Živjo,

tole pišem za lastno tolažbo, malo zato ker sem na slabem ker se bliža konec počitnic, s katerim se bo ponovno začela šola ter priprave na maturo. Sem v četrtem letniku, star 18 let in zdi se mi, da me pošteno zdeluje nostalgija… Zavedam se da bo srednje šole kmalu konec in da bo naša ‘ekipa’ šla narazen, vsak na drug faks, na drugo življenjsko pot. Dejstvo, da smo skupaj doživeli marsikatero preizkušnjo, da smo si zmeraj znali nekako stati ob strani, da smo skupaj prežurali ‘na stotine’ ur, ni nevem kako dobra tolažba ker me samo spomni na to, kateri trenutki so že mimo…
Kar naenkrat pridem do realizacije da se bo počasi treba znajti sam, da ti na faksu folk ne stoji več tako ob strani kakor je to mogoče opazno na srednji šoli. Ja, dobil se bomo še na kšni kavici, ja, tudi za vikende bomo še skupaj. Samo ne bo pa tistga tapravga filinga da še zmeraj ‘guliš iste klopi’. Strah me je, da nas bo vsako leto manj, ki se bomo za vikend zbrali v kakšnem kafiču ali pa pri kom doma. Upam samo, da bomo še zmeraj ostali prijatelji.

Ali ima mogoče kdo podobne izkušnje?

Proti temu me moreš narediti kaj dosti. Pri meni je bilo vse skupaj malo bolj zabrisano, ker nas je šlo po gimnaziji veliko na isti fax. Vendar je neizogibno. Videvaš jih vedno manj in na koncu skoraj nobenega več. Glede na to, da ne hodim na obletnice ugotavljam, da 1/3 sošolcev nisem videl nikoli več-pa smo bili skoraj vsi iz Ljubljane. Saj smo se še družili nekaj let, potem pa pride služba, družina,otroci… nekaj se nas je našlo na Facebooku, vendar dlje od nedoločnih dogovarjanj za kavo ni prišlo. Tako nas pač čas trga narazen. Saj tudi sam težko verjamem, da je minilo že toliko časa-pa je. Nekateri so mrtvi, nekateri v tujini, dekletom je še težje slediti, ker so večinoma zamenjale priimke…

Tako pač je, vzami to kot del odraščanja in ne kot katastofo. Je pa žalostno, priznam.