ne vem na koga naj se obrnem za pomoč. Z partnerjem sva v vezi več kot tri leta, govoriva o poroki , otrocih. Sedaj sem izvedela- od drugih- da je poročen. Ali lahko kje to preverim. Vem da se zdi čudno- ko gledam nazaj mi sedaj nekateri dogodki res niso čisto jasni. Ne bom spraševala njega- ne po tolikšnem času

Spoštovana Kaja,

verjamem, da vas je ta novica iznenada presenetila in ste zmedeni, negotovi, strah vas je, kako bo v prihodnje, a odgovor, ki vas bo pomiril, boste dobili pri vašem partnerju. To, da njega nikakor ne želite vprašati, je le strah, ki ga čutite, strah, da bi vam svojo zvezo z žensko potrdil, kar je normalno. Strah pa je morda tudi njega (če je res), da bi to izvedeli.

Zakaj vprašati ravno njega? Prvič, ker vam je to DOLŽAN iskreno povedati. Če boste spraševali “mimo” njega, pomeni, da vajina zveza že od začetka temelji na neiskrenosti in nezaupanju. Takšna zveza nima možnosti globlje rasti, temveč se lahko neiskrenost le stopnjuje v še “bolj nezdravo vedenje” in življenje drug mimo drugega. Drugič, če je res poročen, kar pomeni, da vas je ves čas varal, izigraval, bil neiskren do vas, boste morali temeljito razmisliti, kako se boste odločili v bodoče. Pravimo, kar žanjemo, to sejemo, zato vztrajajte na tem, da vam vaš partner pove resnico, da vam tudi razloži, kaj je do tega pripeljalo, da bo razumel krivico, ki vam jo je storil (seveda, če je to res).

Če bo pripravljen o vsem tem spregovoriti, boste s tem tudi njemu pomagali, da se razbremeni vse teže, ki jo je do sedaj skušal zamolčati in prikriti, najbolj pa boste pomirili sebe. Odločno pa boste morali vztrajati pri pogojih, ki jih boste zastavili v odnosu za naprej. Iskrenost je tista, ki vzbuja upanje in iskren pogovor med dvema je tisti, ki osvobaja in sprosti mnoge ovire v življenju.

Pogumni in odločni bodite. Srečno!

Ojej, ojej…
Če čisto iskreno povem – kar ne morem verjeti da berem kaj takega, pa vseeno bo že res, kajti za podoben primer sem slišal pred kratkim…

Glej, že iz osnov otroštva nam je jasno da smo skeptični do najmanjših podrobnosti, kaj šele tole ! OK; greva od začetka: tri leta sta skupaj, pa v vsem tem času nisi bila nikoli pri njemu, ne poznaš njegovih staršev, nikogar od njegovega sorodstva, ne poznaš njegovih prijateljev, nikoli ga nisi poklicala na domač telefon, niti ne veš kje živi…? Da v nadaljevanju spustim kakih 20 vrstic in napišem sklep (no ja…): zadeve morajo biti v partnerstvu jasne kot kristal, tole pa… Dosegljiv in na voljo ti mora biti vsak moment, brez izmikanja in ne vem kaj še vse.

Kot drugo, morda je res poročen: pojdita se prijavit za poroko na matični urad, pa bo tam takoj jasno če se lahko ali ne poroči, samo da bo dal osebno izkaznico na pult !!! Seveda so še ostali načini da se to preveri, sovpada pa to v domeno zakonskih normativov.

In nenazadnje: vidva sta par, kot pri vsem ostalem tudi tukaj ne bo šlo brez jasne, iskrene ter nujne komunikacije. Odkrito mu povej o “govoricah” in če na tem ni nič, bosta to hitro rešila, drugače pa še hitreje in tako bo edino pravilno !

LP
Cec

Domnevam, da si mlajša od njega, ne? In nesamozavestna, da v treh letih nista uspela vzpostaviti odnosa, ki bi temeljil na bližini. To pravim, ker ti že večkrat ni bilo nič jasno, pa nisi preverila, razčistila.

Pomaga samo delo na sebi.

sledila nadaljevanka vseh nesrečnih ljubic. Uboge deklice, ki nasedate takšnim tipom.

To je pri nas t.i. “maminih sinekih” lahko tudi zelo praktično, cec. Kot sem že na teh straneh večkrat povedal, jaz nisem nekdo, ki bi pripravljen nekoč slišati: “Zdaj pa se odloči, ali jaz in otroci, ali pa tvoja mamica”. Druga stvar na primer je, da če nevrotikom kaj ni prav, zelo radi vpijejo in “mahajo” z rokami, nemalokrat tako, kot da bi te hoteli udariti. Takšna komunikacija morda še ni nasilna, je pa vsaj groba za moje pojme in nekaj takšnega jaz osebno ne potrebujem. Tretja je, da zelo radi vsiljujejo misli in bolezen ljudjem, s katerimi se ne strinjajo. In tako dalje in tako naprej.

To je pri nas t.i. “maminih sinekih” lahko tudi zelo praktično, cec. Kot sem že na teh straneh večkrat povedal, jaz nisem nekdo, ki bi pripravljen nekoč slišati: “Zdaj pa se odloči, ali jaz in otroci, ali pa tvoja mamica”. Druga stvar na primer je, da če nevrotikom kaj ni prav, zelo radi vpijejo in “mahajo” z rokami, nemalokrat tako, kot da bi te hoteli udariti. Takšna komunikacija morda še ni nasilna, je pa vsaj groba za moje pojme in nekaj takšnega jaz osebno ne potrebujem. Tretja je, da zelo radi vsiljujejo misli in bolezen ljudjem, s katerimi se ne strinjajo. In tako dalje in tako naprej.[/quote]

Nisem blond (prej siv), ampak poante in skupnega imenovalca z izhodiščnim pisanjem jaz ne najdem…

Očitno pa je že ok če se Kaja ne oglasi več in je pisanje ….