocati o svojem zivljenju.Da se je hcerka vzivela v okolju,je verjetno tudi produkt najine vzgoje in nic jamranja.
Tvoj dogodek v soli me je spomnil na razgovor z vnukom pred nekaj dnevi.
Sem mu telefonirala in mi je povedal,da nekaj dela za solo.
Za matematiko sem se zelo potrudil in ze koncal. Za drug predmet se pa ne bo kaj dosti trudil.Ko sem ga vprasala ,zakaj,je odgovoril:
Babi,ti ne ves,kako se ucitelj pri tem predmetu nic ne trudi,kako so njegove ure dolgocasne,kako ga nic ne briga,kako je nam. Moral bi uciti bolj zanimivo,potem bi se tudi mi potrudili.
Seveda sem profesorja branila.Ni zaleglo kaj dosti.
Imam napake kot vsakdo. Otroci so pa zame nekaj posebnega in ni mi tezko se tudi opraviciti,ce kdaj zaslutim,da nisem ravnala prav.
In otroci to cenijo,pa se kako.
Ponca,oprosti,da sem se tako razpisala.Verjetno sem se vedno pod vtisom srecanja s svojimi prvosolci,ki so me silno razveselili.
Ta moj post je osebno za Ponco. Lep pozdrav Babi
Pravzaprav nisem zelel o tem pisati, pa mi tisti namig o Marijinem “izmislanju” ne da miru.. Torej še ena osladna in za nekatere morda izmišljena zgodba!
V casu moje mladosti je bilo fizično kaznovanje otrok najbolj vsakdanji pojav..Tepli so nas doma, v soli in tudi pri verouku.. Ko smo pričeli v soli pisat s peresniki, ki smo jih namakali v črnilo, sem nehote v zvezku napravil dve veliki packi.. Izpustil sem dva lista in pisal naprej.. Ko je “tovarišica” to odkrila, me je dobro nalamala z lesenim metrom, pa se klecati sem moral v kotu in drzati pred sabo iztegnjene roke.. Sklenil sem, da ne bom vec hodil v takšno šolo.. In res, teden dni sem namesto v šolo zjutraj zavil v gozd, ki je bil tako moj drugi dom.. Učiteljici, se je zazdela moja odsotnost sumljiva in je poslala domov povrasat, kaj je z mano.. Jasno, da sem to pravocasno odkril, vendar se tedaj nisem vec mogel vrniti domov, ker sem predobro vedel kaj bi sledilo…. Preostala je le pot v “partizane”.. Uspelo se mi je skrivati vec kot teden dni.. V soli so zaradi mene imeli celo sportni dan, ko so me iskali… Ujeli so me slucajno in to v zanko za zajce.. Ker so tisti udarci pustili na meni sledi, ki so bile vidne tudi po strinajstih dneh, je bilo policajem vse jasno.. Od takrat dalje me nikoli vec ni nihce udaril.. In vsi sošolci so me tem dogodku zelo spoštovali, saj so tudi njih potem manj tepli..
Hojla Babi!
Najprej replika na prvi stavek v tvojem pismu: to, kar pises s srcem ni nikoli pocukrano…. Mislim, da v svoja pisma natreses sladkorja za “nic na tehtnici”…Tako pac jaz..A glede na izkusnje so okusi pac razlicni…Pa nic zato!
Ko prebiram tvoja pisma vem, da bos ostala nesmrtna…Za vse tiste, ki si jim na tem svetu podarila tako veliko lepega! Ko bi le bilo vec taksnih ljudi med nami! Potem bi se vrednote hitreje spreminjale na dobro!
Te stavke pise srce! Lepo se imej in uzivaj med tistimi, ki jih imas rada…Se beremo in LP! In hvala, da si pismo napisala le zame! Zacela bom dan s posebnim elanom….
Hoj Mishika!
Ce koga udaris z manjso ali vecjo mocjo, okrcnes ali kakorkoli ze, potem to nikoli ni po pameti, zal… Ob tem vedno vodi roko nemoc tistega, ki kazen izvaja in je izkoristil vse mozne metode racionalnega odzivanja…S pogovorom, ki ga razume vsak sogovorec na svoj specificen nacin…. V procesu vzgoje in zorenja posameznika je potrebno z zavestnim vplivanjem graditi posameznikovo odgovornost… Zivljenjski problemi in tezave v donosu s soljudmi se pravzaprav dogajajo ravno zaradi tega, ker ljudje nimajo ili nocejo imeti do drugih dolocene stopnje dogovrnosti..Odgovornost do samega sebe in do drugih pa je res zahteven proces… Da nam ne bi bilo potrebno stalisc potrjevati s kakrsnimi koli fizicnimi vplivi na telesa “sogovorcev”, nam je pac Bog namenil doloceno stopnjo IQ-ja s komponenoto zmoznosti za kreativno razmisljanje….Cloveska fantazija nima meja….Tako eni v neko “pozitivno” smer in drugi pac v povsem nasprotno….Odlocitev je pac nasa in vsi odgovarjamo za vsa dejanja, ki jih storimo najprej sebi, nato sele drugim pac…Ja, res komplicirano…A taksno je pac zivljenje….LP!
Dragi prijatelj, Ponca, Babi in ostali !
Kar težko je prebirati, kaj lahko človek, ki je bilenkrat majhen človek, v svojem življenju doživi. Že kot otrok in potem seveda naprej gre s tem vsem v svojo mladost in … življenje. Bolečine, strah pred samim seboj, zatekanje v drugi svet … kajne prijatelj, v svet, kjer lahko človek govori sam s seboj in se sebi potoži, ko se ne more tistemu, ki ga je ranil in prizadel, ostalim pa ne zaupa dovolj. Ko bi ljudje, ki kdajkoli dvignejo roko nad malim človekom le vedeli, da ni samo bolečina tista, ki zaboli, da je to tista vrsta ranjenosti, ki boli le znotraj, ki ne dovoli joka, ki naredi veliko veliko brazgotino…. ko bi se ljudje ob tem zavedli tega, da potem mali človek tega zlepa ne pozabi in izgubi nekaj, kar kot otrok nikdar ne bi smel izgubiti – zaupanje, spoštovanje, ideale …
Ah, prijatelj in ostali, saj ne bom pisala, ne morem… Nekako sem se skozi življenje že naučila (je bil že tudi slednji čas, mar ne), da sprejemam udarce, take ali drugačne, da jih ne vračam z agresijo in ne opletam z jezikom tako, da bi bolelo, vendar kdaj pa kdaj svoje vseeno povem. Trudim se ne biti surova, a ko doživim to sama, zaboli. Hočeš nočeš – zaboli. Nič ne de, tu je naš najboljši zdravnik – čas !!! Prepustimo se mu. Prepustimo času tudi bolečino ob cinizmu nekaterih, ki ne prenesejo nečesa, s čimer se jim nikdar ni bilo potrebno soočiti in ne prenesejo nečesa, kar je drugačno, kot so si sami zamislili.
Pocukranost, izmišljevanje ..???? Žal mi je, da ste zdaj deležni tega vsi, ki si želite in znate izpovedati nekaj več, kot besedo ali dve. Težko mi je zato, ker bo zdaj sleherni, ki bo želel napisati in opisati dogodek svojega življenja … pocukran !!!! In žal mi je vseh tistih, ki se jim zgodb, takih ali drugačnih, ni treba izmišljevati, ampak jim jih je življenje kar samo od sebe podarilo …. za lepa doživetja vse dobro in prav, za zgodbe, ki prinašajo še ob dandanašnjem spominu grenkobo, jih pa niti ne bi bilo potrebno. Ali pač, kdo bi vedel ….. ????
Lep dan vsem.
Draga Ponca, ko sem prebral tvoj stavek:
> Se vedno me preganja (obcasno seveda, ko zacnemo govoriti o
> osnovnosolskih zgodah in nezgodah..) dogodek, ko me je razrednicarka,
> ki je ucila tudi slovenski jezik, oklofutala pred celim razredom.
…se mi je obudila stara bolečina.
Poleg še petih drugih sošolcev sem bil po koncu nekega glavnega odmora postavljen pred tablo in je vsakemu od nas je “tovarišica” prisolila klofuto, ker nas je zalotila, da smo v odmoru pljuvali skozi okno drugega nadstropja dol na tla.
Ampak saj so tudi druge vzgojne metode, ni bilo treba ravno izbrati klofute.
V šoku sem se prepričeval, da se to ne dogaja meni, ker drugače bi podobno kot si si ti, Ponca, tudi sam sebi obljubil “da je vec ne spostujem in je vec ne bom imel niti za milimeter rad…”
Ampak tega nisem mogel, kajti ta “tovarišica” je bila moja mama. Čeprav je že pokojna, ji še vedno nisem odpustil, da je pristala na to, da so ji dali sina v njen razred.
Naravnost sovražil sem šolo, ki me je oropala moje mame in jo spremenila v “tovarišico”.
Ostali sošolci so imeli poleg “tovarišice” še mamo doma. Jaz pa ne, kot bi bil sirota.
Še eden izmed sošolcev, ki mu je mama že zgodaj umrla, sicer tudi ni imel mame. Ampak njemu vsaj ni bilo treba gledati v dobro znan mamin obraz, nazaj pa bi ga gledala “tovarišica” in se nemočno spraševati: saj to je mamin obraz, ampak to NI mama, mar jaz narobe vidim, je z mano kaj narobe, da gledam pa ne vidim prav… ? Če bi bila mrtva tako kot je bila njegova mama, bi vsaj vedel pri čem sem in ne bi upal, da me bo pogledala nazaj moja mama…
Tako rad bi imel tako kot drugi sošolci možnost potožiti se mami doma (ki me doma ni udarila) da me je udarila “tovarišica” in da naj gre v šolo povedat, da me ne sme, ker je moja zaščitnica…
Pa nisem mogel. Kot bi me ne le izdala, ampak mi tudi pomešala moje videnje sveta in me pustila v zmešnjavi…
Tudi mene je razredničarkav OŠ oklofutala — ker je bila to tuja oseba, sem zadevo lažje prebolela, — med odmorom na hodniku pred očmi sošocev in gimnazijcev, ki so z nami delili isto stavbo. KO je potem šel oče v šolo in povprašal, kako in zakaj, mu je tovarišica profesorica najprej dala partijsko besedo, da me ni sklofutala in da lažem. Ker pa je oče vedel, da sicer veliklo jezikam, lažem pa ne, je predlagal ravnatelju, naj povpraša učence, ki so bili priča dogodku. V hipu je tovaršica profesorica vzela svojo partijsko besedo nazaj in rekla, da jo je pač zaneslo in da mi lahko da tudi ukor. Na vprašanje, kako bi izbrisala klofuto in kako je kaj z njeno partijsko besedo nismo nikdar dobili odgovora.
Dragi Izdan, Ponca, Babi, marija(1) in ostali !
Sedaj pa še nekaj optimizma. Pri 19. letih sem izplavala. Imam zelo dobro službo, takšno kot sem vedno o njej sanjala, v kateri lahko pokažem vse moje sposobnosti in v kateri sem lahko ustvarjalna. Tudi sodelavci so krasni. Imam dobrega moža in zlatega, prijaznega sina, na katerega nisem nikoli položila roke, je pa zato verjetno nekoliko razvajen; pa nič zato.
V ponedeljek sem nastopila prvega od treh tednov dopusta. Drug teden grem na morje, ta teden pa delam ture s kolesom. Danes sem prevozila Kranj – Škofja loka – Železniki – Sorica – Soriška planina – Bohinjska Bistrica – Bled – Kranj. Na Soriški planini sem si privoščila palačinke z borovnicami. Bil je prekrasen dan. Nekatere zgodbe imajo srečen konec… Lep pozdrav vsem skupaj od srečne Daše
Draga Dasa!
Lepo je bilo prebrati tvoje pismo, tako polno optimizma.
Kako lepo, da resujes vse nesporazume na razumen nacin in verjetno s povsem nenasilno komunikacijo…Ne morem pa verjeti, da je posledica nekaksne razvajenosti pri otroku nastala zato, ker nanj nisi nikoli polozila roke…Mogoce zajec tici v drugem grmu, kaj? :-)) Lepo se imej se naprej in veliko srece zelim tako tebi kakor tvojim najdrazjim!
Pa se nekaj matematike….No, tole je bil hec…Gre za nekaj bolj resnega:
Ce se spomnite mojega dogodka o edini klofuti mojemu pubertetniku…
Ne dolgo tega so se mladci pogovarjali v moji blizini in tako vzneseno debatirali, da nihce ni niti pomislil na to, da morda poslusam govor tudi jaz..In navrze moj (sedaj ze povsem odrasel otrok) nekaj o tem, da bi ga v taksnem primeru njegova mama “prebutala”…Zgrozila sem se ob taksnem komentarju in me je odneslo kakor iz topa v njihovo blizino. Vprasala sem, kdaj da sem ze tepla svoje otroke….In ta moj odrasli otrok rece: “Ja, takrat, ko sem dobil klofuto!”
Nikoli do moje in njegove smrti torej ta klofuta ne bo izbrisana? Bilo mi je oprosceno, zivljenje poteka torej naprej in kljub opravicilom in drugacnemu zivljenju se vedno to tako boli nekje globoko, globoko v dusi? Kakor da ne bi bila “le” ena, kakor da jih je bilo 1000???
Ja, za nekoga je ze “minimalna” kazen (po oceni tistega, ki kaznuje) lahko ena najhujsih kazni….A o tem, kako bo taksno ali drugacno fizicno kazen kdo dozivljal, ne moremo nikoli vedeti vnaprej… Mocno nevarna zadeva tako za tistega, ki kaznuje, kakor za tistega, ki je kaznovan… Zal!
Zato: bolje prepreciti….. Uf, tezka vrocina, tezka tema, kajne?
Zelim vam veliko soncka! Ne tistega vrocega! :-)) LP!