Novo življenje
Mlade mamice, ki ste ostale same z malimi otroki, oglasite se mi. Sama imam 2 leti staro deklico, s katero sva pred kratkim zaživeli sami, brez očeta oziroma partnerja. Kako ste same zaživele, prebrodile začetno krizo v smislu “osamljenosti”? Sama še tipam, rada pa bi življenje zajemala s polno žlico in pokazala toliko lapih stvari svojemu sončku.
Pozdravljena Gea,
moja deklica je bila prav toliko stara kot tvoj sonček, ko smo šli narazen.V bistvu niti ni čutila, da je kaj narobe, saj sva bili že prej veliko sami. Kaj naj ti svetujem – pozabi na vse hudo, kar je bilo in se posveti svoji punčki. Naj dete začuti, da ti pomeni vse na svetu. Ne pusti, da bi te karkoli vrglo iz tira in poskušaj biti vedno najboljša mama.Kar se pa tvojega življenja tiče – najprej se boš morala psihično ustaliti, šele potem bo čas za ostalo.
Želim ti, da bi se imeli lepo in neznansko uživali tudi brez očka, Kaja
Midva z možem ob dojenčku prav tako preživljava zakonsko krizo. Zelo se je oddaljil od mene in čutim, da me nima več rad. Nobene topline ni več med nama. Sama sem zelo zaposlena z otrokom. Večkrat sem tudi njega prosila, da ga previje, pestuje, vendar se je vedno izgovarjal. Zadnje čase celo prihaja bolj pozno domov. Zdi se mi, da popolnoma nič ne čuti do njega.
To sem napisala zato, ker bi sama rada našla odgovor na vprašanje, če se je mogoče pri vas podobno začelo.
Zelo pogosto mislim na samostojno življenje s svojim fantkom. Mislim, da je zelo pomembno, da bova srečna, ne pa da se kar naprej poskušava prilagajati človeku, ki mu nič ne pomeniva. Preden sem se poročila, sem se naučila živeti sama. Prav lepo sem se imela. Seveda sem se redno udeleževala vseh prireditev. Skratka, veliko sem hodila v družbo. Ko gledam sedaj nazaj, mislim da sem še premalo hodila na izlete in na potovanja. Sedaj bi tudi to popravila.
To svetujem tudi tebi. Človek postane tako bolj odprt in s tem bolj vesel. Če boš ti vesela, bo vesel tudi tvoj mali sonček. Zaposli se z raznimi stvarmi, ki so ti pri srcu in ne obremenjuj se s samskim stanom.
Veliko poguma in sreče, Petra.
Dragi Kaja in Petra,
hvala za vajine vzpodbudne besede – zelo sem bila vesela. Človek takoj dobi boljši občutek, da pa kljub vsemu nisi povsem sam na tem svetu. Pravzaprav je bila cela najina veza ena sama zmešnjava – spoznala sva se v trenutku moje šibkosti. Tako sem nase pritegnila še šibkejšo osebo, polno kompleksov, zasvojenosti, nedoraslosti. V svojem bistvu je zelo dober , topel človek, vendar vedno potreben 100% pozornosti in odobravanja. Že med nosečnostjo sem na trenutke pomislila, da ne sodim v njegov svet – vendar sem vztrajala in upala, da ga bom spremenila. To pa je napaka – če človek sam ne pride do točke, ko se zave, da potrebuje pomoč oziroma samoiniciativno delo na sebi, potem ni pomoči. Nikakor mi ga ni bilo mogoče pritegniti na moj nivo razmišlanja, komunikacije in pogleda na svet. Ponujala sem knjige, terapije … vendar vse zaman – njegov stil življenja je bil kavč, daljinec, loto in šport. Vse skupaj pa je zalil z dobro mero alkohola – to pa zame ni bilo več sprejemljivo. Najino deklico ima rad, tudi ona njega. Vendar nikoli nisem mogla odobravati njegovih že včasih norih vzgojnih metod – zato se je umaknil z mnenjem, da jo bom povsem pokvarila in da sem nesposobna. To je govoril tudi njej in sploh ne vem kako sem vse to prenesla in prenašala 2 leti!? Vedno je krivil mene za svoje vedenje, češ da se posvečam samo njej – v resnici pa ni mogel sprejeti moje ljubezni, ki je z rojstvom dobila drugačen pridih. Res pe je tudi, da sem s časom postajala vedno bolj osamljena, pogrešala sem moškega in odgovornega očeta, pogrešala sem pogovor in bližino. Tako sem svojo energijo in ljubezen avtomatsko usmerila na deklico in danes mi ni žal. Tudi sama nisem biser. Vendar sama sem vedno imela željo po osebnostni rasti, po biti boljši v duhovnem smislu – tudi študij psihoterapije mi pomaga pri celi zadevi. In mogoče je prav vse to, da sem dejavna, dokaj samozavestna in s cilji v življenju, mojega bivšega tako motilo, da se je posluževal manipuliranja in igric, v katere sem se pustila zaplesti. Klobčič sem odpletla z odhodom, čeprav še ne povsem – toda vsaj psihičnemu nasilju sem se izognila. Namreč dolžan mi je ogromno denarja; pred mojim odhodom me je popolnoma finančno onesposobil v smislu zlorab bančnih kartic, katere sem duplirala – še danes si nisem na jasnem, kaj je to bilo z moje strani – ali zaupanje, želja po miru v hiši ali neskončna neumnost? Mešanica vsega verjetno. Tako hodim v službo takorekoč zastojn, z malo pa živiva iz dneva v dan. Za najemnino sem imela še nekaj denarja na “črnem fondu”. Kako bo dolg poravnal, ne vem – dolžan je tudi banki in “nevemkomuše….” Pravi, da bo, ponori samo, ko omenim odvetnika in dejansko druge poti nimam, čeprav ne vem, kako bo uspešna!? Z deklico še vedno imata stike, opažam tudi, da ne pije, čeprav dvomim, da lahko preneha s svojo nizko disciplino. Ne vem ali je dobro, da je mala tako veliko z njim – cel teden po 4 ure popoldan in 1cel dan v mesecu. Kaj pravite? Sama se včasih zelo slabo počutim, ker mu ne zaupam, nimam pa denarja za varuško, niti babice, ki bi jo čuvala. Tako se še vedno sučem po svetu, ki me navdaja s tesnobo, ker še vedno nisem pretrgala niti. Vendar sem optimist in tako stanje ne more več dolgo trajati – v tem času pa se trudim, poskušam se čimbolj veseliti življenja in uživati v duetu z mojo deklico. Pa me kljub vsemu včasih preplavi občutek krivde, da sem prepogosto nestrpna z njo. Ne v smislu kakšnih kazni ali neumnih prepovedi, temveč v notranjem nemiru in beganju misli na tisoč drugih stvari, ki me še čakajo. Tako tudi ona včasih postane nemirna in naveličana – jaz pa se počutim krivo in neprimerno. Ali je to normalno?? Trudim se po svojih močeh presežti tudi to. Tako, to je samo del mojega brskanja po prehojeni poti – upam, da bo preostali del poti bolj sončen in poln ljubezni.
Draga Gea!
zdiš se mi prava “frajerka”, da si zmogla prekiniti neperspektivno zvezo, ki ti ni nič dajala. Ne tebi, ne tvoji punčki. Živijo namreč tudi take ženske, ki nikoli v 10, 20, 30, 40… letih ne zberejo toliko poguma, da bi svojim ničvrednim moškim rekle DOVOLJ in se odselile. Trpijo in prenašajo nesramnosti, udarce itd. celo življenje.
Verjemem, da ti sedaj ni lahko. Vendar daj celi stvari še malo več časa. Misli se bodo same uredile in lahko se boš popolnoma predala uživanju v dogodivščinah s svojo malo punčko. Ona pa verjetno že sedaj čuti, kako super mamico ima. Tudi super mamicam pa se včasih zgodi kakšen “slaba dan”.
Predvsem pa: ZA VSAKIM DEŽJEM, POSIJE SONCE! Mislim, da zate sončni žarki že kukajo izza oblakov. Kar poglej…
LP
Pozdravljena Vivien,
Vesela sem bila tvojih besed – na usta se mi je prikradel nasmešek in moja samozavest spet pleza po stopničkah navzgor. Sicer pa sem tudi sama nase ponosna, da sem zmogla ta korak, čeprav še včasih kar precej niham. Očitno se še premalo cenim.
O sebi nisi nič napisala – a imaš tudi ti kakšno izkušnjo?
Vivien, lepo se imej in lep dan ti želim. Gea