o kako zelo boli
Berem stare teme, da bi našla tolažbo, pa ne pomaga. Trpim tako tako tako zelo. Mojega dragega ljubega mucija, fanta, s katerim sem bila 5,5 let ni več. Umrl je, tragično, skoraj pred mojimi očmi, tam daleč. Včeraj je bil pogreb, prišli so nekateri ljudje, ki jih niti poznala nisem. Kot po tekočim trakom: moje sožalje, ki mi niso pomenile nič. Vse bi dala, da bi mucija dobila nazaj. Vse. Srce se mi para, da bodo šli dnevi mimo brez njega. Da se ne bo nikoli več pripeljal k meni, da nikamor več ne bova skupaj šla, da nikoli ne bova imela otrok, ki si jih je tako želel. Imam neverjetne prijatelje, starše, ki mi stojijo ob strani, a NJEGA ni! Njega, ki mi je dal smisel življenju, ki me je tolažil v hudi trenutkih z besedami: Ne sekiraj se, glavno da imaš mene, ni.O mojbog, kako trpim, kao zelo zelo boli.Kako zelo boli! Jočem in jočem, da ne morem več. Ne zmorem več sama. Ne bom mogla it sama brez njega naprej. Pomagajte mi! Prosim
Besede so v takšnih trenutkih res odveč. Včasih je vsaj za silo dovolj, da veš, da ti nekdo prisluhne, da imaš občutek, da je nekdo ob tebi.
Žalovanje potrebuje čas. Pri takšnih stvareh ne dobimo odgovora na vprašanje “zakaj”, zato poskušajte se ga ne oklepati.
Sama sem dala to skozi, izgubila starše, partnerja, prijatelja. Pri vam je morda toliko razlike, kot sem brala, da imate vsaj prijatelje, sama sem ostala čisto sama. Potreben je bil čas, da sem se ponovno postavila na noge. Kako? Ne vem, vendar sem se. Bilo je zelo težko, saj sem bila kot prazen žakelj, brez ene same oprijemljive bilke, za katero bi se lahko prijela ali oslonila.
V prvi vrsti, dajte žalovanju svoj čas.
Držite se.
Iskreno sožalje draga Drejkica. Čeprav je smrt druga stran življenja nas vedno najde nepripravljene. Smrt bližnjega je tudi srečanje z lastno minljivostjo. In dokončnost boli…a smrt je tudi velika ućiteljica. Želim vam da vam prinese spoznanja ki bodo vaše življenje bogatila. In čas vam bo pomagal. Čas bolečino zazdravi.
In čeprav je vsak sam nisi nikoli sam-mnogo nas je, ki prebolevamo. Ko vam bo hudo se spomnite da bo bolje, čez čas…
Želim da bi vam te besede pomagale in želim vam vse dobro.
bbc
Iskrene sožalje.
Še kako noro se sliši vedi, da čas zaceli VSE RANE. Postopoma….čez čas…žal tako je…vem pa kako te boli in kako neizmerno ga pogrešaš. Ne zapiraj se vase,…si v fazi, ko absolutno potrebuješ družbo družine, prijateljic, prijateljev, sorodnikov….pojdi med ljudi, samo ne se zapiraj vase…naj te malo potolaži misel, da te bo tvoj dragi tam daleč zgoraj vedno varoval in pazil nate….in bi želel, da si opomoreš, da si dobr volje…..počni to zanj!!!!
Drži se,
Nina
Hvala vsem za tolažilne besede. Sedaj teče 4. teden, ko moram živeti brez NJEGA.Težko je, se zamotim z raznim delom, da ne mislim skoz nanj. Ampak še vedno tako trpim in se sprašujem zakaj se je to zgodilo nama, zakaj se dva ne smeta imet tako rada, kot sva se imela midva, zakaj naju je bog moral ločit. Včasih sem čist na dnu, v eni črni luknji, ki nima izhoda in jočem, jočem in jočem. Vem, da sebično razmišljam, ampak včasih res ne vidim smisla živeti, čim prej bi rada umrla, da bi prišla k njemu. Nihče me ne razume, samo on me je vedno razumel. Koga naj ob desetih zvečer pokličem, da mu povem, da ga imam rada?Tako sem prazna in osamljena v duši.Tako zelo ga pogrešam, tako zelo ga imam rada. Kako krut svet.Hvala vsem.
Beseda tolažbe NI dovolj,
pošiljam pa ti en velik topel objem, naj te poskusi ogreti in vsaj malo potolažiti!
Jočem s tabo, v mislih sem s teboj! Žal mi je zate, zelo žal.
Pravijo da čas celi vse rane, a lep spomin ostane!
Bodi močna, draga deklica.
Živi, ŽIVI življenje naprej, ŽIVI še za svojega dragega!On bi tako želel!
Nosi ga v srčku in ŽIVI naprej!
Draga Drejkica
Žalujem že več kot 5 let, kmalu bo 6 :(((. Pa mi gredo še zaledenim ob tem kako čas celi rane. Na tem svetu se počutim še vedno kot en zombi. Kako imam rada to življenje??? To kar sem v svoji duši dosegla ni le dno prepada, temveč sem se znaša že v veliko nižji točki, :((
So redki trenutko ko poskušam zaživeti, a vsako jutro 2065-tič se sprašujem zakaj mi je podarjen še en dan, novih 24 ur ?? Okolica mi sicer pravi, da jaz pa delujem tako močno in pogumno, da si nikoli niso mislili, da jaz potrebujem pomoč. To se praviloma zgodi tedaj, ko bi jo okolica potrebovala in ker jih čutim, kje približno se nahajajo,…….
Tu se ne oglašam več pogosto, to pot tudi bez svojega nicka, ja otroka sta sedaj že oba najstnika in kar polna življenja,…
Marsikdo tu bo rekel, kaj se pa gre, da po tem času bi bil pa čas, da je drugače. Samo to je kot pri invalidih, ko zgubiš del telesa, del funkcije, tega ni več nazaj in nikoli nisi več enak, lahko le poskušaš živeti, ampak živeti moraš popolnoma drugače. In kako najti pravo pot za naprej???
Pošiljam ti objem sožalja in sočutja
Valentinka
Jaz lahko rečem le, da pozabiti kar se je zgodilo ne moreš nikoli. Vedno v življenju pride do te točke, ko te nekaj spomne na to kar je bilo-enostavno pozabiti ne moreš nikoli. Lahko se s tem le sprijazniš in ugotoviš, da svet deluje tako, da sta na svetu tako smrt in rojstvo. Tako deluje celoten sistem življenja. Vem, da je na začetku vedno težko in ne veš kaj bi sam s sabo. Najraje bi še ti odšel s tega sveta, ki ti kar naenkrat ne pomeni ničesar več. Sprašuješ se zakaj se je to zgodilo ravno tebi, od vseh ljudi na svetu RAVNO tebi.. vendar pomagati ne moremo. Časa se ne da zavrteti nazaj, takih stvari se ne da več popraviti. Vendar življenje gre naprej in mi moramo stopiti z njim, ne glede na vse ovire. Pomisliti moramo na prihodnost in kaj nas vse še čaka, vendar pa moramo pomisliti tudi na preteklost in na vse lepe trenutke, ki smo jih doživeli s to osebo, ki je sedaj ni več.
Tudi sama žalujem že 4 leta in vam odkrito povem, da pridejo dnevi, ko enostavno ne morem drugega kot, da se res pošteno zjokam. Nihče mi ne more pomagati, lahko samo jočem jočem in jočem!! Vendar naslednji dan se zavem, da to ni vredu in da tako ne gre.
Tako je moje mnenje o situaciji, vendar vsak posameznik na stvari gleda drugače.
LP
Hvala vsem, ki me spremljate in tolažite na tej moji poti. Pridejo dnevi, pa grem že ven na kakšno pijačo, pridejo pa dnevi kot je današnji. Ko še vedno kr ne morem verjet in razumet, zakaj nisva smela biti skupaj. Kako krut svet, pa oba sva bila tako dobra do vseh. Ojoj, zakaj js ne smem bit srečna, zakaj morm tako trpet? Nikoli si nisem misla, da si bom zares želela umreti. Midva sva bila tako srečna, vesela, vsak je bil rad v najini družbi, zdej pa to … O, moj muci, kako te pogrešam. Bo res kdaj boljše? Bo res prišel vsaj en dan, ko bo vsaj tako, da ne bom jokala za tabo? Si sploh želim dneva, da se ne bi spomnila nate? Se mi zdi, da ne. O, ljubezen moja! Kako me boli srce. Sem kot en čustven invalid, ki ne zna funkcionirat brez tebe.