NUJNA POMOČ
Po vsem hudem, kar sem doživela (odkritje njegovih sms-ov) in po nekakšnem dogovoru, da ostaneva skupaj, preživljam peklenske muke. Vem, da si on zasluži edino to, da ga pošljem stran, ker tudi vem, da bi takoj šel, vendar enostavno ne morem, zato me prosim ne prepričujte, naj to naredim, ker ne morem ostati sama striletnim otrokom. Življenje z njimsedaj po vsem tem je pa takšna muka, da se ne da opisati. Noče se me niti dotaknit, če ga vprašam, če se v postelji lahko stisnem k njemu, odgovori ja s takšnim tonom, da me kar zmrazi itd…
Enostavno ne morem več živeti. Tudi spati ne morem, ko se zbudim, mi je grozno, ker se nimam h komu stisniti, zato vam zdaj pišem ob tako pozni uri.
Razmišljam samo še o samomoru in strah me je….
Nihče ne more opisati bolečine, razočaranja in strahu, ki ga je v vas prebudila prevara. Zato bi vam še enkrat svetovala obisk lahko posvetovalne narave ali pa vključitev v partnersko terapijo, na Frančiškanskem družinskem inštitutu v Ljubljani, ki ima svoje prostore na Nazorjevi ulici 2. Pokličete lahko na tel. 200 67 60. Če prihajate iz okolice Maribora, tudi tam deluje eden naših centrov in sicer Družinski center Mir, Strossmayerjeva 17. Njihova tel. št. je 02 23 45 800.
V primeru da prihajate iz okolice Kranja,pa se lahko obrnete na Zakonski in družinski inštitut Krog, tel. 04 236 6088.
Lep pozdrav in vse dobro!
Romana Žitko spec. ZDT
Zakonski in družinski inštitut Novo mesto
Kapiteljska ulica 2
8000 Novo mesto
[email protected]
bila sem v podobni situaciji. odkrila, da pošilja smsje in to ne kar nedolžne, kliče druge ženske ki jih sploh ne poznam, obljubljal je da bo nehal, pa ni držal obljube. zame so bili to peklenski časi, razumm tvojo stisko, kjer sploh nevidiš izhoda, gre za zelo močne občutke, ki jih nemoreš nadzorovati in se jih znebiti. potem sem se le opogumila, enostavno nisem več zdržala, in ga poslala na cesto. takrat sem videla, se bo boril in prišel nazaj, kar sm si sama zelo želela, ali za vedno odšel. in odšel je, za vedno. od tega je pol leta, še vedno mi je zelo hudo, ampak veliko lažjo, kot živeti z tistimi občutki. priznam nisem si mislila, da bo kar tako flegma odšel, ampak tako se je odločil. če bo on zdej bolj s5rečn, sm jst tud zanj
Podobno pri meni. Kaj je z našo samozavestjo? Ali si res želimo prebiti življenje ob takih možeh?
Saj sem jaz tudi še doma, zbiram moči, se postavljam na noge, predvsem pa danes (po treh letih) vem, da sem prijazna, ljubeča, skrbna in dobra ženska in da si zaslužim najboljše.
Ko bom premagala strah, bom šla.
Živeti pa bom začela danes, ker je življenje lepo, če ga živiš.
Pogumno, nihče ni vreden tvojega obupa. Stisni otročka k sebi,ker on je tvoj pravi sonček.