V zborniku predavanj z naslovom: “Sindrom fibromialgije” mi je pozornost pritegnil sestavek avtorice znan. svet. dr. Duške Meh, dr.med (Inštitut RS za rehabilitacijo in Katedra za fizikalno medicino in rehabilitacijo) z naslovom: SPREMEMBE OBČUTLJIVOSTI PRI BOLEZNIH MEHKIH TKIV .

(Citiram nekaj izsekov):

BOLEČINA
“Bolečina je po opredelitvi mednarodnega združenja za proučevanje bolečin (IASP) neprijetna s e n z o r n a in č u s t v e n a izkušnja, povezana z dejansko ali možno okvaro tkiva, ali pa se kot takšna vsaj kaže. Bolečina je osebna izkušnja, povezana s trenutnimi dogajanji in s prejšnjimi izkušnjami. Izzove senzorne in čustvene odzive, pomeni spremembo, ki poruši ustaljeno ravnotežje v telesu in sproži plaz spremenjenih odzivov. Bolečina je s u b j e k t i v n i občutek, ki ga oseba, ki jo občuti, ne more deliti z drugimi ljudmi, tudi ne z zdravstvenim delavcem, ki se z njegovo bolečino ukvarja in jo poskuša zmanjšati. Zahteva sodelovanje med bolnikom in ljudmi, ki mu želijo pomagati, ki p o s r e d n o vrednotijo njegov subjektivni občutek in poskušajo doseči njegovo olajšanje. Bolečina je dogodek, ki m o t i človekovo delovanje, vpliva na njegovo življenje in bistveno spremeni kakovost življenja. Nikoli ne more biti povsem nemoteča, obvladovanje neprijetnega občutka zahteva ogromno moči in volje in človeku onemogoča pričakovano odzivanje na dražljaje. Okolje se pogosto ne zaveda, kako obremenilen dejavnik bolečina dejansko je. Bolnik tega tudi ne more povedati in pokazati, še manj seveda dokazati, kar je posebej obremenilno, saj potrošniško naravnana družba pogosto ceni človeka samo po tem, koliko lahko naredi. Bolečina kot obremenjujoč dejavnik prav gotovo onemogoča človeku, da bi popolnoma izkoristil svoje zmožnosti in da bi se izkazal pri svojem delu. Okolje, ki ceni le skrajne meje reka “hitreje, višje, močneje”, namreč ni naklonjeno sprejemanju drugačnosti, ni pripravljeno poskušati vsaj razumeti tiste, ki iz kakršnihkoli razlogov želenih lastnosti ne morejo do konca razviti in izkoristiti. Čeprav spremenjeni odzivi ne pomenijo slabšega delovanja, večinoma niso sprejeti, jih ne razumejo, kar dodatno obremenjuje ljudi, ki so že zaradi samega dogajanja močno prizadeti. Sprejemanje d r u g a č n o s t i tudi pri ocenjevanju ljudi, ki fizično ne morejo biti v vrhunskih krogih (bolečina jim namreč vzame ogromno moči in volje ), bi bil prvi korak k rešitvi zapletenega kroga dogajanj, v katerega so pogosto vpletene diagnoze fibromialgija, sindrom kronične utrujenosti, borelioza, pogosto pa še druge bolezni, predvsem mehkih tkiv.

VREDNOTENJE SIMPTOMOV BOLNIKOV Z NEPOJASNJENO KRONIČNO BOLEČINO
Bolečina je simptom, ki ga je težko ovrednotiti. Za merjenje obstaja cela vrsta metod, ki pa so večinoma subjektivne, odvisne od bolnikovega poročanja, in je zdravniku prepuščena odločitev, ali so simptomi dejanski odraz stanja živčnega sistema ali so posledica drugih dejavnikov. Objektivno ovrednotenje bolečine je namreč mogoče le z zelo dragimi in pri nas še nedostopnimi preiskavami, ki klinično tudi še niso uveljavljene. Od sedemdesetih let prejšnjega stoletja pa imamo vrsto psihofizikalnih metod, ki omogočajo vsaj polobjektivno vrednotenje bolečin, v rokah izkušenega preiskovalca pa so zelo koristen in zanesljiv pripomoček za ovrednotenje bolečine. Od konca osemdesetih let jih imamo tudi v Sloveniji. V začetku smo jih razvijali v laboratorijskih razmerah na Inštitutu za klinično nevrofiziologijo, zadnjih 8 let pa potekajo na Inštitutu RS za rehabilitacijo. Tu smo preiskave začeli uporabljati tudi v kliničnih razmerah in pri mnogih boleznih so postale velike pomočnice za vrednotenje simptomov.

PSIHOFIZIKALNE PREISKAVE
Psihofizika je področje poskusne psihologije in običajne nevrofiziologije, ki preučuje odnose med fizikalnimi lastnostmi dražljaja in senzornimi izkušnjami. Pri nas največ uporabljamo t e r m o t e s t (TSA 2001 Thermal Sensory Analyser) in v i b r a m e t e r (Vibratory Sensory Analyzer) .
Termotest in vibrameter sta psihofizikalni metodi, ki temeljita na določanju zaznavnih pragov, velikosti dražljaja, ki izzove zaznavo oz. je dovolj močan, da ga preiskovanec zazna v polovici poskusov.
Določanje zaznavnih pragov je zahtevno delo, ki ga dobro opravi le natančen, potrpežljiv in dobro teoretično podkovan preiskovalec. Na izmerjene zaznavne prage močno vpliva vrsta dejavnikov, ki preoblikujejo (zavirajo ali spodbujajo) dražljaj, ki potuje proti možganski skorji.
V svetu je le nekaj raziskovalnih središč, ki se ukvarjajo s psihofizikalnim ocenjevanjem občutljivosti. Naša raziskovalna skupina se z dvema metodama, s termotestom in z vibrametrijo, raziskovalno ukvarja od začetka devetdesetih let, vedno pomembnejši pa postajata tudi pri diagnostičnih postopkih.

Mnoge bolezni, med njimi tudi bolezni mehkih tkiv, povzročijo moteno zaznavanje in pogosto tudi bolečine, ki niso pričakovane in zato jih tudi strokovnjaki podcenjujejo in zanemarijo. Bolniki jih ne morejo pokazati, saj je to le njihova osebna izkušnja in pravilno vrednotenje simptomov, o katerih poročajo, je bilo dolgo prepuščeno le presoji lečečega zdravnika. Zadnjih deset let imamo tudi v Sloveniji diagnostične aparate, s katerimi na popolnoma neinvaziven način pokažemo moteno delovanje struktur, ki so vpletene v zaznavanje bolečine. Preiskava je popolnoma varna, površinska, dobimo pa podatke, ki so nam z drugimi, že uveljavljenimi nevrofiziološkimi preiskavami nedosegljivi. Zanesljivost preiskave smo preverili pri vrsti bolnikov, veliko raziskav pa še poteka. V našo Ambulanto za psihofiziko prihajajo bolniki z različnimi težavami, med njimi so tudi bolniki z nepojasnjenimi zaznavnimi motnjami, najpogosteje z bolečino. S preiskavo dokažemo organske osnove motnje in potrdimo bolnikove težave. Žal tako zdravstvene kot invalidske komisije tega dokaza še ne upoštevajo.(!?) Vendar bolnikov ne odpustimo le z izvidom, ampak jim ponudimo zdravljenje, ki sicer zaenkrat še ni splošno sprejeto in v njegovo uspešnost mnogi dvomijo, a po naših izkušnjah je površinsko protibolečinsko električno živčno draženje (TENS ) uspešno pri bolnikih, pri katerih s termotestom dokažemo moteno delovanje bolečinskega sistema.

Naša preiskava pokaže spremembe, ki jih opišemo z natančno določenimi izrazi. Odslikavajo različno prizadetost zaznavanja, vzroka pa z njimi ne moremo opredeliti. Kot večino instrumentalnih preiskav jo lahko ovrednotimo samo s povezovanjem z drugimi ugotovitvami, in samo dovolj poglobljeno znanaje, podprto z laboratorijskimi ugotovitvami, lahko reši uganko, ki jo pogosto zastavljajo klinično ne dovolj opredeljene bolezni (kot so tudi fibromialgija, sindrom kronične utrujenosti in borelioza ).

SKLEP

Ob upoštevanju omejitev so kvantitativni senzorični testi pomembna pomoč v klinični praksi in kliničnem raziskovanju. Pred odločitvijo o motenem občutku moramo ovrednotiti dejavnike, ki odločajo o pomenu rezultata. Zaznavni prag je namreč odvisen od več zunanjih in notranjih dejavnikov. Bolezni lahko povzroče okvaro občutljivosti (občutka za dotik, bolečino, toploto ali hlad, za vibracijo), lahko pa tudi spremenijo zaznavanje navedenih občutkov. Le ocena praga je zato premalo za ovrednotenje klinične slike. Upoštevati moramo tudi, da lahko bolezen selektivno prizadene čutilni nevron na različnih ravneh, različne populacije nevronov in njihove različne dele.”
(konec citata )

(Vir: “SINDROM FIBROMIALGIJE “, zbornik predavanj z XI. strokovnega srečanja fizioterapevtov ljubljanske regionalne enote, KCLJ, 21.1.04 )

( PS: Poudarke sem dodajala Veronika, če koga motijo, naj jih odmisli.)

naslov kjer dosti in lepo pise o FM

Življenje s kronično bolečino

Ko smo postavljeni pred dejstvo vsakodnevnega spopadanja z bolečino, se nam pogosto zastavlja dilema, kaj je bolj smiselno – ali v nedogled stiskati zobe, “junaško” in potrpežljivo prenašati kronične bolečine ter pristajati na njene paralizirajoče učinke na različnih področjih vsakdanjega življenja, ali pa jemati protibolečinska zdravila, pristajati na njihove negativne zdravstvene posledice, in tako umetno dvigovati kvaliteto življenja. Dejstvo je, da se človek, ki ga ne boli, lahko povsem drugače udeležuje življenja okrog sebe, se zanima za dogajanja, drugače komunicira z drugimi ljudmi in se lahko drugače veseli življenja.
Kako reševati to dilemo?

Danes je toliko govora o t.i. paliativni (bolečinski) medicini, ki je usmerjena v zdravljenje bolečine in poudarja, da je bolečine treba lajšati povsod tam, kjer je to mogoče. Gre za spoznanje, ki je v medicino prišlo še ne tako davno – da je treba bolečino odpravljati!

Bolečina je po definiciji najbolj dosledno neprijeten občutek in je izjemno neprijetna osebna izkušnja. Je zelo zapletena, ker je povezana z različnimi dejavniki, ki jo povzročajo, na njeno doživljanje in trajanje pa močno vplivata tudi OKOLJE in DUŠEVNO STANJE človeka, ki jo trpi. Kako prijetno je življenje brez nje, se v resnici zavemo šele tedaj, ko se z njo soočimo.
Razlikovati moramo med a k u t n o in k r o n i č n o bolečino. Akutna se začne nenadno, običajno ne traja dolgo in jo najpogosteje povzročijo različne poškodbe ali vnetja. Čeprav je bolečina subjektivno negativno občutje, pa ni izključno negativna. Pogosto je prav bolečina prvi alarm ali signal, da se v telesu dogaja nekaj nenormalnega. V tem je torej njena zaščitna vloga, saj človeka opozarja na nevarnost in mu preprečuje izvajanje določenega giba, ki bi stanje lahko še poslabšalo. Akutna bolečina pojenjuje in izzveni hkrati s procesom celjenja rane ali z umirjanjem vnetja.
V nekaterih okoliščinah se lahko zgodi, da akutna bolečina traja dlje in preide v kronično obliko. Če se je ustrezno ne zdravi, počasi izgublja opozorilni alarmni signal in se razvije v sindrom – pravimo, da se je bolečina osamosvojila. Tako nastane trajna bolečina oz. samostojna bolezen, ki potrebuje zdravljenje. Akutna bolečina je torej simptom, medtem ko je kronična bolečina bolezen. Živci v koži, mišicah, kitah in drugje prevajajo dražljaje oz. električne impulze v možgane. Človek se bolečine zave šele potem, ko možgani signal obdelajo in ga razložijo kot bolečino. Če ostane bolečina nezdravljena in se ponavlja vedno znova, si spomin to informacijo zapomni in nastane bolečinski spomin. Kot posledica živčne celice močno reagirajo in pacient začne čutiti kot močno bolečino že sam dotik.
Kronična bolečina lahko traja mesece in leta. Življenje s kronično bolečino zahteva posebne prilagoditve, saj bolečina, zlasti če je zelo huda, močno vpliva ne le na človekovo počutje, temveč tudi na njegovo delovno sposobnost in splošno kakovost njegovega življenja. Čeprav kronične bolečine pogosto ni mogoče v celoti odpraviti, pa obstajajo vsaj načini, s katerimi jo je mogoče do določene mere olajšati.

Bolečina je povsem o s e b n o občutje in je ni mogoče dokazati z nobeno od laboratorijskih preiskav. Njena jakost je močno individualna in lahko sega od neznatne do neznosne. Stopnjo bolečine mora oceniti bolnik sam. Okvirno jo lahko izrazi glede na to, koliko ga ovira v vsakodnevnem življenju (pri dnevnih opravilih, hoji, razpoloženju, spanju, odnosih z ljudmi, uživanju življenja). Študije kažejo, da zdravstveno osebje bolečine svojih pacientov pogosto podcenjuje.
Ljudje smo za bolečine različno dovzetni. Nekomu se zdi majhna vreznina že neznosna, nekdo drug pa brez pritoževanja ali hrupa prenese tudi velike rane. Subjektivno občutenje bolečine je močno odvisno tudi od drugih okoliščin: utrujenost, strah, nesproščenost, anksioznost … ipd. lahko bolečino precej povečajo.

Vzrokov za bolečine je več, vendar pa so določene vrste bolečine pogostejše. Med najpogostejše sodijo (poleg rakavih bolezni in kroničnih bolečin v hrbtenici zaradi degenerativnih sprememb) t.i. nevralgične in nevropatske bolečine. Kar petina pacientov, ki imajo herpes zoster oz. pasovec, ima dolgoročne nevralgične bolečine, ki se včasih ohranijo tudi po več let, ko so znamenja na koži že zdavnaj minila. Nevropatske bolečine so posledica okvar živcev za prevajanje bolečine, ki nastanejo največkrat zaradi poškodb, lahko pa so tudi posledica določenih bolezni (npr. metaboličnih, ishemičnih … ).

Lajšanje bolečine je večplastno. V Sloveniji deluje že kar nekaj protibolečinskih ambulant, kjer zdravniki lajšajo bolečine na različne načine (s tem področjem se ukvarjajo specialisti anesteziologi). Na voljo imajo t.i. neinvazivne in invazivne metode lajšanja bolečine. Med prve sodijo f i z i k a l n e, a l t e r n a t i v n e in m e d i k a m e n t o z n e metode. Pri fizikalni obravnavi bolnikom lajšajo bolečine s toplimi in hladnimi obkladki ter električno stimulacijo živcev (TENS metoda). Med alternativnimi oblikami zdravljenja je v uporabi a k u p u n k t u r a. Medikamentozno zdravljenje vključuje uporabo protibolečinskih zdravil (stopenjsko, glede na jakost bolečine: za blago bolečino so primerni paracetamol ali nesteroidna protivnetna zdravila, za hude bolečine pa opioidni analgetiki). K invazivnim načinom lajšanja bolečine sodijo metode dovajanja analgetičnih učinkovin v bližino živcev, kemične in fizikalne metode nevromodulacije in kirurško zdravljenje.
V protibolečinskih ambulantah izvajajo v glavnem invazivne metode lajšanja bolečine. Enako nujno kot medicinsko lajšanje bolečine pa je tudi sodelovanje bolnika (da dosledno spoštuje dana navodila, izvaja vse ukrepe – npr. fizioterapevtske vaje, piše dnevnik, če je tako dogovorjeno, redno jemlje predpisana zdravila in hodi na kontrolne preglede. Pri zdravljenju kronične bolečine bi moral biti med zdravnikom in bolnikom partnerski odnos.

Anesteziologi ugotavljajo, da se neredko ljudje prehitro odločijo za obisk v protibolečinski ambulanti, saj se na pregledu izkaže, da bi bolečine zlahka obvladal izbrani zdravnik. Zaradi preštevilčnih potreb in dolgih čakalnih dob naj bi vanje zahajali predvsem bolniki, ki jim ne osebni zdravnik ne specialist drugih vej ne morejo več pomagati. Na pregled v protibolečinsko ambulanto bolnika običajno napoti njegov izbrani zdravnik ali drugi specialisti.
(Povzeto po intervjuju s prim. mag. N. Krčevski Škvarč, dr.med., specialistko anesteziologije, objavljenem v reviji Viva, in iz TV oddaje Polnočni klub)

Najboljša obravnava bolečinskih bolnikov bo v centrih za zdravljenje bolečine, kjer bodo bolnika hkrati zdravili različni specialisti. To je v svetu že uveljavljen model.

Ali ste si ogledali TV oddajo Tednik (v četrtek, 11. 3. 04) in današnjo ponovitev (sobota, 13. 3. 04)?
V prvem prispevku je bila predstavljena tema, o kateri sem pisala zgoraj. Dr. Duška Meh, dr.med. z Inštituta RS za rehabilitacijo je predstavila problematiko diagnosticiranja in zdravljenja bolečine. Kot zelo učinkovito metodo zdravljenja bolečine je priporočala metodo TENS. Učinkovitost so potrdile tudi izpovedi nekaterih bolnikov, ki so se že leta spopadali s kronično bolečino.
Doktorica je svetovala, da si TENS napravo kupimo za lastno uporabo (to seveda ni reklama!) in jo uporabljamo najmanj po 1uro dnevno – po možnosti pa še dlje. (Zdravstveno zavarovanje plačuje terapije v trajanju po 15 minut, kar je po izkušnjah strokovnjakinje absolutno premalo za ustrezno učinkovitost te metode.)

Ali ima kdo že tovrstne izkušnje?

Veronika

o TENS-u se je veliko pisalo in govorilo. Tudi izkušnje o uporabi so že bogate in ima ga skoraj vsaka fizioterapevtska ambulanta. Učinkuje tako, da zmanjšuje bolečino in vpliva na tvorjenje telesu lastnih hormonov sreče. Njegova uporaba je široka, od manjših poškodb, nevralgičnih bolečin in nepojasnenih bolečin, tako akutnih, kot kroničnih. V tujini ga veliko uprabljajo v porodništvu, za lajšanje bolečin med porodom. Je enostaven za rokovanje, majhen, tako, da ga lahko namestimo na boleči predel in z njim opravljamo vsakodnevna opravila in kar je najvažnejše , ni škodljiv tudi če ne pomaga.

V zvezi s člankom dr. Mehove želim dodati, da je njegova uporaba smiselna po predhodno opravljenem termotestu, kjer se testira občutljivost na toploto in mraz. Ugotovljeno je, da imajo bolniki z kroničnimi bolečinami zvišano občutljivost na mraz in toploto in so običajno hipersenzibilni, poleg tega pa je lahko pridružena še kakšna nevrološka motnja- npr. parastezija. Ta test opravlja sama dr. Mehova na inštitutu RS za rehabilitacijo na napotnico splošnega zdravnika, po predhodnem telefoničnem naročilu.

Moja izkušnja s TENS-om: V času. ko je dr. Mehova pripravljala predavanje za strokovno srečanje fizioterapevtov, je bil aparat na žalost pokvarjen, zato me ni uspela stestirati. Zato sem aparat preiskusila brez predhodnega testiranja. Nosila sem ga več dni -skoraj cel teden , tudi po več ur dnevno. Seveda sem aparat že prej večkrat uporabljala. Pri sebi nisem opazila zmanjšanja bolečine- ŽAL. S tem ne trdim da metoda ni uspešna. Obstaja možnost, da sem ga uporabljala prekratek čas, ali. da sploh nimam motenj v zaznavanju toplote in hladu.
S tem ne bi želela odvrniti bolnikov od te metode, kajti TENS je najbolj razširjena protibolečinska metoda.
Želela bi opozoriti tudi na možnost uporabe interferenčnih tokov, kateri so mi pred leti zelo pomagali, za njimi po učinkovitosti ne zaostaja niti ultrazvok, ter za mene daleč najboljša magnetna resonanca. Učinki niso dolgotrajni, vsaj pri kronični bolečini, zato je potrebno postopke večkrat ponavljati. Podobno je tudi pri TENs-u. Njegov učinek hitro izveni, zato je potrebna dokaj konstantna upraba, z večanjem jakosti električnega toka, ker se naše telo navadi nanj in je učinek s časom slabši.

Kot sem že nekajkrat omenila so to le dodatni postopki za lajšanje življenja bolnikom s FM. Trenutno si lahko pomagamo le z spremembo in prilagoditvijo načina življenja, kamor spoda prehrana, gibanje, izogibanje stresom, fizičnim in psihičnim naporom, redna telovadba, uporaba vlažne toplote, dodatki k prehrani in podporna skupina.

Vsi si seveda želimo čudeža. Upajmo. Tudi za nas bo posijalo sonce.

Pozdrav, Metka

Bolečina vsakdanja spremljevalka

“Analize kažejo, da skoraj polovica Evropejcev z mišično in skeletno bolečino nima ustrezne terapije. Kronična bolečina očitno kroji življenje mnogim. Četrtina sploh ne poišče zdravniške pomoči, ampak omeji svojo vsakodnevno dejavnost. Tudi tisti, ki so zaradi bolečin obiskali zdravnika, so prej trpeli več mesecev ali celo let. Večina bolnikov ni bila zadovoljna z dosedanjim zdravljenjem. Zdravniki, ki so jih obravnavali, so bili prepričani, da so storili vse, kar je bilo v njihovi moči. Raziskava je potekala v osmih evropskih državah. Nemški zdravniki pogosteje kot drugi svetujejo tudi telesno dejavnost, psihoterapijo, zeliščne pripravke in akupunkturo.”
(“Delo”, 19. 3. 04 )

Če se želite preizkusiti – testirajte sami sebe:

1. Bolečine imam:
A) do enega dne
B) dlje od enega dne
C) dlje kot teden dni

2. Moje bolečine se pojavljajo:
A) kvečjemu enkrat na mesec
B) enkrat na teden
C) enkrat ali večkrat na dan

3. Moje bolečine trajajo:
A) več ur
B) več dni
C) stalno

4. Moje bolečine se pojavljajo:
A) na enem delu telesa
B) na dveh mestih
C) na več mestih ali po vsem telesu

5. Moč mojih bolečin:
A) je postala manjša
B) je enaka
C) je močnejša

6. Za bolečine (ne) potrebujem:
A) nobenih zdravil
B) redno eno do dve vrsti zdravil
C) redno več kot dve zdravili

7. Zaradi svojih bolečin:
A) nisem obiskal zdravnika
B) enega ali dva zdravnika
C) več kot dva zdravnika

8. Zaradi bolečin:
A) nisem bil še nikoli v bolnišnici
B) enkrat ali dvakrat v bolnišnici
C) več kot dvakrat v bolnišnici

9. Zaradi bolečin se moram odrekati:
A) ničemur
B) nekaterim redkim stvarem
C) veliko stvarem

Točkovnik: Vsak odgovor pod A je vreden eno točko, odgovori B dve točki in C tri točke. Seštejte točke.

OCENA:

9 do 12 točk: Gre očitno za a k u t n o bolečino. To kaže na vnetje ali poškodbo. Pojdite k svojemu zdravniku. Odkril bo vzrok in poleg bolezni zdravil tudi bolečino.

13 do 17 točk: Bolečina pri vas nastopa pogosteje oziroma dlje. Obstaja nevarnost, da bi postala kronična. Pogovorite se z zdravnikom zato, da vam bo predpisal učinkovito terapijo.

18 do 27 točk: Bolečina določa potek vašega življenja in je postala k r o n i č n a. Obrnite se na svojega zdravnika, ki bo odločil, ali sodite v roke specialista zoper bolečine. Učinkovita terapija lahko zmanjša kronične bolečine.

( Vprašalnik je bil objavljen v ND, 20/10, 02 )