Noseča pri 18. Splav: da ali ne?
Pozdravljene punce,
kot smo pričakovali, so njegovi starši vzpostavili ponoven stik. Seveda so se tega spomnili zelo pozno, a vendar so. Po eni strani mi ugaja ( zaradi otroka), po drugi strani pa nikakor. Mati od bivšega fanta mi zelo pogosto razlaga o njem in, da ne ve zakaj je tako čuden, da tudi njemu ni vseeno, da je vedno živčen, da je ne posluša, da ima pred sabo zelo težavne izpite, da upa da se bova pobotala ipd. Zdaj, ko sem se končno umirila in začela živeti ne tako stresno nosečnost, me nervira dejstvo, da moram ob vsakem pogovoru poslušati o fantu, ki mi je zadal veliko hudega. Ne vem natanko s kakšnim namenom to njegova mati počne in mi ni niti malo všeč. Ne želim, da se vmeni vzbudijo kakršni koli upi, da se bo spremenil, ker dobro vem, da to ni mogoče, pa vendar mi jih bivša tašča počasi vzbuja. Kako naj tole rešim? In kaj narediti potem, ko ” ne bo razumela ” , da ne želim poslušati o njem?
Lp, Pikica 18
Povej lepo in olikano: da si vesela, da bo otrok imel oboje stare starše, da pa lepo prosiš, da ti ne povzročajo težkega življenja s poročanjem o očetu otroka; da upaš, da lahko razumejo in spoštujejo dejstvo, da s težavo in zelo pogumno prebolevaš njegovo izdajo. Zapustiti svojo punco nosečo je namreč točno to – izdaja. Upam, da si bosta dala dopovedati in upam, da bosta znala ceniti tvojo zrelost, da jima nisi zaprla vrat pred nosom. Vsekakor si velika ženska, Pikica, res. Mnogo 2 x starejših ni sposobnih tega, kar zmoreš ti.
Veš kaj pa jaz mislim… da je vse super in lepo in ti ČESTITAM za pogum, da si obržala.
Ampak prosim te, svetuj mladim mamicam/nosečnicam, ki so tako mlade kot ti, da materinstvo, čeprav je včasih težko, hkrati ni tak bavbav in da prinaša veliko lepega. Najstnice se ponavadi žal odločijo za splav. Predvidevam, da zaradi strahu pred tem kaj bo v prihodnje prineslo življenje. Ampak življenje ni nikoli rožnato in mladi punci lahko otrok spremeni življenje NA BOLJE!
Prosim te,.. govori še drugim mladim nosečkam o tem,.. na facebooku, na forumih ipd., da se je tvoja odločitev obdržati otroka – SPLAČALA!
Tebi in tvoji družinici želimo vse dobro, veliiiiiiikooo ljubezni in poguma še naprej v življenju!
Zivjo tudi jaz bi potrebovala pomoc. Stara bom 19 let in koncujem srednjo solo. S fantom, ki je star 21 let si oba zelo zeliva dojencka in se nama zdi pravi cas. Jaz bom oktobra zacela s studijem fant pa je zaposlen v svoji firmi. Imava tudi stanovanje a me zanima ce pri mojih letih to ni prekmalu? To je najina edina skrb saj njegovi bi bili zelo veseli majhne pikice samo problem je pri meni doma saj ne vem kako bi to povedala starsem. Ceprav ze nekaj casa ne zivim pri starsih se bojim njihovega odziva saj verjetno ne mislijo da bi bilo prav. Midva sva ze pripravljena, veliko se o tem tudi pogovarjava.
Zivijo! Bravo za odločitev. Zdaj je otroček verjetno že kar nekaj časa na svetu. Če rabiš kakšno pomoč (ali pa katera druga, ki to bere) lahko se obrneš tudi na Zavod ŽIV!M, kjer se trudimo stat ob strani na različne načine s podporo tistim, ki se odločijo za otroka. Pa tudi s svetovanjem in stanjem ob strani, z nasveti in pomočjo tistim, ki se še odločajo. Pozdravček! Tina
Zivijo ninitka.
Moj prejšnji odgovor se je naslanjal na “pikico 18”. Tebi pa pravim: pogumno. Vidva sta tista, ki vesta, kdaj je pravi čas. Če je vajin odnos trden bosta gotovo skupaj zmogla skozi nove izzive, ki jih bo prinesel otrok. Starši morajo ob naših odločitvah, ko stopamo v odraslost tudi sami skozi neke faze sprejemanja njihove nove vloge v našem življenju. Sprejemanje tega, da nismo več od njih odvisni, da postajajo stari starši. Ko boš čutila, da si pripravljena povej, ni pa potrebno prehitevati same sebe. Pogosto se zgodi, da tudi starši, ki ob novici doživijo šok ob rojstvu otroka in kasneje začnejo uživati v novi vlogi in postanejo ponosni na svoje otroke. Pogumno! Če pa potrebujeta karkoli pa se lahko obrneta na Zavod ŽIV!M, ki se trudimo stati ob strani pogumnim in opogumljati tiste v dvomih.
Zivjo, sem na enakem mestu kot ti. Sem zadnji letnik srednje šole in pred tremi dnevi sem naredila test in pokazal je pozitivno. Takoj naslednji dan sem šla h ginekologinji in tudi ona mi je nosečnost potrdila, in sicer 8.teden. Vprašala me je kaj imam v namenu, vendar sem ji odgovorila da sama trenutno še ne vem, da bi rada slišala kaj in kako v obeh primerih. Razložila mi je situacijo in rekla naj si vzamem 1 teden časa da se odločim.
S fantom sva skupaj 2 leti in pol, me podpira v obeh primerih. Starši-mama me prav tako podpira v obeh primerih, pogovarja se z mano, skratka tu je ravno sedaj ko jo potrebujem. Oče trenutno kuha ogromno zamero in trenutno nimava stikov, pa čeprav živiva pod isto streho. Toda to me ne skrbi, sem se že sprijaznila s tem. Starši mojega fanta mislim da bi naju podprli in pustili da si pri njih urediva spodnje nadrstropje.
Glede financ, res nevem kako bi šlo. Moja mama in njegova velika družina bi nama pomagala, sem prepričana. Toda ne vem če bi to bilo dovolj. Razmišljala sem da če sem sedaj v 8. tednu, me porod čaka čez približno 7 mesecev? Takrat še nebi zaključila z maturo, sepravi bi morala 1 leto pavzirati. Nadaljno sem mislila delati po izpitih in poleg še najti službo.
Kako pa je glede socialne pomoči v tem primeru? Mogoče katera ve?
Hvala za kakršen koli odgovor, cenim ga. Pa če ste na strani za obdržati otroka ali pa ne.
Jaz sicer v prvemm momentu ko sem videla test poziiven sem si mislila:”nemorem ga imeti.” Takoj po tem, se je želja po materinstvu v meni le še večala.. In še vedno se..
Zivjo Anonimka10 tudi jaz sem v podobnem polozaju kot ti. Stara bom 19 cez en mesec in sem zakljucila srednjo solo naslednji teden pa ze grem na faks ker sem se vpisala preden sem izvedela za nosecnost. Sedaj sem noseca 11 tednov in s fantom sva se odlocila da bova otroka obdrzala ne glede na vse. Prvi sok je bil prisoten ob prvem testu ko sem naredila drugega pa je bilo to samo potrdilo da nama je to ocitno usojeno. In potem sva se pogovarjala in gledala na vse strani glede financ glede sole glede tega kaj bova otroku lahko nudila in sva potem prisla do odlocitve da splava pac ne morem naredit tako ali drugace. Fant se je takoj odlocil da bo zacel delati ker ima poklic ze zraven pa bo videl ali bo slo da se izredno sola. Star je 21 let in skupaj sva ze 3 leta. Glede na to da za situacijo nisva povedala se nikomur me sedaj malo skrbi…kako si ti povedala doma? Upam da ti je moja zgodba vsaj malo v pomoc ce zelis pa si lahko tudi piseva.
Pozdravljene punce,
Javljam se vam po zelo dolgem casu. Rada bi se vam vsem iskreno zahvalila, ker ste bile takrat tukaj, ko sem rabila nasvete. Ne predstavljate si kako zelo ste mi pomagale. Sem mamica sedaj ze 3 letnega sincka. Ni mi zal da sem se odlocila zanj, bili so trenutki ko me je le on drzal pri moceh. In tey se zdaj ni malo. Sem mamica, a ne vec samska. Kake dve leti. Ce sem zadovoljna? Po dveh letih, pocasi skoraj bom. Koncala sem gimnazijo s prav dobrim uspehom. Tdi maturo. Imam redno sluzbo, sem osebna trenerka, studiram prehrano. Fant je zlat do mene in do sina. Da pa se rabi km pa je verjetno normalno. Se vedno je tezko, veliko sem sama. Taksno je zivljenje, zgleda. Z rozicami mi ni postlano in od takrat ko sem mamica, je tezko, a ni nemogoce. Upam, da ste lepo, da ste zadovolje v svojem zivljenju in predvsem, da ste srecne.
Bodite v cvetu,
Pikica18
Pozdravljene
Sem dijakinja 4 letnika ekonomske šole. Imam zelo dobrega fanta kateri me vedno podpira in tudi družina mi vedno stoji ob strani. Ampak imam en problem. Menstruacija mi zamuja že kar nekaj časa. Zadnje dneve mi je zjutraj vedno slabo in nimam apitata za hrano saj mi vse smrdi. Ne prestano me boli trebuh in imam čuden občutek.
Bi bilo možno da sem noseča? če bi bila bi bilo bolje obdržati otroka al?
Prvo vprašanje ali si noseča…v kolikor si spolno aktivna je možnost. Naredi test.
Drugo vprašanje al obdržati otroka. Prvo si odgovori kakšne cilje imaš v življenju ali si finančno neodvisna, ali je partner pripravljen na otroka, ali imate kje živeti, ali on dela.
Sama vem da pri 18 nisem bila pripravljena na otroka, šele pri 30 letih sem pripravljena čustveno in finančno.
Heei, tu ti NOBEN NE MORE RECI DA ALI NE. Zal . kdor odgovori ne ali da je idiot. ne poznamo te. TI moras vedet ce si pripravljena. Jaz ko sem zvedela da sm noseca pri 22 mi je fant prepustil to odlocitev. Vedeti moras da SLUZBA- OBVEZNO, PSIHA- JEBEMTI UPAM DA MAS JEKLENE ZIVCE. PODPORA PARTNERJA- o da. prekleto bos rabila. SVOJEGA OTROKA bos morala nauciti kako gre zivljenje, prvo pa moras vedet ce ti ves zadosti o tem. seveda ne ves nic od otrok ampak to ni pogoj. ne gre to tako. ODLOCITI se moras ce bos stala ob strani otroku 24/7 celo zivljenje. Dobro premisli, poslusaj srce. Ker ni povratka. Kakorkoli se odlocis ne bo nic narobe. Mogoce rabis vec casa da se zdivjas,.. vsi smo rabili. Te bo kdaj pa kdaj prijelo da gres vn, ampak jaz prav uzivam ko se nasi zuri koncajo ob 20h 😀 Vso sreco ti zelim.
Drage moje,
javljam se po dolgem casu, da vam povem kako sa dozivljam se vedno samohranilsko zivljenje. Moram v povedati, da sem presrecna da imam otroka, a so vsi dogodki vplivali ne v tej smeri, da si se otrok ne zelim. Prej pristanem na to, da ostarim sama. Najin odnos z mamo je zelo skrhan. Predvsem zato, ker sem jo podzavestno krivila za odlocitev, da sem obdrzala otroka in prakticno ostala brez mladosti. Prepricana je da jo ne prenasam, da jo mrzim, ceprav temu ni tako. Res pa je da ji v sebi zamerim, saj vedno izkoristi pri vsakem kreganju mojega otroka v smislu kaj bi bilo, ce ne bi bilo nje.
Presneto tezko je, nekako sem unicena, pa vseeno vem biti srecna, a nikoli kot prej, ceprav je minilo ze sest let 🙂
Postala sem uspesna poslovna mamica, imam vse, pa se mi vcasih zdi da nimam bistva..osebne srece 🙂
Drage mladenke, ki se vam je zgodilo podobno kot meni, mislite s srcem in z glavo. Pametno je uporabljati oboje 🙂
Pikica 18
Pozdravljena.
Brala sem od začetnega posta dalje in spremljala tvojo zgodbo. Sedaj se ti mogoče zdi, da je vse tvoje življenje začrtano tako kot je samo zaradi odločitve, da obdržiš otroka. Ok, mogoče. Ampak nekaj sem se skozi svoje lastne izkušnje skozi življenje naučila in to je, da nimaš nobene garancije za karkoli. Kako veš, da bi imela kaj več, če otroka ne bi obdržala? Si prepričana, da bi bila srečna? Da bi ti šlo vse po planih? Mogoče te je pa otrok “rešil” pred kako zelo neumno odločitvijo, ki jo bi sprejela, če bi bila svobodna in brez obveznosti. Ne veš, ne moreš vedeti. Naučila sem se, da se vse zgodi z nekim namenom. In tudi tisti, ki jim gre vse po planih, končajo šolo, si ustvarijo dom, najdejo idealnega partnerja in imajo skrbno načrtovane otroke, imajo vzpone in padce, obdobja, ko so srečni in zadovoljni, ter obdobja, ko imajo občutek, da so popolnoma zgrešili in kakor praviš ti, vse imajo, le osebne sreče in zadovoljstva ne. Moja babica mi je enkrat v mojih študentskih letih rekla “oh punca, ne dnevi, pridejo meseci ali celo leta, ko ti ne gre nič prav. Enkrat se pa obrne, pa gre spet mesece ali leta lepo.” Danes vidim, da je imela prav. Tako je življenje za vse, za tebe, ki si tvegala, ter za tiste, ki so vse splanirali. In še eno reč sem se naučila. Ne obešaj se na tisto, česar nimaš, ampak živi za tisto, kar imaš. Lažje reči kot storiti, a z malo truda ni tako težko in zelo olajša življenje. Zadovoljstvo si ustvarimo sami. Nobena idealna služba, noben partner, noben hobi tega ne naredi za nas. Šele ko smo srečni sami s seboj, nas osrečijo tudi druge stvari in drugi ljudje. 🙂 Si še mlada, ogromno je še pred tabo in lahko se ti jutri svet popolnoma obrne. Vem iz izkušenj. 😉