Pozdravljeni,

srečujem se vprašanjem, pri katerem bi mi morda pomagala vaša mnenja in nasveti.
Sem 43-letna, ločena in živim v 17-letno hčerko. Zadnjih nekaj let imam partnerja, s katerim ne živim skupaj, bi si pa to želela, ampak..
Ravno v tem se skriva moj problem: hči zavrača skupno življenje z njim, prav tako najinega otroka, ki si ga oba želiva. Zaradi moje starosti je zanj skrajni čas, s partnerjem sva nanj v vseh ozirih pripravljena in si ga zelo želiva.
S hčerko imava komunikativen in odprt odnos, vendar na tem področju ne najdeva skupnega jezika – ne razume in verjetno ne zna razumeti, kaj pomeni želja po otroku, prav tako ne dejstva, da je praktično odrasla, njena mama pa ne še ravno za na pokopališče.

Razpeta sem torej med željo po otroku in nekonfliktnem reševanju te teme s hčerko, ki jo imam seveda rada in skupnemu ljubečemu življenju v štiri.

Hvala za vaše misli!

Pozdravljena

Tole je spet eno tistih vprašanj, kjer lahko odgovarjam zelo na splošno ali pa sem konkreten in tvegam hojo po robu, s tem pa tudi, da bo odgovor razumljen bodisi napačno ali pa preveč dobesedno. V uporabnost splošnih odgovorov kar precej dvomim, torej…

S kom boste šli v zvezo, če in koliko otrok boste imeli, je izključno vaša odločitev, oziroma odločitev vas in vašega partnerja. Če hčerki »dovolite«, da o tem odloča ona, potem ji delate kriivco, saj ji dajte moč in odgovornost, ki ni njena. Pišete, da ste razpeti med željo po otroku in nekonfliktnem reševanju te teme s hčerko. »Nekonfliktno reševanje tem« s pubertetnico je iluzija, ki se ji čim prej odpovejte in to predvsem v NJENO KORIST. Hčerka rabi konflikte, rabi nasprotovanja, rabi se boriti z vami in proti vam, itd., saj je to edini način, na katerega lahko odraste in se osamosvoji od vas. Zato namesto, da se izogibate konfliktom z njo, se raje naučite prenesti to, da imata s hčerko drugačno mnenje, saj ga bosta imeli vedno večkrat. Namesto v izogibanje konfliktom energijo raje usmerite v odprte pogovore s hčerko in v mirno razreševanje konfliktov. Konflikti in različna mnenja niso problem, pomembno je samo, da hčerki ves čas dajete občutek, da jo imate radi in da je ne boste zapustili, ne glede na konflikte in različna mnenja.

Če sem napisal, da je odločitev izključno vaša, to seveda ne pomeni, da se ta vaša odločitev hčerke ne tiče. Očitno se jo in to zelo, saj drugače ne bi reagirala na tak način. Njene reakcije naj torej ne vplivajo na vašo odločitev, jih pa vzemite skrajno resno in se o tem s hčerko pogovorite. Vprašanje je, če se hčerka sploh zaveda, zakaj je tako proti. Ali se tega zaveda ali ne, očitno je, da jo je nečesa zelo strah. Vaša dolžnost je, da se z njo pogovarjate toliko časa in na tak način, da prideta do teh strahov in da jih razumete in začutite. Če vam bo to uspelo, boste točno vedeli, kaj storiti in reči, da se bo hčerka umirila. Najbolj verjetno je, da je hčerko strah, da boste preveč časa posvetili partnerju in novemu otroku in bo ona »izvisela«. Druga možnost je, da se je hčerka po ločitvi odrekala sebi zato, da je skrbela za vas in jo je strah, kaj bo počela s sabo, ko se boste vi posvetili svoji novi družini. Ne bi še naprej ugibal – vi ste mama, vi morate priti tem njenim strahovom do konca. In kdaj boste prišli do konca oziroma boste opravili to materinsko »dolžnost«? Ko se bo hčerka umirila in začela odprto govoriti o svojih strahovih. Želim vama, da bi bilo to čim prej.

Dobronameren nasvet: najprej zaživi s partnerjem pod isto streho, kasneje se odločita za otroka. Edin če ne nameravata tudi v prihodnje furat vsak na svojem domu.

Spoštovani svetovalec,

zahvaljujem se vam za vašo hojo po robu in verjemite, razumela sem jo zelo dobro… in o njej sem premišljevala kar nekaj dni.
Pravzaprav je bila le potrditev vseh mojih razmišljanj, dilem in negotovosti in morda sem rabila točno to, ali bolje, točno vas, da ste mi kot čustveno nevpletena in seveda strokovno podkovana oseba napisali, kar sem morda le slutila, a si nisem upala verjeti, da imam prav.
Včasih je človek v svojih stiskah namreč negotov, ne bi rad prizadel svojih najbližjih, po drugi strani pa si želi doseči vsaj minimum izpolnitve nivoja tudi lastnih želja, ne le potreb.

ee,
tudi vam hvala za nasvet, a to dvoje je povezano.

Svetujem vam eno stvar – ne hitite…

dajte hčerki in sebi čas…

dovolite hčerki, da je proti – razumite jo v njeni bolečini, kajti sedaj je bila ona edina vaš otrok, sedaj bi naj prišel novi član, da pa je vse še bolj boleče, bo to otrok, ki ne bo od njenega očeta.

Verjemite, da bi to bolelo vsako hči – tudi vas… in da bi rabili bit v tej bolečini razumljeni. Dovolite ji, da nasprotuje v tem smislu, da jo imate radi v njeni bolečini in da v miru ob njej počakate, kdaj jo bo ta bolečina spustila, da bo lahko v novem otroku videla lepoto in radost, ki jo prinese. Če boste pritiskali ali ne upoštevali njenega notranjega dogajanja, ji ne boste dali priložnost, da bi sprejela. Vedeti morate eno stvar – če ona ob vašem materinstvu ne bo srečna, tudi vi ne boste srečni – bosta pa obe zelo zelo srečni, če bo srečna ona.

Morate se zavedati, da je ona vaš otrok, je bila in bo in tega mesta ji ne morete odreči – v tem smislu mislim, da ima pravico čutiti, kot čuti – ko jo boste zares dojeli v njenem položaju, vam bo sama od sebe dala prosto pot da ste še enkrat mati – rabite njeno dovoljenje, ker brez njega ne boste mirni in vi to v srcu dobro veste – in vedeti morate tudi to, da si tudi ona v globini svojega srca želi vam dati ta blagoslov,ampak za to rabi čas. Ne hodite preko sebe in ne preko njenih doživljanj.

Sončnica