Novozelandska špinača
Z letošnjim letom se tudi naša družinica začenja ukvarjati z vrtičkarstvom.
Rada bi posadila novozelandsko špinačo (sem ravnokar v knjigi odkrila, da se ji tako reče) – to je špinača, ki naredi dolge veje, na njih pa mesnate liste, ki se jih obira in ne gre v cvet, pa je nikjer ne dobim.
Če slučajno kdo ve, kje bi jo lahko dobila, naj mi prosim sporoči.
LP, Diana
Tudi jaz sem jo imela, vendar ti povem, da je boljša tista, ki je enoletna in si jo naseješ. Običajno se te sadike dobijo pri ženskah na tržnici, ki prodajajo sadike s kmetij. Jaz sicer eno, ki je to prodajala na celjski tržnici poznam, samo ne vem če je to tebi priročno. Lahko pa povprašam. Javi št. telefona, pa pokličem.
Jaz pa z novozelandsko špinačo imam zelo dobre izkušnje. Kot prvo, ko jo enkrat poseješ, se potem vsako leto zaseje sama in jo potem samo razredčiš. Jaz jo pustim, da zraste toliko, da je že dovolj velika za uporabo in jo potem populim s korenino, na gredici pa pustim le nekaj rastlinic za naprej, ker se zelo razširi na vse strani in jo imam dovolj za celo poletje. Trgajo se samo listi, ki pa so ob pravilni oskrbi veliki in mesnati. Špinača raste čez celo sezono – do slane.
Takrat pa nastopi drugi moment, ki mi je pri njej všeč. Ko jo namreč slana uniči, jo spulim, gredico “uredim” za zimo (očistim plevela, zrahljam z vrtnimi vilami, dodam biogreno in kompost) in tako pripravljeno gredico pokrijem s posušeno špinačo. S tem jo zaščitim pred zimo in spomladi imam krasno zemljo, pripravljeno za setev. Pred setvijo samo odstranim zastirko iz špinače, zemljo narahlo spet razrahljam z vilami in sejem.
Mogoče ne delam vse po pravilih, toda meni tak način vrtnarjenja odgovarja in sem zadovoljna. Pridelka je dovolj, zelenjava je zdrava in jaz imam boljši občutek, ker je vse naravno – ne uporabljam nobenih dodatnih gnojil, gredic mi pa tudi ni treba prekopavati z lopato, tako kot vidim pri nekaterih sosedih.
Želim vam veliko užitkov ob vrtnarjenju.
