na hitro…. stara sem 25 let imam 7 mesecev staro hčerko, z narkomanom od katerega sem šla, ko je bilo hčerki 2meseca. Zveza z njim je bila platonska, nisem imela resnih namenom z njim in nosečnost me je šokirala… toda nisem zagovornik splava pri prvi nosečnosti.
no vrnila sem se domov in znova sem se zbližala s fantom, ki sem ga imela pred očetom otroka, skupaj sva bila 3 leta pa še potem sva se kar dobivala, dokler nisem spoznala ”očeta”.

precej resna sva sedaj, hčerko ima rad kot svojega otroka. moji starši ga niso marali že, ko sva prvič imela zvezo. no kakor koli. sedaj vikende preživimo skupaj, razen, ko ima hčerko obisk svojega očeta.
s fantom se sedaj pogovarjava, da bi zaživeli skupaj. toda nikakor se ne moreva odločiti kdaj je pravi čas…

hitro, prehitro….

Spoštovana Matrica!

Pri svojih 25 letih ste doživeli že marsikaj – poleg čara materinstva tudi zvezo z narkomanom – očetom vaše deklice. V to zvezo vas je »odneslo« iz relativno varnega odnosa s takratnim in zdajšnjim partnerjem (čeprav takrat uradno nista bila skupaj več). Pravite, da niste imeli »resnih namenov«, vendar ste resno in odgovorno sprejeli posledice – otroka ter tudi dejstvo, da je skupno življenje z narkomanom precej neprimerno okolje za vzgojo in odšli od tam. (Hm, upam, da bivši partner – oče vaše hčerke prihaja na stike s hčerko, ko je »čist«, trezen, na realnih tleh …)
In zdaj skupaj s sedanjim partnerjem zmoreta tudi resno razmišljati o vajini/vaši skupni prihodnosti. Verjetno oba zrelejša in modrejša, kot sta bila prvič. Sedaj sprašujete, kdaj je pravi čas za skupno življenje. O tem je težko govoriti v matematično, v številkah, ker je vsak odnos drugačen in imajo različni pari zelo različne izkušnje. Vajina ni »tipična«, ker čeprav sta na novo v partnerskem odnosu, imate od prej že kar nekaj »podlage«. Načeloma ni smiselno hiteti na vso moč, pomembno je, da oba trezno in resno začutita, da je vajin odnos tokrat nekaj v kar sta pripravljena in sposobna vlagati tudi, ko poide romantični zagon. Za to pa je pomembno poznati osebnost in zrelost drug drugega in svojo lastno. Sicer niste napisali, koliko časa sta sedaj (znova) skupaj, a če sem prav izračunala, več kot 5 mesecev ne. To je (lahko) relativno kratka doba. Prav tako nisem čisto prepričana, ali gre spet za »vročo zaljubljenost« in »hormone« ali bolj premišljeno odločitev in občutek zrele povezanosti (verjetno ste z »zrela sva« mislila to zadnje).

Glede na vajino partnersko pot se mi zdi pred hitenjem v skupno življenje nujno jasno in iskreno ovrednotiti potek vajinega odnosa – od prve zaljubljenosti pred leti, nato tista 3 leta, kot sta bila skupaj, in tisti čas, ko nista bila uradno več v zvezi, a sta se še kar dobivala, nato vaš odhod v nov odnos, ter nato vrnitev in ponovno zbližanje. Kaj so vse te faze vsakemu od vaju pomenile, ali ostaja še kaj neizrečenih težkih občutkov, zamer … Zakaj so se stvari tako dogajale, kot so se. Očitno je, da vas ima vaš partner zelo rad, ker je sprejel vašo zaresno prekinitev odnosa (kot ste odšli z drugim – hm, kot da brez novega partnerja niste zmogla čisto zares prekiniti stika, se posloviti) in sedaj sprejema tudi vašo hčerko. (Hm, sicer nič ne poveste, kaj se je pa njemu na tem področju dogajalo ta čas, ko nista bila skupaj – je tudi on bil v drugi zvezi?) Skratka, dobro je, da se vsak posebej od vaju vpraša – kje sta sedaj, kaj vama pomeni vse to? Zakaj sta prepričana, da vama tokrat lahko uspe »za vedno«? Kaj je tokrat drugače pri vsakem od vaju? Kaj so tisti temelji, na katerih lahko gradita vajin odnos, zavezo »za vedno«? Kaj vam osebno pomeni tako hitro iti iz ene zveze v drugo? Kaj vam osebno sploh pomeni ta zveza oz. odločanje o skupnem življenju? (Srčno upam, da ne »beg od staršev«, ki ne sprejemajo partnerja … ker tako motivirani odhodi v skupno življenje se pogosto znajo slabo končati.) Vama pa iz srca privoščim, da zrelo in modro pristopita k tako resni odločitvi, kot je skupno življenje. Ker ne gre samo za vaju, gre tudi za hčerko, občutljivo bitjece, ki srka že zdaj vajin odnos, vajino razpoloženje, v primeru skupnega bivanja pa bo to neprestano. Vesela sem, da se o teh stvareh sprašujeta in razmišljata, kar je že znak odgovornosti.

Moje osebno mnenje je, da bi se bilo v vajinem primeru dobro na to temo pogovoriti s kakim strokovnjakom, da vama pomaga osvetliti vajino odločitev z več zornih kotov in/ali se vključiti v kak program/delavnice/skupino za pare, kjer bosta dobila še dodatno podporo in zagotovilo, da bo tokrat odnos zmogel zdržati tudi, ko pridejo težki trenutki. Seveda pa je odločitev vajina.

Vse dobro vam in vaši družinici želim!

Iskrena hvala za tako izčrpen odgovor.
On je bil v času, ko nisva bila skupaj samski, nekajkrat se je dobil z bivšim dekletom.

Greva korak za korakom in v hčerki vidim, da nam je lepo. Mala je sproščena , dobre volje, nasmejana in tudi pridno spi.
Sedaj sva za vikende pri njem, ker se njen oče zdravi in nimamo nobenih stikov. Bojim se samo, kako bo to on sprejel. Ker mala se boji oseb, ki jih ne pozna. Januarja pa naj bi on prišel z zdravljenja in ga bo ona prvič videla. Ni ga videla od svojega 6-ega meseca.
Že takrat pa on ni dolgo zdržal z njo, ker je bil preveč živčen in nemiren.

Kako naj mojim staršem dopovem, da sem srečna? Da mi ni všeč, da grdo gledata, ko pridem domov. Da, ko se z mami spreva, mi reče pa pojdi k svojemu… Te stvari me žalostijo, ker imam občutek, kot da me ne moreta izpustiti od sebe.
Mami dela plane za drugo leto, ko da ve, da bom se živela doma. Dela plane, kako bo kupila ponija za nečaka, ki ima cerebralno paralizo (tudi sestra z družino živi doma), a sestra in njen partner ne želita pomoči. Pravita, da se vtika(mo) v to, kar se nas ne tiče. Jaz sem se umaknila, a mami še kar vztraja, pa išče telovadbe…

Jezi me, ker se tako trudi za vse, a na koncu ji ne vračajo ničesar. Jaz vsaj pomagam, kolikor lahko. Samo oni nič. In na koncu mi vedno reče, da itak bom šla. Ko je jezna, mi pa vedno reče, da če mi kaj ne paše, naj grem… Ne razumem je. Res ne.

Lep pozdrav!

Spoštovana Matrica,

očitno imate še velik del družinskih težav »na grbi«, ne samo partnerskih dilem.
Če greva najprej k vaši izvirni družini oz. vaši mami, s katero imate največ težav oz. je očitno ona »predstavnik za stike z javnostmi« pri vas doma, ko postane »vroče«. Oče ostaja tiho, pri pogledih, pravite. Dopovedati staršem da ste srečni? Hm, potem ko jim nekajkrat to poveste (verjamem, da ste jim že kdaj) z besedami, ne vem, če ima še kaj veliko smisla napora vlagati v to smer. Starši se morajo odločiti, da bodo »slišali« in vam »verjeli«. Oni vedo, kaj je zanje »merilo«. Lahko jih povprašate po njem. Ne morete pa vplivati, če nočejo slišati, potem ko ste se že potrudili v tej smeri in jim povedali. Ker lahko le izgubljate energijo za pomembnejše stvari. Zdi se, kot da ste v družini nekako prevzeli vlogo »grešnega kozla« in »nedorasle deklice«. Karkoli naredite, ni v redu. Oz. kar drugi načrtujejo vaše življenje in bi ga radi urejali. Verjamem, da vas to jezi, hkrati gre za vzbujanje krivde in poniževanje (sramotenje) in še malo ustrahovanja zraven (»pa pojdi, če ni ti v redu, k svojemu«). A to so občutja, ki jih v sebi nosita oz. med sabo preigravata tudi vaša starša in ste jih pobrali tudi »otroci«. Gre za kup čustvenih manipulacij. Ko enkrat slišite tako, drugič drugače. Kakor se zdi razpoloženju vaše mame/družine in situaciji primerno. Ni ene stalnosti, gotovosti, na katero bi se lahko oprli in se sprostili. Niti se jih ne da razumeti in predvideti. S temi čustveni vzdušji ste tudi »začinili« svoje prve partnerske izkušnje. Kot da bi iskali ponovitev teh čustvenih kolobocij. No, očitno ste z materinstvom in zrelostjo prišli do tega, da prihajajo v ospredje druge čustvene potrebe. In prav je, da jim daste prednost, da se naučite v domači družini in s partnerjem postaviti čustveno varen in stabilen odnos, v katerem ne bo takih »čustvenih viharjev«, ki bi premetavali vse vas. In pri tem se lahko morda tudi kaj naučite od sestre.
Pri sestri se zdi, da se je naučila vsaj mejo postaviti, da lahko preživi – preprosto reče, naj se ne vtikajo vanjo, se umakne od družinskih opravil in tako vsaj malo čustveno zaščiti sebe in svojo družino. Vam želim samo, da se s sestro povežete in ji jasno poveste, da se vi ne želite vtikati v njeno družino, da pa na mamo ne morete vplivati. Škoda, da bi zaradi mame izgubili še sestro in vajin odnos. Sestra naj svoj odnos z mamo in očetom pač rešuje z njima, ne z vami. Vi pa pač opravite svoj del nalog, za katere sodite, da jih lahko zmorete in so pošteni delež, za sestrin del pa se ne sekirajte. To naj se zmenijo ona in starša. Skratka, poskrbite zase, dokler ste doma, skušajte spoštljivo postaviti meje tudi staršem (povejte, kaj vas boli, prizadene, žalosti …), predvsem pa v sebi postavite jasno mejo (ne pustite stvarem preveč k srcu), raje kaj preslišite, kot se preveč sekirajte, če ne morete spremeniti. Ker starše (ali koga drugega) spreminjati proti njihovi volji (če so oni s situacijo in sami s sabo zadovoljni in ne razumejo, kaj vas moti), je jalova naloga.

Skrbi vas tudi, kako bo hčerka sprejela ponovne stike s svojim očetom. Verjamem, da bo v začetku to terjalo malo več postopnosti, najprej ob vaši prisotnosti in ob veliko truda očeta. Vi boste sicer hčerko »pripravili« na ta srečanja, ji govorili o očetu, ji morda pokazali kakšne njegove ali skupne fotografije, potem pa bo moral predvsem svoje opraviti tudi oče sam. Se potruditi navezati stik s hčerkico, jo »animirati« (pri njenih letih/mesecih se to še zelo da, je pa čisto normalno, če ji bo bolj varno v vaši prisotnosti za začetek (ta začetek pa lahko zna »trajati«). In bo tudi čisto normalno, če bo očka pri tem vsaj malo živčen. Pomembno pa je, da se bo pripravljen potruditi, vztrajati in tako dati sebi in hčerki možnost, da lahko sploh vzpostavita stik. Vsekakor je pomembna postopnost pri tej starosti in dovolj čustvene varnosti vseh vpletenih, ne na silo, z jokom, trganjem iz rok ipd.
Kako pa bo hčerin oče sprejel, da imate tudi vi novega partnerja, tega pa ne vem. Morda veste vi bolje, ker ga poznate od prej in morda tudi veste za kakšna njegova (skrita ali odkrita) pričakovanja (npr. da po zdravljenju spet zaživite skupaj kot družina??). Morda mu bo nova situacija čisto »normalna« in sprejemljiva, morda pa se bo težko sprijaznil z njo. Verjetno je dobro tudi, da se z njim po zaključenem zdravljenju in pred začetkom stikov odprto in iskreno pogovorite na samem (ali pa na CSD, ob prisotnosti strokovne delavke) o novi situaciji in kraju izvajanja stikov ipd. Če bo situacija preburna, je morda dobro, da ta čas za hčerko skrbi nekdo drug, da se lahko vidva v miru pogovorita oz. da hčerki ni potrebno vseh težkih čustev »pokasirati«.

Želim vam, da v vseh zapletenih situacijah najprej poiščete sebe, svoj notranji mir in iz tega izhajate. Tako ga boste najlažje prinesli tudi hčerki. Odnose z ostalimi odraslimi okoli vaju pa urejajte toliko, kot je v kakem odnosu smotrno (verjetno največji vložek zasluži partnerski odnos (poleg odnosa s hčerko, se razume!), pomembno pa je, da postavite tudi jasne (vsaj notranje) razmejitve v odnosu z vašimi starši in rečete jasne besede tudi z očetom vaše hčerke. Ko nekaj jasno ubesedimo, velikokrat naši strahovi postanejo manjši in mi se počutimo bolj varni in sproščeni, ker vemo, da smo izrekli, kar nas tišči. Kako pa se bo drugi odzval, pa je njegova skrb in odgovornost, na katero imamo le malo vpliva.

Želim vam in vaši družini še enkrat vse dobro!