Z možem sva v srednjih letih, otroci so odrasli in živiva sama.

Najino skupno življenje je vsebovalo veliko lepih, topliin prijetnih doživetij in prav toliko grobih, bolečih in težkih.

Kljub vsemu sva bila vsemu kos po svojih močeh in pre-živela.

Zadnja leta so najini interesi različni.Mož hrepeni po svobodi, nevezanosti, meni bi sedaj veliko pomenila bližina, mirno življenje in skupni trenutki.

Čeprav razumem da gremo vsi skozi različne faze in tudi njegovo potrebo razumsko sprejemam, ampak me po drugi strani boli, ker ne zasedam pri njemu več tistega mesta kot dosedaj, ker je vedno več rad sam in na vedno več krajev gre rad sam.

Mnogokrat tudi zelo skopo pove kje je bil, s kom, kaj je počel.

Čutim da izgubljava stik. Jaz medtem počnem tisto, kar je meni pomembno.
Ga pa občasno pogrešam in me je strah v katero ulico ta najin odnos sedaj gre.

Ne vem tudi, kako naj se obnašam. Povem mu, da mi je težko in tudi on pravi, da mu ni lahko.Iz pogovorov čutim, da naju oba “nosi”, da imava razburkano notranjost in da se ne znajdeva dobro s tem.Da je to obdobje nekaj novega za naju.Ne vem tudi koliko naj “rinem” vanj da ne bom preveč vsiljiva, hkrati pa tudi ne vem kako naj mu povem, pokažem da nisem brezbrižna do njega.

Prosim kakšen nasvet v tej smeri. Hvala.

Lepo pozdravljeni1

Kot opisujete, sta z možem doživela v vajinih skupnih letih veliko lepega, pa tudi težki trenutki so bili. Sedaj so otroci odrasli in spet sta ostala sama. Kar je za par v vajinih letih velik izziv.

Veliko staršev ne zmore spustiti, običajno zadnjega otroka, saj ko zakonca po toliko letih ponovno ostaneta sama, se prebudijo stara čutenja, ki jih nikoli nista prečutila, se o njih pogovorila in jih sprejela, kajti otroci so vsa ta leta zasedali veliko prostora med njima. Veliko partnerjev ne zmore ponovnega koraka v svet, kjer sta spet sama, zato otroci ostajajo doma in poskrbijo za starše, saj je veliko bolj znosno v odnoso med njima, če je vmes še otrok, kot če ga ni.

Vama pa je uspelo, da sta otroke poslala v svet in sedaj sta sama. Med vama se ponovno prebuja vajin svet čutenj, kajti zelo drugače je biti sam s partnerjem, kot skupaj z otroci.

Najverjetneje se težko pogovorita o stvareh, ki kar bdijo v zraku, zato bi vama svetovala, da si poiščeta pomoč terapevta, saj bosta ob njem lažje našla besede za stisko, ki je med vama nastala. Najverjetneje se med vama ponovno prebuja otroški svet, ki mu nikoli nista iskreno pogledala v oči. Čutiti je vaše hrepenenje po odnosu in možev strah pred bližino in ranljivostjo, ki se med vama ponovno prebuja.

Veliko besed in sočutja bosta potrebovala, da se bodo strahovi med vama umirili in da se bosta začutila bolj varno v odnosu. Resnično je težko dati nasvet po enem pismu. Potrebujeta čas, primeren prostor in razumevanje, da bo v vajinem odnosu nastalo dovoj varnosti za oba, za bližino med vama.

Srečno.

Sabina Stanovnik, zakonska in družinska terapevtka
Midva-zakonski in družinski center, Ptuj
041/867-856
[email protected]