Spoštovani!

Prosim vas za nasvet.Po dveh letih in pol od ločitve je v moje življenje vstopil nov partner. Po treh mesecih sem ga predstavila svojima 10 in 8 letnima sinovama. Starejši sin je zelo kmalu začel z antikampanjo. Vsa situacija je iz dneva v dan slabša. Namreč v vseh čustvenih zadevah se primerja z njim – češ da ga imam raje, na nek način hoče tekmovati z njim. Razumem, da ga je strah, da mu je hudo, ker z očetom nisva ostala skupaj. Vendar s svojim vedenjem prehaja vse meje spoštovanja, in se vmešava v stvari, ki se ga ne tičejo. Poleg tega konstantno manipulira z mlajšim bratom. Razložila sem mu (večkrat) da mi ljubezen, partnerstvo, sreča pripada tako kot njemu prijatelji, ljubezen staršev etc. Imava odprt odnos, veliko se pogovarjava…vendar stanje postaja nevzdržno, vse situacije izrabi za konfliktno stanje. Partner ju je sprejel in zelo dobro se zaveda, da sta otroka vendar se počuti nezaželjenega, in mu je neugodno.Noče pa se jima vsiljevat, to ni njegov način in ga popolnoma razumem. Prosim vas za kakšen zelo konkreten nasvet. Vem, da se ne smem pustiti ziritirati vendar mi v zadnjih dneh vse bolj popuščajo moči…

Hvala.

Pozdravljeni!

Res se ne smete pustiti, kot pišete, ziritirati, hkrati pa morate biti izjemno tenkočutni. Dokler ne boste začutili, česa je sina v resnici strah, mu ne boste mogli dati pravih besed in pojasnil. Lahko da še ni prebolel ločitve, da pogreša očeta, da ga ima po ločitvi premalo. Lahko ga skrbi, da vas bo vaš novi partner toliko »zasedel«, da vas ne bo dovolj ostalo zanj. Lahko ste se po ločitvi preveč ukvarjali s sinom oziroma pri njem iskali uteho in oporo po ločitvi in zdaj ta čuti, da ni več tako pomemben. Podobnih možnosti je še veliko. Preprosto ne smete odnehati, dokler ne najdete prave. Otroško dojemanje stvari je včasih res navidez povsem brez logike, vendar morate sina ujeti v še tako nelogičnem razmišljanju. Nov partner vam pri tem ne more kaj dosti pomagati, lahko vam je samo v oporo. Ne vem, v kakšnih odnosih sta z bivšim možem, sodelovanje z njim bi bilo namreč zelo smiselno. Morda bo on uspel izvedeti kaj več od sina. Z ločitvijo vajina dolžnost, da sodelujeta kot starša ni prenehala. Vajin sin je v stiski in če sta odgovorna starša, mu bosta pomagala iz nje. Najlažji način je, da ga začutita in mu omogočita, da to stisko ubesedi. Ker je ne zna, jo odigrava z »antikampanjo«. Vašega naslednjega partnerja si izbirate povsem sami, vaš sin pri tem ne sme imeti nobene vloge. Vendar ne smete odnehati, dokler ne najdete korenin njegovih strahov, morda pa boste odkrili še kaj drugega (žalost, pogrešanje, odvečnost, krivdo…). Morda vam bo pomagalo, če ste pozorni na situacije tik preden vaš sin postane nemogoč. Pri tem ni tako zelo pomembno, kaj konkretno se je dogajalo, ampak kako je sin to čustveno doživljal. Kdaj, ob katerem čutenju ga je »odneslo« v problematično obnašanje? Kaj ga je povzročilo, kako si on to razlaga? Zakaj je to zanj tako ogrožujoče, neobvladljivo, itd. Umirjeno, vztrajno in strpno se poskusite pogovoriti z njim. Znova in znova. Ko mu boste dali dovolj varnosti in sočutja ter ga boste naučili, da bo o svoji stiski lahko spregovoril, bo njegova »antikampanija« prenehala. To bo znak, da ste to svojo starševsko nalogo opravili. Potem pa pridejo na vrsto naslednje…in naslednje…

Lepo vas pozdravljam

Spoštovani gospod Gašperlin!

Najlepša hvala za vaš zelo izčrpen odgovor. Zadnji teden je bil izredno naporen, ampak za vse poučen. Z otrokoma sem bila po ločitvi zelo veliko, kar mislim, da je bilo prav, ker sem jima bila edina opora (oče je bil čustveno odsoten…). Mislim, da sem prišla do izvornega strahu in sicer, kdo mu(sinu) preprečuje, da bi imel rad svojega očeta???Zavedam se, da je z njim premalo in verjetno globoko v sebi čuti, da bi lahko vzljubil mojega partnerja (ker nima nobenega razumnega razloga proti) ampak ne sme, ker bi s tem izdal svojo ljubezen do očeta. Poskušala sem mu povedati, da ga razumem in da je moj partner lahko njegov prijatelj nikoli pa ne bo njegov oče.

Kljub trenutnemu zatišju in veliki količini ljubezni si ne delam utvar, da sva sinom rešila že vse njegove stiske…

Še enkrat najlepša hvala,

M.

Čisto tako za razmislek:

ko mu boste dovolili, da do vašega partnerja ne rabi gojiti prav nobenih čustev – ne kolegialnih, ne prijateljskih, še najmanj kot sin do očeta, se bo sin sprostil.

On verjetno res čuti, da je ta gospod prijeten človek, ki mu je iskreno naklonjen, a v naravi otroka je, da ne more gojiti čustev do človeka, ki je na mestu, kjer naj bi bil njegov oče – je z njegovo mamo, ki pa po otrokovem čutenju spada samo k očetu.

Dovolite mu zadihati v novi situaciji, dovolite mu, da z vašim partnerjem ne rabi imeti nekaj posebej opravka, vsaj zaenkrat ne, dovolite mu, da mu ne rabi bit prijatelj ali sprejemati njegove prijateljske naklonjenosti… Ko bo sin začutil, da ste mu tako vi, kot vaš partner to dovolili, da ga v tem razumete in ga v miru še vedno imate radi, bo pristopil sam – do takrat pa mu dajte čas, da se znajde v novi vlogi.

In ko bo prvič pristopil z manj odpora ne zagrabite takoj – on mu zaenkrat ne želi biti prijatelj… morda bo sprva le tipal, če je lahko prijazen in še vedno nevezan na novega človeka… prijateljstvo in naklonjenost bosta stekla sama od sebe, prav takrat, ko boste odnehali za vsako ceno hoteti v tej smeri.

Ste pa čuteča mama, se vidi po pisanju,

pa srečno,

Sončnica

Sončnica,

odličen nasvet za razmislek….ja, tudi to sem mu že rekla s predpostavko, da pa mu kljub temu izhodišču ne bom dovolila, da je nesramen in nespoštljiv, ker mu to ne dovolim do nikogar.

Mislim, da to, da mu ni potrebno gojit nobenih čustev pomaga…in zalotila sem ga, da mu je v določeni situaciji prijetno,da se sprosti, ampak, ko se tega zave, njemu samemu to ni ok – v smislu z njim(mojim partnerjem) mi pa res ne sme biti prijetno in lepo…

Hvala za nasvete, mislim, da jih bom šla še večkrat prebirat, je pa dejstvo, da mu želim pomagat in rada bi, da bi znal povedat kaj čuti, ker se mi to zdi pomembno za vse njegove odnose….In seveda to vključuje, da mi pove tudi svoja negativna čutenja, tolažim se s tem, da dokler mi pove vse to mi še vedno zaupa,

prijeten dan,

M.

Veste kako je – to je zanj tako nerodna situacija, da najmanj kar si želi je o tem govoriti…

Po mojem je več kot dovolj vaša budnost in topla prisotnost – dokler imate oči za njegovo notranje dogajanje vam tako vse pove – pa ne navzven – vi čutite in opazite in on in vi to vesta. Pa občasno kak pogovor…

Pa tudi če bo kdaj kaj nesramen (ok, res so meje), ampak če se kdaj zgodi… vzamite bolj za šalo, kot zares, naj bo predvsem vaš partner tega sposoben… pa bo izvenelo – sledite pač vašemu občutku, ker je pač tako: ima pravico bit jezen, ni pa prav, da bi bil žaljiv… v končni fazi pa tako stanje tudi njemu ni všeč… kot kaže boste zadeve hitro rešili!!

Še to:
rekli ste mu, da do njega ne rabi gojiti čustev – s tem ste ga osvobodili, nato pa dodali da ne sme biti nesramen… poskusite mu kdaj preprosto povedati mirno, da ga razumete, da ne rabi gojiti posebnih čustev do njega. Omenite mu ob tem samo to, v miru, da pa vaš prijatelj, ga pa je lepo sprejel in da želite da to ve, da je pri njem dobrodošel in da vas kot mamo to pomirja… da pa vseeno ne rabi biti nesramen – ta stavek naj počaka, ko bo nslednjič znova hudo, ker morda sploh ne bo več.
Naj bo on tisti, ki je v polnosti sprejet… in bo začel sprejemati tudi sam… čeprav v konkretni situaciji, ko ima svoje ordiniranje, pa tako vi najbolje veste kaj vam je storiti,

pa srečno,

Sončnica