noseča-problemi
Pozdravljeni!
Vljudno vas prosim za vašo pomoč. Sem v 8 mesecu nosečnosti. Od 5 meseca imam rizično nosečnost in moram bolj kot ne mirovati, tako da sem večino časa doma, Le občasno grem malo ven. Delati ničkaj ne smem. moram reči, da sem pri pospravljanju deležna veliko partnerjeve pomoči (to sedaj on počne), kuha mi pa mama (trenutno).
Vem, da partner ne more biti ves čas z mano. Dopoldne je v službi. Jezi me to, da “mora” iti včasih po 3x na teden na pijačo. Ampak to ni pijača- kavica ali sok, ampak pivo, ki običajno niti eno ne zadostuje. Večkrat ob petkih hodi pozno v noč domov (tudi ob 3-h zjutraj), seveda ni trezen. Naslednji dan ima mačka in ni nič od njega. Nenehno se prepirava zaradi teh njegovih izhodov, ker ne zna iti na pijačo ampak gre za pijančevanje. Alkoholik sicer ni.
Jaz sem popolnoma naveličana takšnega življenja, ker zdaj najbolj potrebujem njega ob sebi, on pa takole. Ne morem več tako živeti, pogovoriti pa se tudi nič ne da z njim. Njemu se to zdi čisto normalno. Naj omenim, da sem jaz stara 29, on pa 34.
Vljudno vas prosim za vaše mnenje kaj storiti- ali jaz pretiravam ali pa to res ni več normalno?
Najlepša hvala za vaš odgovor!
Spoštovani,
znašli ste se v stiski, iz katere se želite čim prej rešiti. Pišete, da ste v osmem mesecu nosečnosti, otrok je na poti, s partnerjem pa se nenehno prepirata glede njegovih izhodov s prijatelji. Ker je vaša nosečnost že nekaj časa rizična, večino časa preživite doma, zato se odgovornost za druga opravila prenese na druge osebe. Pri tem gre večinoma za vašega partnerja in vašo mamo. Partner vam poleg službe veliko pomaga pri pospravljanju, vendar pa vas moti in jezi, ker zadnje čase precej ponočuje oz. popiva. Domov se vrne šele pozno v noč. Sedaj ste od njegovih izhodov že precej utrujeni in si želite spremembe. Sprašujete, kaj storiti.
Ključna stvar vsakega uspešnega in zdravega odnosa je pogovor. Zato se bosta morala s partnerjem najprej iskreno in odkrito pogovoriti. Ustvariti boste morali dovolj varen čustveni prostor, kjer bosta oba lahko spregovorila o svojih čutenjih. Partnerju povejte, kako moteče je za vas njegovo ponočevanje in popivanje (kar ste tudi že storili), priznajte mu, da se ob tem počutite popolnoma nemočni, osramočeni, utrujeni, ponižani, povejte mu, koliko vas to jezi in žalosti hkrati. Morali boste vztrajati v pogovoru in prisluhniti tudi vašemu partnerju. Prav tako kot vi tudi on doživlja stisko, ki jo izraža na neprimeren način, preko popivanja. Vaš partner je sedaj prišel do točke, ko se je v njem verjetno prebudil močan strah. Vprašajte ga po njegovih občutkih, naj vam pove, kako se počuti, česa ga je strah, česa se boji (kako mu je ob prihodu otroka, novih odgovornostih, ki se obetajo, omejeni svobodi). Ta občutja so sicer normalna, vendar pa je treba zanje poskrbeti na bolj konstruktiven način, ne z alkoholom. Prihod otroka je zagotovo velika odgovornost pa tudi priložnost za rast odnosa med partnerjema. In vaš partner pred nečim beži. Kaj to je, pa lahko ugotovite samo z odkritim pogovorom (kar pa ne pomeni, da mora partner prekiniti vse stike s prijatelji).
Povejte partnerju, da ga imate radi, da si bolj kot vse želite, da bi vas razumel, bil ob vas in vas podpiral. Verjamem, da je v vas trenutno še precej strahu, vendar pa imate vso moč, ki jo potrebujete za spremembo, v sebi. V tem trenutku imate vso pravico od svojega partnerja pričakovati, da je ob vas in da na ta način poskrbi tudi za vajinega otroka. Če bo poskrbel za vas kot mamo, bo s tem poskrbel tudi za vajinega otroka in s tem prevzel svoj del odgovornosti zanj.
Želim vama veliko sreče!
Urška Bavdek, zakonska in družinska terapevtka
Zakonski in družinski inštitut Novo mesto
[email protected]
031 489 309
Kaj pa je potem zate alkoholik? Žalostno je, da je v Sloveniji tako visoka toleranca do pitja alkohola, da zlepa ne rečemo za nekoga, da je alkoholik, pa čeprav se večkrat na teden naceja z alkoholom!
Če boš glede pitja tvojega moža vprašala za nasvet kateregakoli strokovnjaka za zdravljenje alkoholizma, ti bo vsak povedal, da tvoj mož JE alkoholik.
Koliko podobnih zgodb. Manjša nesoglasja v času pred nosečnostjo, potem pa umik iz odnosa v času nosečnosti s strani moškega – predvsem v smislu, da partner beži iz odnosa, običajno ima moški tudi ljubico.
Moja zgodba je malce drugačna, ampak mislim, da gre za zelo podobno stvar.
Tudi sama sem se spraševala kako to, da nisem od partnerja, ko sem nosila tudi del njega,najinega otroka, v svojem trebuhu, dobila potrebne podpore. Postavljala sem si vprašanja. Če ni bil prepričan, da si želi ustvariti življenje z mano, zakaj mi to ni povedal že prej preden sem zanosila? Zakaj je bil tako vesel, ko je izvedel, da sem noseča? Res ni imel odgovornosti do otroka? Se res ni zavedal, kaj pomeni ločitev za oba, za otroka, če ne bo vlagal v najin odnos? Nisem vedela, kaj nas si mislim … Bila sem poleg tega, da vsa “prestrašena” zaradi nosečnosti tudi zelo naivna in čustveno nezrela.
Lahko pa ti določene stvari zatrdim, ker sem ogromno delala na sebi in na odnosih. Gre za bežanje od tebe in še nerojenega otroka in od odnosa. Pretežko je ugibati zakaj, vendar ne bi zanemarila dejstva, da se ogromno moških ravno v času nosečnosti zaplete z drugimi ženskami.
Tudi pri meni je bilo tako … tolikokrat sem se želela pogovoriti, saj sva se pogovarjala, vendar on večinoma ni nič komentiral, tolikokrat sem mu na računalnik napisala pismo, da ga je lahko prebral … o vsem tem, kar sem jaz čutila in kar sem si želela, govorila o moji ljubezni do njega. Spremenilo pa se ni nič, včasih kakšna stvar, ki se je kmalu vrnila na stare tirnice. Danes vem, da je to pokazatelj, da me ni ljubil več in da ni želel več vlagati energije v najin odnos. Kasneje sem izvedela, da je imel ljubico tako v času moje nosečnosti in še po tistem, ko se je otrok rodil. Jaz pa sem si skoraj pobelila glavo kaj mu je in celo iskala opravičila, da se tako obnašal kot se je. Vse je bilo zaman, ker njega v odnosu ni bilo več, če tako rečem.
V bistvu je zelo preprosto. Kot je zapisala strokovnjakinja. Načni pogovor, ko bosta oba imela na razpolago več časa. Jaz bi bila zelo vztrajna in odločna, še vedno pa prijazna in potrpežljiva. Ne pozabi pa to: če se ni pripravljen pogovarjati in spremeniti stvari zaradi katerih trpiš, te ne ljubi več. Če ne želi več vlagati v odnos (kar se zelo dobro vidi po njegovih DEJANJIH, ne samo praznih obljubah) je na tebi, da takšen odnos prekineš ali pa se sprijazniš z njegovim načinom življenja – brez jamranja, da ti je težko ali da si nesrečna.
So še kakšne kombinacije npr. da ga npr. izkoristiš kolikor ga lahko, sama pa imaš svoje življenje, kakšnega ljubčka in podobno, samo verjetno niti tebi niti eni povprečni ženski to ni po godu.
A ko bo pa rodila lahko spet začne pit? Takrat ga bo še bolj potrebovala. Kako sovražim tipe, ki komaj čakajo, da ona rodi, da lahko kidne v oštarijo in časti po dolgem in po čez…. Še bolj žalostno pa je, da še ženske to podpirajo. Ker poslušajo svoje mame in tašče, ki jim operejo možgane, da bo njen sinček (hčerkica) zdrav ko ribica, če bo ati napojil vse sodelavce, sosede, žlahto, pa še enih 10 unih, ki so čist slučajno prišli zraven. In to govorita mama in tašča, ki sta večino svojega življenja pretpeli ob pijancu. Dejmo se zresnit. Ali raje streznit!!!
Če gre človek trikrat na teden v oštarijo in pije alkoholne pijače- JE ALKOHOLIK. Pa ne rabim bit strokovnjak. Zdrava kmečka pamet. In za alkoholizem ni nobenega opravičila.
Lola12… sem bila na podobnem. V času moje nosečnosti, je moj bil pijan enkrat na tri tedne do enkrat na mesec. Bila sem izredno nesrečna zaradi tega. Vsakič sem mu jasno in glasno povedala, da jaz z alkoholikom ne mislim bit. moj otrok pa še manj. A veste, ker, drage moje, alkoholik nisi kar na jutri. Tako se začne. In noben alkoholik ne verjame, da to on res je. In, če še vsi domači tiščijo glavo v pesek in se nihče z njim o tem odkrito ne pogovori že na začetku….. ko pije trikrat na teden je že malo kasno…..
Minilo je dve leti od kar sem rodila, moj otrok je zdrav, čeprav ati ni šel še isti večer pit. Šel je čez tri tedne. Od takrat se ga je napil na 2 do tri mesece. Do konca. MENI gre na bruhanje.
In sedaj se bo našlo enih pol milijona pametnih žensk, ki bo prepričanih, da to ni nič kaj takega in da moški mora it kam…pa bla bla bla.
Ja, naj gre, naj ima svoj čas, naj bo s priajatelji, naj…..SAMO BREZ ALKOHOLA! ALKOHOL UBIJA! PA NE SAMO ALKOHOLIKE! V VEČINI NEKRIVE!
Pozdravljeni,
ponovno se oglašam na komentarje glede vprašanja Lola12. Veliko bralk vidi resnični problem njunega odnosa v alkoholu. Pri svojem prvem odgovoru gospe Loli12 sem se osredotočila predvsem na njen odnos s partnerjem. Odnos med partnerjema je namreč ključnega pomena za zdravo funkcioniranje para. Odnos je temelj, na katerem dva človeka lahko gradita svojo prihodnost in v odnosu se lahko tudi odločita, da zanju osebno alkohol ni sprejemljiv. Razumem gospo »da-pe«, da je besna in jezna, saj iz življenjskih izkušenj ve, kaj pomeni življenje z alkoholom. Redno zatekanje v alkohol (četudi z izgovorom druženja) pomeni, da je tam vsaj psihična, če ne že tudi fizična odvisnost. Kot pravilno ugotavlja že gospa »h«, alkohol pomeni neke vrste beg iz odnosa. To pomeni, da se posameznik zaradi doživljanja stiske umika iz odnosa v različne oblike zasvojenosti (na primer v alkoholno omamo). In vsaka stiska zahteva razrešitev. V primeru Lola12 se njen partner, ki verjetno ob prihodu otroka doživlja stisko, strah, nemoč in obup, zateka v popivanje. Ta način zagotovo ni konstruktiven, lahko namreč vodi tudi v telesno odvisnost od alkohola. Zato se strinjam, da je alkohol treba vzeti resno.
Vsem želim veliko uspeha!
Urška Bavdek, zakonska in družinska terapevtka
Zakonski in družinski inštitut Novo mesto
[email protected]
031 489 309
Pozdravljeni!
Danes sem po daljšem času prebrala vsa ta sporočila.
Ne me narobe razumeti, ne da ga zagovarjam, ampak…
Napisala sem: “Jezi me to, da “mora” iti včasih po 3x na teden na pijačo…”
Opazila sem, da se nisem povsem dobro izrazila glede popivanja 3x tedensko. Nisem mislila, da hodi pijan 3x na teden, čeprav je pa 1x tedensko hodil pijan. Kar absolutno ne podpiram in ga ne zagovarjam!!! Vem, da je to problem! Ostalih 1x ali 2x, pa tudi ne vedno, je šel na pijačo-običajno pivo, pogosto dva. In to vse skupaj mi je precej najedalo živce.
Takrat sva se temeljito pogovorila, ker sem imela tega vrh glave. Moram reči, ne da se hvalim, ampak od takrat je zdaj 2,5 tedna, pa ni šel vmes nikamor popivat.
Upam, da bo tako tudi ostalo, saj tudi jaz nisem zagovornik alkohola. Pa ne, da si zatiskam oči, ampak sem pisala v navalu jeze in se nisem povsem dobro izrazila.
Hvala za nasvete in kot pravim, vem, da ni normalno toliko popivat!
Lep pozdrav iz Primorske!
