Pozdravljeni,

pred nekaj meseci sem se obrnil na vas s težavo zaradi pretiranega čutenja zavrnitve ( http://med.over.net/forum5/read.php?140,9883022,9888872 ).

Postajam.. oziroma, ne postajam, temveč sem povsem prepričan, da se razlog za to skriva v podcenjevanju in nespoštovanju samega sebe in svojih lastnih sposobnosti ter vrlin. Rad bi vedel, kako lahko “natreniram” samega sebe, da se bom pričel cenit v polni meri v kolikšni si zaslužim, da se ne bom pri vsaki nepotrditveni besedi takoj pričel zlamljati in se v sebi spraševat, kaj pa sem zdaj spet naredil narobe da me zavrača. Da bom samozavesten v pravem pomenu besede.

Želel bi dodati še le, da sem sedaj sestavljen iz treh “receptorjev” – iz tega kar dejansko sem (jedro – rad bi bil zaželjen), iz tega kar mi govori moj strah da sem (strah- nisem zaželjen) in iz tega kar se delam da sem (maska – sem zaželjen). Občutenja med njimi težko ločim. Vem le da je moja maska oz. persona produkt strahu. Vem da, če bom nadaljeval z večanjem persone bom s tem posledično le hranil moj strah, saj persona iz njega izhaja, hkrati nikoli ne bo zadosti velika, da bi strah premagala. Svojo pozornost bi rad preusmeril iz njiju na to kar dejansko sem.

Zanima me tudi, ali obstaja kakšna možnost elektronskega komuniciranja s strokovnjakom, ki mi lahko pri tem pomaga?

Spoštovani Silversun,

kot vidim vam je kolegica moderatorka že v izhodiščni temi ta vprašanja res lepo naslovila, odgovorila in usmerila v odločitve, tako da je težko kaj novega dodati.

Očitno veliko čustvene energije trošite za premišljevanje o perspektivah težave z zavrnjenostjo, to je najbrž sestavni del vaše življenjske izkušnje in osebnosti, ki se je razvijala v ne tako varnih primarnih odnosih. Danes se zato »štrihate« v potratne samoanalize – povsem sam, kar pa ne nosi rešitev.

Pomembno se je zavedati da za predelavo škodljivih vzorcev, ki so nastali v bolečih odnosih potrebujemo v odnosu nekaj ravno obratnega – varno in celostno odzivanje, cilj in pa čas (vztrajanje). Vsako iskanje “bližnjic” mimo odnosa so samoprevara. In niti knjiga niti meditacija nimata moči do globine, ker ne delujeta na ravni odnosa, temveč služita osebnemu kognitivno-vedenjskemu informiranju, sproščanju in pa kvečjemu delnemu osveščanju. Vse to je šele potrebno prenesti v živ odnos, v njem zdržati iskrene odzive oz. pasti in se na novo dvigniti – v močnejši različici. Težave, s katerimi se želite soočiti potrebujejo realen kontekst, kjer se boste počutili varnega, sprejetega in razumljenega hkrati pa izzvanega za potreben razvoj. V takšnem novem odnosu boste sčasoma pripravljeni zaznati in obravnavati boleče čustvene teme (»temni del nas«), ki vam zaradi potlačitve/zanikanja/…/ v odraslih odnosih nenehno poustvarja vso to dramo z negotovostjo, preverjanjem, neodločnostjo, izogibanjem.

Skratka, samopodcenjevanje, nespoštovanje sebe itn. so elementi nizke samopodobe, ki jo izoblikujejo kot rečeno nefunkcionalni zgodnji odnosi s starši/skrbniki (v njihovih ponavljajočih se odzivih se najbrž niste počutili sprejetega kot ste, nikoli ni bilo dovolj dobro kar rečete, kar naredite itn.). Posledično ste v strahu pred zavrnitvijo razvili popačeno sliko sebe s pripadajočimi obrambami (kot ste sami opisali primer akt, ki vas ne more zavrniti), npr. da ste zabaven, šarmanten, razmišljajoč, ustvarjalen in še kaj bi se našlo – vse to v intimni nagnjenosti po biti sprejet. S tem sva vam s kolegico nakazala temo, s katero se boste najbrž ukvarjali pretežni del procesa, v kolikor se za to odločite. Izberite si center oz. strokovnjaka, ob katerem boste začutili, da bi šlo, nato pa veselo na delo, da uresničite cilje in utrdite jedro, o katerem govorite.

Sploh pa – verjemite, da za osebno zadovoljstvo in mir ne potrebujemo biti všečni vsem okoli nas, ljudje se moramo naučiti ljubiti predvsem sebe v svoji drugačnosti. Na tej poti vam želim vse dobro.

Pozdravljeni,

Obujam mrtvo temo. Se opravičujem. Vsekakor to ne bi storil če se mi ne bi zdelo pomembno.
Premišljeval sem o vašem odgovoru in tudi odgovorih vaše kolegice. Strah pred intimo mi jih je omenilo že več ljudi in resnično povedano, nikoli mi ni bilo jasno kako vlogo bi strah pred intimo imel pri osvajanju. Res mi ni. Ampak… ker bi res naredil vse da se tega rešim, sem si rekel tako “OK, predpostavljajmo da je to res”. Če hočemo spremembe v življenju moramo začet stvari delat drugače, misliti drugače, verjeti drugače,
To sem rekel pred mesecem dni. Od takrat se mi življenje postavlja na glavo, znova in znova in znova. Začelo se je z naključjem, za katerim je sledilo še eno, na katero je prišlo še eno in nadaljevalo še z enim in temu še kar ni konec in na vse to lahko le rečeš “če so pa to naključja sem jaz povsem zmešan”. Tudi iz ne vem katerega razloga sem kar tako opustil kajenje brez najmanjšega napora in se odrekel goloti, po 30 letih mami prvič rekel da jo imam rad, pri očetu se je zgodilo še nekaj večjega, ampak nočem postati preveč oseben.
Zdi se mi kot da se v meni podira neko obzidje, kot domine kar eno za drugim. Povsem fatalno osupel pa sem, ko sem začutil. Začutil sem radost in ljubezen, počutil sem se svobodnega kot še nikoli, kot ko si celo življenje gledal katodno črno-belo televizijo, potem pa si preklopil na najboljši HD ki se ga lahko nabavi.
Vendar je minilo. Nisem mogel obdržat. Je bilo za trenutek, dva; med dnevom sem ga lahko priklical nazaj; kot da so vrata takrat bila še odprta. Ampak je minilo. A po tej izkušnji mi je postalo jasno – in morda se bo slišalo čudno, nesmiselno – jaz, pravzaprav, ne čutim. Kot da je v meni jez skozi kjer se ustavlja vsemogočna reka in skozi njega priteče le… odstotek. Zdi se mi da je moja “potreba” po zaželjenosti, oziroma žongliranje z odnosi, največja laž ki sem jo ustvaril. Laž, po kateri sem živel in kateri sem verjel… cja, vse 30 let menda ne, 25 pa morda. Vse to kar sem si želel ta leta biti in postati sem pravzaprav že bil, ampak si nisem upal / zmogel / vedel pokazati svetu.
Po tem verjetno že veste kaj me zanima. Snežena kepa ima več možnosti v peklu kot pa jaz da se vrnem na stara pota. Želim podrti jez. Sedaj sem tudi pod terapevtskim vodenjem, vendar sem dejansko tako nenasiten da iščem odgovore povsod; na dan preposlušam Kevina Trudeau do 7 ur in prav toliko ponoči; ne bom se ustavil za nič ko čutim cilj za vogalom in z njim vse radosti. A imate še Vi kakšen nasvet kaj lahko storim da pospešim, da najdem čustva nazaj, da podrem jez?

Silversun

na vaši osebni poti korak po korak, projekt za projektom, ne vozite več stvari hkrati. Če ste v terapevtskem procesu se ukvarjajte predvsem z njim, kajti v globinskem procesu se dogaja veliko stvari za predelati. Sploh pa razpršena pozornost ni koristna za učinkovite izide.

Vse lepo,