NOM tašča – nasveti?
Pozdravljeni,
šele pred kratkim sem začela raziskovati, kaj bi bilo lahko narobe z mojo taščo. In ugotovila, da ima skoraj vse simptome NOM.
Vrsto let sva z možem bila žrtev njenih laži, manupulacij, poskušanj, da bi razdrla najino vezo. Vrsto let sva bila brez stikov z njo (in to so bila najlepša, sovbodna leta).
Pred nekaj leti pa naju je po vsej sili začela prepričevati, naj se preseliva v zgornje nadstropje njene hiše (saj se je njen mož ločil od nje, hči je tudi že pred leti zbežala stran), saj je “škoda, da je hiša na pol prazna”. Čeprav sva z možem oba vedela, da selitev ne bo pomenila nič dobrega, sva po sili razmer vseeno pristala in se preselila.
Na začetku (nekaj mesecev) se je zelo lepo vedla do naju, še preveč osladno in “nenaravno”, saj sva postavila zahteve in pravila obnašanja iz njene strani. Potem, ko je videla, da sva pri njej za stalno in da ne bova kar čez noč šla, se je pa spremenila in pokazala pravi obraz.
Začela se je vtikati v vse aspekte najinega življenja, nama “prati možgane” s tem, kako naj bi se midva obnašala, kaj naj bi delala, kako naj bi pospravljala, kako odnašala smeti… Drznila si je, med tem, ko sva bila na dopustu, prestaviti vse najine stvari (za veliko stvari še zdaj ne vem, kam jih je dala). Ko jo človek sooči s tem, kar je počela, se naredi “gluho” ali pa prekine pogovor, zamenja temo…
Sama o svojih stvareh govori ure in ure, ko pa bi kdo od naju rad povedal nekaj stavkov, pa izgubi interes in odide stran.
Ni zmožna nobenih čustev, ne pozna ljubezni, nikoli ni znala biti materinska, mama v pravem pomenu besede. Vedno gleda le na svojo korist (tudi to, da naju je zvabila, da živiva pri njej ni zaradi tega, ker bi naju imela rada, temveč zaradi denarja – saj si zdaj delimo stroške). Na vse odnose gleda le preko koristi zase, kako bo ona imela kaj od tega. Zelo ji je pomemben “status” v družbi, a svojega sina kljub izjemnim dosežkom nikoli ne pohvali, nikoli ni zadovoljna z njim, vedno hoče več in več. Vedno nama vsiljuje svoje mnenje in to, kar bi midva morala po njenem delati. Vtika se v vsak aspekt najinega življenja. Za svojo ločitev krivi mojega moža (ne sebe!).
Edino, kar pomaga je to, da jo ignorirava in se je izogibava, kolikor se je le da. Ko se srečava in z njo spregovorim nekaj besed, si to razlaga kot zeleno luč, da se lahko ponovno vtika v naju.
Polna je spletk, rada se hvali o tem, kako zna “kravžlati možgane” ljudem in da jih pripravi, da naredijo točno to, kar želi. Nikoli ne prizna ničesar, nikoli za nič ni kriva. Vedno smo drugi tisti “slabi”.
Pred leti je bila na psihiatrični kliniki, kjer so ji postavili diagnozo in ji predpisali terapijo in zdravila, pa je odšla od tam ter se potem doma hvalila, kako je njen psihiater “bil še bolj zmešan kot ona” in da ji “en takšen psihopat že ne bo postavljal diagnoze”. Sama zase pravi, da ima “težave z živci”. In s tem je stvar zaključena.
Vsa družina je pobegnila od nje (z izjemo ene od hčera, ki jo izkorišča in se okorišča na račun tašče, le-ta pa, ironično, tega ne vidi). Ta hči ima prav tako veliko znakov NOM. A v očeh tašče smo mi tisti slabi, ona pa seveda ni kriva povsem nič.
Ko je soočena s kakšno stvarjo, ki jo je naredila, vse zanika in se dela, kot da se to nikoli ni zgodilo. Z njo se je nemogoče normalno pogovarjati v takšnih situacijah in ko sem ji večkrat poslala email, je odgovorila le na nepomembne aspekte emaila, glavnino pa je mirne duše ignorirala.
In tako se vrtimo v začaranem krogu, mene pa iz dneva v dan bolj stiska, ker kar čakam, kdaj si bo izmislila novo stvar, zaradi katere bi se z nama lahko prepirala (včasih se zdi, da jo edino konflikti ohranjajo živo, da je to edina stvar, ob kateri vsaj nekaj čuti, saj je sicer kot megla). Ves čas išče situacije (pa ne samo z nama), ki bi vodile v prepir.
Ali je res edina rešitev to, da se odseliva? Kaj lahko še storiva? Mož se jo je skozi leta naučil ignorirati in njenih zbadanj ne jemlje več osebno, jaz pa tega še nisem sposobna in me te njene manipulacije, laži in nespoštovanje zasebnosti izjemno prizadanejo. Pa njena brezbrižnost in nezmožnost čustvovanja. Zdi se mi kot robot, kot bitje brez srca. In ne vem, kako naj se lotim vsega tega.
Če ima kdo kakšen pameten nasvet, bi bila zelo hvaležna.
Sem pa kar malo presenečena nad takšnim odgovorom.
Kako lahko nekdo iz napisanega sklepa, da je pri naju šlo za požrešnost? Ne poznate najine situacije in grdo se mi zdi, da ste naju kar ocenili za požrešneža, saj sva daleč od tega, da bi se nama šlo za denar.
Takrat sva bila v finančni stiski in tašča je to lepo izrabila (že vrsto let naju je prepričevala, naj se preseliva k njej). Pa sva po sili razmer to storila, seveda s striktnim dogovorom, kaj se sme in kaj se ne. Na začetku je kazalo, da bo vse vredu. Zato sva si stanovanje obnovila in vložila vanj veliko truda. Da bi se zdaj spet kar takole čez noč preselila, se nama finančno trenutno ne izide. Ko bo najino stanje kaj boljše, pa bova seveda šla na svoje.
Sem pa utegnila prebrati nekaj člankov na internetu, ki so mi malo bolj osvetlili problem. In zdaj imam vsaj nekaj opornih točk, kako naj se vedem do nje, da ne bom vedno znova prizadeta in da ji bova z možem bolj odločno pokazala, kje so meje. Vseeno bom vesela kakšnega dodatnega nasveta od nekoga, ki je morda že bil v takšni situaciji ali dobro pozna narcisoidne ljudi.
Živjo,
Jaz mislim,da pri vama ni šlo za požrešnost.Lunca vedno boš prizadeta,ker pač imaš predobro srce.Vedno se bo nekaj našlo,kar ne bo vredu to je to.Če človek,ni odraščal v tem potem takih stvari dolgo časa ne razume.Zakaj vedno nekaj narobe vedno negativno.V tvoje stanovanje pa naj pride takrat,ko se zmenita in,ko vas ni doma ona nima kaj tam iskati.Čim manj jo boš videla manj konfliktov bo.Ne boš pa je spreobrnila pa bodi še tolk dobra do nje.Ni šans dokler se ne bo sama.Naj tvoj mož hodi do nje ,če kaj potrebuje..Samo tvoja notranja želja je,da bi se lahko imeli lepo spili kavico in se nasmejali.
Pozdravljena Lunca123!
Ponavadi takšne odgovore, kot jih je napisala edina rešitev brišem, ker nimajo kaj iskati na tem forumu ( pa tudi na drugih se jih ravno ne veselijo) pa nekaj ne dela in dokler tega ne uredim, samo to – takšni odzivi, kot so od “edine rešitve” ponavadi prihjajo od ljudi, ki imajo kup težav sami s seboj, ki pa jih običajno projecirajo na okolico in namesto, da bi svojo energijo usmerili v to, da bi se zdravo spucali in si izboljšali življenje, svojo jezo, zagrenjenost ali karkoli pač jih že muči usmerijo v druge.
Kar se pa tiče tvojega vprašanja. Tvoja tašča je skoraj knjižni primer, kako se vedejo ljudje, ki imajo visokofunkcionalni mejni ali pa tudi narcisi. Sicer se jih da dobro naštudirat in jim postavljati meje, vendar to jemlje tako ogromno časa in energije in se nikoli ne neha in moraš biti ves čas v pripravljenosti, da večinoma ni vredno.
Sama sem se raje odločila oditi in kar se mene tiče sem raje na cesti, kot pa bi bila doma, ker vem, kakšen pekel ti lahko naredi mejna mama ( ali oče). Ni vredno, res ne. Zato si raje poiščita kašno luštno majhno stanovanje in se čimprej odselita. Na razdaljo se še da nekoliko z njimi ( čeprav se tudi tu postavlja vprašanje zakaj pa? ) , če pa mislijo, da te imajo v pesti, potem postanejo stvari pogosto neobvladljive.
GittaAna
GittaAna, hvala lepa za odgovor.
Aktivno iščeva stanovanje, tako da se bova res čim prej odselila. Ker vedno, ko že mislim, da je “mir” in da si je tašča nekaj le zapomnila od tega, kar sem ji rekla, se kaj kmalu izkaže, da ne bo nič od tega.
Opažam tudi, kako vestno išče razloge, da bi “drezala” v naju. Ko jo ignorirava in se potrudiva, da se ne bi kje na hodniku srečali, slej ko prej dobiva sms s kakšno pasivno agresivno trditvijo – kot npr. to, da je treba pralni stroj po vsakem pranju izklopit iz elektrike, da ne bo požara. Ko ji mirno odgovorim, da je stroj nov in da ni razloga da skrb, pa prejmem nazaj sporočilo, da je to njena hiša in da ne bo dovolila, da ji požgem dom.
Sem pa v tem času veliko prebrala, veliko naštudirala, kako shajati s temi ljudmi in kako se obnašati do njih. Pomagalo mi je tudi to, da sem se začela zavedati, da nisem jaz tista “grda”, temveč da tašča živi v svojem svetu in se ves čas počuti ogroženo in najpametnejšo glede vsega.
Imam pa vprašanje glede “postavljanja meja”. Kako lahko to sploh deluje, če pa se ne drži nišesar, kar se zmenimo? Morda zdrži en dan, potem je pa spet vse po starem.
Vidim, da se zelo boji, da bi se z možem odselila stran in to je še edina stvar, s katero se jo da malo brzdati in ko ji omeniva odhod, se začne malo bolj držati zase.
Vem, da bova morala še malo potrpeti, dokler se ne odseliva. Takrat bova tudi prekinila vse stike z njo, zamenjala številki in jo povsem zbrisala iz najinega življenja (tako je storil njen bivši mož, ki ima zdaj končno mir).
Hvala še enkrat za podporo. Lp
Bistvo mej je, da jih ne postavljaš nekomu drugemu, temveč jih postavljaš zase. Torej, ne govoriš drugemu kaj in kako mora, temveč daš jasno vedeti ( s posledicami vred) česa ne boš trpel. Torej ne gre za to, da od nekoga zahtevaš določeno obnašanje, temveč mu daš jasno ( s posledicami vred) vedeti, kakšnega vedenja ne boš ti več trpel ( on pa naj dela kar hoče)
Napišeš list vsega, kar želiš, da se spremeni, meje postavljaš eno za drugo, začneš z najmanjšo, ko jo utrdiš nadaljuješ. Gre pa nekako takole. Npr, če nekdo vedno kriči nate:
1. Poveš ( še najbolje v kakšnem mirnem obdobju, da je res slišano) da odslej naprej ne boš več trpel kričanja. To poveš mirno, jasno, odločno in brez kakršnega koli razgrabljanja. To je še posebno pomembno, da se ne pustiš zvleči v razprave. Jaz tako čutim in pika. Žal mi je, če ti misliš, čutiš drugače, vendar jaz drugače vidim. Morda je pred tem še treba postavit mejo, koliko časa si sploh pripralvjen o čem razpravljat…:-).
2. Nujno je, da že na začetku določiš posledice in daš to tudi vedeti in jih tudi izvedeš. Npr. če boš kričal name bom odložila telefon, bom prekinila pogovor, bom šla v drugo sobo, ne bom govorila s teboj vsaj en dan…itd. ( in ponovno brez razpravljanja, to je tvoja odločitev , do nje imaš pravico in o njej ne želiš razpravljati)
3. Tretje, najbolj pomembno pa je, da to potem dosledno počnete. Vsakič, ko popustite date osebi na drugi strani vedeti, da se mora zgolj dovolj potruditi in vztrajati, pa ji bo kljub vašim postavljanjem meja uspelo.
Torej ni problem v tem, da se ona ne bi držala “mej”, temveč imata tudi problem, kako jih zastaviti in kako se jih držati in jih dobesedno braniti.
IN še ena stvar je zelo pomembna, da stvari ne jemljete osebno. Kar vam govorji večinoma ne izvira iz dejstvev, temveč je napleteno zaradi njihovega doživljanja ali poskusov manipulacije. V resnici nima to nič z vami.
GittaAna
Super nasveti, najlepša hvala!
Moj mož je veliko teh stvari že počel, ampak očitno ne dovolj dosledno…
Zanimivo, da se tašča, odkar sem ugotovila, kaj je z njo narobe, drži zase. Nič komunikacije, pa čeprav ji niti jaz niti mož nisva omenila, kaj sva ugotovila. Morda je začutila spremembo energije v hiši, haha. 🙂
Sem pa našla tudi tole brezplačno knjigo in jo berem – je res super in priporočam:
http://www.escapeabuse.com/npd.pdf
Eden izmed koristnih nasvetov je to, da njeno obnašanje opazuješ kot predstavo v teatru. Čisto brezosebno, brez vpletanja čustev, ne glede na to, kaj reče, kako pogleda, kaj si misli… Pa fino je, da končno vem, da vse, kar počne, počne zato, da bi hranila svojo namišljeno podobo o sebi (če vidi, da me prizadane, si o sebi misli, kako je pametna in mogočna, da ji uspeva takole ljudi vrteti okoli prsta. Če pa ji kaj jaz nazaj zabrusim, ji pa to prav tako odgovarja, ker si potem lahko misli, kako se ji godi krivica in kako sem jaz nesramna do nje, ona pa je takšna svetnica.)
Zanimivo je tole preučevanje narcistične motnje, res. Prav fascinantno, ko enkrat vidiš, da ni težava v tebi. 🙂
Senzorje imajo res izjemne. Tudi jaz opazila, da je se vedenje najbolj spremenilo, kadar je v meni prišlo do spremembe, mi dostikrat ni bilo potrebno sploh nič reči, je začutila ( začutil) in se začasno potuhnil(a).
Tole z opazovanjem osebe, kot da gre za teater je tudi odlična ideja. Če ti uspe, da ne jemlješ vsega skupaj osebno postanejo precej predvidljivi in celo smešni. Res pa je, da so odlični v tem, kako najti kakšno šibko točko, da nas vržejo iz ravnotežja in vsaj začasno spet pademo v zajčjo luknjo…:-)
GittaAna
V bistvu ima moja žena take senzorje, da ko ona gleda TV in okoli skačejo otroci, jaz pa nekaj delam v kuhinji, in tudi ne komunicirava, nisva v kontaktu, in jaz lahko nekaj se nasmehnem, premaknem kakšno stvar, in takoj vpraša kaj je, me presenetii kako je stalno na preži.
To mora biti zelo energetsko naporno po mojem mnenju…
Se pa cisto strinjam, ko sebe in svojo energijo spremenimo, to takoj začutijo.
Lp Svo
Mislim, da je to z izjemnimi senzorji povezano s tem, ker imajo oni hude težave s svojo identiteto, tega pojma se mi zdi sploh ne razumejo, v resnici ne vedo kdo so in se bolj ali manj naučijo pravil in po njih živijo in se povsem prilagodijo okolici. Npr. v fazi, ko hočejo na koga narediti vtis se lahko povsem prelevijo ( tudi z energijo) v to, kar je pričakovano….itd.
Če to počneš od malega se v tem zelo dobro streniraš . Kot na primer pri teku, če tega ne počneš se zadihaš že po 100 metrih, če vsak dan tečeš lahko z lahkoto pretečeš desetine kilometrov.
Takšna senzibilnost je značilna tudi za njihove otroke ali pa tiste otroke, ki odraščajo v disfunkcionalnih družinah, ker morajo biti 24/7 vedno na preži in vse tipalke naokoli, da lahko nekako preživijo in se vsaj malo izognejo dramam ali pa zato, ker je od njih pričakovano, da “berejo” misli, čustva, razpoloženja svojih staršev, ker je drugače kaj hitro drama.
Zato čez čas to ni več naporno, temveč postane del tebe in tvojega delovanja. Sama lahko na primer stopim v stanovanje in začutim kako družina, ki živi notri funkcionnira , četudi jih ni notri ali pa pogledam človeka in v neka minutah približno vem, kakšen tip človeka je, v kakšen stanju in kako funkcionira ( trening iz otroštva z MOM in NOM staršema) Tudi to, da je nekdo v drugi sobi pa začutim, da se mu nekaj dogaja se kdaj zgodi.
Torej, MOM, ki je od malega odvisen od zunanjih pravil ( brez identitete si ne moreš postaviti svoja notranja) in od tega, kaj misli, čuti…okolica ( ker nekaterih stvari, ki jih doživaljajo običajni ljudje ne razumejo in ker se ne znajo potolažiti sami..itd) so izjemno dobro strenirani v takšnih stvare.
Ni nujno, da se sedaj tudi sam streniraš, da bi preživel ( četudi pomaga) najbolj pomembno je, da veš kdo si, kaj si želiš, kaj čutiš…..in da stojiš za seboj in da ne dovoliš, da te drugi pri tem spodnese ( vse skupaj pa spada pod poglavje postavljanja meja). Torej tudi če začuti, da si se nasmehnil in ji gre to na živce, ker se sama v tistem trenutku ne počuti dobro in te hoče na vsak način minirati, ker če se ona nima dobro se tudi drugi ne smejo imeti…..potem je rešitev v tem, da se ne spustiš sprovocirati in se imaš še naprej dobro, pa tudi da so postavljene jasne meje do kod lahko posega v tvoja počutja od kod je pa čisto tvoja stvari in nima pri tem nobene pravice ( tudi če poskuša).
GittaAna