o
Zelo mi je žal, da je bilo moje sporočilo izbrisano. S tem, ko sem vam zaželel veliko sreče in veselja v življenju, sem želel, da ne bi ves čas samo jokali, pač pa da bi tudi po smrti vašega otroka (za katero vem, da je boleča), našli kaj veselja in sreče v življenju in da torej življenje za vas ne bi postalo brez smisla.
Seveda najdemo srečo in zase in za še koga bi lahko rekla, da je, živim bolje in lepše kot prej.Naša zvezdica nam ej prinesla veliko, veliko novihspoznanj.Pa saj ne jočemo ves čas. Ta forum tukaj pa je zato, da lahko izlijemo bolečino ob tistem času, ko pa res jokamo.Drugače pa še kako pogumni in močni smo in ŽIVIMo naprej.IN nam življenej ne postane brez smisl.a Takra je, v žalovanju je več žalosti ampak potem se vedno poberemo in gremo naprej…
Ampak, oprosti, tvoj post, ob izgubi otroka vam želim…pa ni bil na mestu pa čeprav si v mislih mislil dobro,
lp
Tvojega posta nisem prebrala, verjamem pa, da želiš ljudem, ki so izgubili otroka, srečo in veselje v življenju. Ampak ni tako enostavno, veš.
Dve leti in pol po izgubi se še vedno ne morem veseliti in vprašanje, če se kdaj sploh bom. Ampak navadila sem se živeti z bolečino… Tisti, ki niso izgubili, ne razumejo, da te nobena stvar ne razveseli več, vse je tako prazno, brezvezno, turobno. Ne znam povedat. Najbolj mi gredo na živce ljudje s praznimi floskulami, ki modrujejo, da mi čim prej želijo novega otroka, sreče, veselja,… Nov otrok bo (če bo) drugo poglavje, dvomim, da lahko odvzame bolečino, ki jo prinese smrt predhodnega otroka. Veselje? Kakšno že? Zato se izogibam praznovanj. Ker se ne morem veseliti… Česa? Da okrog mene skače polno majhnih otrok, ženske se pogovarjajo samo o otrocih in jim največjo težavo v življenju predstavlja zlomljena peta na salonarjih…
Kot pišejo moji predhodniki, kaj nam pomagajo poceni instant nasveti in recepti.V isti sapi pa mi ljudje rečejo, da ne vedo, kako bi pa oni to preživeli! Tudi preveč dobronamernih nasvetov škoduje, enako kot ravnodušnost. Ko me je kdo odpravil s hitrim nasvetom, sem vedno dobila občutek, da mu naj dam mir, ker on se ja hoče lepo imeti v svojem življenju. Seveda dokler njega ne doleti kakšna nesreča…
Nastavi raje svoje uho, vzemi si čas, hitre recepte najdemo na vsakem vogalu.
Predragi o
tako jaz, kot marsikatera in marsikateri na tem forumu bi rad bil, če ne srečen pa vsaj pomirjen, na nek način zadovoljen z vsakim dnem, ki nam je dan.
Žal to ne gre. Kako bi mi tukaj bili veseli kakšnega “kuharskega recepta”, vzemi malo tega, map pomešaj, malo pokuhaj in zadovoljstvi in mir je tu.
Pa meni sploh dovolite, da sem žalostna. In žalostna bom ob nekaterih datumih tudi po 20, 50 letih. Ne jaz, ne katerikoli drugi ti ne bo razlagal kaj vse dela, da gre naprej, da se za vsak dan posebej sestavi. Ali smo res v ta svet dani zato, da smo vesli in se smejčkamo, da je naša okolica tako ali drugače pomirjena. Kaj pa bijemo sami s seboj je pa naš osebni problem in naša osebna težava, ki jo pač moramo sami rešiti, da ne motimo vesele družbe okoli sebe. Žalostni, bolni, “nepopolni ” ljudje so vedno večja anomalija v tem svetu?
Mislim na vse nas, Ana