Spoštovani!

Včeraj sem bila z devetletno hčerko na potepu po mestu. Ulovil naju je dež in nisva imeli dežnika. Malo sva se odločali,če greva z avomobilom na drugi konec mesta ali peš. Kot iz topa mi reče:” Nisem rojena pod srečno zvezdo, naredila bom samomor.” Imela sem občutek, da me bo sesulo, nekaj časa sem bila tiho in potem sem izjavila: “Da mi ne govoriš takih.” In o tem nisva več govorili. Moj dan je bil sesut, prav tako tudi danes. Boli me v prsih in ne morem razumeti,da mi je to rekla moja hči. Je najstarejša med štirimi otrci. V šoli je uspešna, a čutim, da v sebi ni zadovoljna. Ko se skušam z njo pogovoriti,postane še bolj zaprta in odgovori so zelo kratki.Je zelo suha in še vedno govori, da bo morala shujšati v stegna, ki so po njeno predebela. Le kje smo zafurali, da ima otrok take misli in doživljanja. Prosim za vaš nasvet.

Lep dan želim!

Spoštovana metkaendvatri,

najprej obžalujem dejstvo, da morate prejeti odgovor šele po treh tednih, vendar je, žal, vprašanj in podvprašanj čedalje več, tako da zaenkrat še ne uspemo odgovoriti vsem tako hitro, kot bi si želeli in kot si zaslužite.

Vendar naj hkrati v prvi stavek odgovora zapišem, da vam je vaša hči s to izjavo pravkar postavila pomembno “vprašanje”, ki pa sploh ne bi smelo čakati dolgo na odgovor. Ker je otrok in ima pravico do njega, pa čeprav je to lahko tudi “Žal, zdajle ne poznam odgovora”. Postavlja pa jih, čeprav na svoj poseben način, ne zato, da bi od vas dobila prepoved, da vam ne sme takih misli izgovarjati, temveč od vas upravičeno pričakuje najmanj zanimanje, posluh in sočutje – tj. od kod takšna žalost in obup in kako ti lahko pomagam!? Saj veste, otroci so veliko bolj neposredni od nas odraslih in njihov jezik je včasih tako preveč originalen, a hkrati preprost, da jim odrasli/starši sploh ne sledimo.

S tem, ko otrok v jezi in razočaranju izreče staršu »Sovražim te!«, »Ne maram te več?«, »Ne živi se mi več!«, »Jaz bi umrl/-a!« itn. – ne sporočajo neposrednega pomena, temveč preneseni pomen, ki izraža NJIHOVO TEMELJNO RAZPOLOŽENJE. In v naštetih primerih izjav, in po mojem mnenju tudi v vašem primeru – ki je mimogrede precej kreativen – gre za globoko pogrešanje starša, zlasti vas, kot matere, ki ste prva in najpomembnejša oseba v otrokovem svetu. Govori vama, ne zapuščajta me (čustveno), strah me je, sama sem in nimam več niti jeze, da bi me lahko videla in slišala, ali me spoh čutita v moji stiski, ali sem dovolj takšna kot sem in ali res izgledam v redu takšna kot me vidita, oči in mami? Ipd.

Vsak starš, ki je v stiku s seboj in s tem tudi z otroci, ne potrebuje slovarja, da bi razumel tovrstne izjave, o katerih piševa. In verjamem, da jih vi vsekakor zmorete razumeti, le da je treba večkrat najti mir v sebi in vztrajno odpirati zlati košček (čustvenega in miselnega) prostora za otroka takrat, ko nas potrebuje.

Za to pa imamo sicer prepogosto ignorirane, a izjemno učinkovite STARŠEVSKE OBČUTKE, ki nam omogočajo, da začutimo tega otroka ob sebi in v sebi, čustveno in telesno ter da si dovolj zaupamo, da vemo, kako smo mi in kako je otrok. Šele od tu naprej se lahko prične zgodba o dovolj dobrem staršu in srečnem otroku. Zato ne čakajte, poiščite otroka v sebi.

Veliko starševske modrosti in družinskega zdravja!